V odgovoru na poslansko vprašanje Milana Cvikla je Janez Janša v parlamentu, takole na vročem stolu, znova blestel v svoji izmakljivosti. Na splošno znano spraševanje vseh, kako zelo je vplival na odstavitev direktorja Mercatorja Zorana Jankovića, tega menda Janša ni ne potrdil ne zanikal. Ta floskularna časopisna referenca pa je to pot celo točna. Kajti tudi po poslanskem vprašanju Mateja Lahovnika o tajnem sestanku 12. avgusta v vladni palači so mediji poročali na povsem enak način: Janša sestanka tedaj ni ne potrdil ne zanikal. In res je storil nekaj vmesnega. Dovolj dober razlog torej, da pogledamo, kakšni so prostori te vmesnosti in kako postaja manipulativnost inherentna značilnost političnega diskurza nove oblasti. Splošen vtis je, da so to pot stvari spolzele iz vajeti, ki jih sicer zna Janša dobro držati v rokah – zagotovo se izraža pazljivo, v takšnih situacijah sploh. A je bila njegova beseda vendarle osupljivo razkrivajoča:
»Glede odstavitve so lahko mnenja različna, glede nastavitve pa obstaja samo ena resnica, ki jo je tisti, ki jo je proizvedel, tudi priznal.« (STA, 21. 11. 2005)
Se je zgodil freudovski »Verneinung«? Ni bila mati, pravi pacient. In dunajski oče psihoanalize zaključi: Torej je bila mati. Ne vemo, kaj je bilo in so mnenja različna, pravi Janša. Ali zavoljo tega zanikanja že vemo, kaj je bilo dejansko? Janševa pozornost velja Antonu Ropu: ta je priznal, da je nastavil Jankovića. Pustimo ob strani dejstvo, da ga ni. Pustimo ob strani dejstvo, da je Janković v tistem hipu to zanikal. Nenavadno, kajne? Da nič ni vedel o tem. Toda kaj to pomaga: tista žolčna Ropova zakulisna intervencija je zdaj »corpus delicti«. Janković je bil politično nastavljen. Smo slišali na lastna ušesa. Predpostavimo, da je to res in zato neproblematično dejstvo: ta hip je vprašanje, ali je bil politično tudi odstavljen. In odgovor na spraševanje meri na to, da bi našli relacijo med odstavitvijo in priznanjem. Kajti relacijo med nastavitvijo in priznanjem imamo. Toda ali imamo zdaj priznanje po odstavitvi? Kakopak ne!
Seveda nismo pričakovali, da bo Janša priznal, da je odstavil Jankovića. Zato je bila naša pozornost namenjena njegovemu zanikanju. In njegova tudi. In dobili smo Janšo metafizika. Kajti to, da ni priznanja, je povezano z resnico: Janša verjame, da obstaja resnica, ki je resnica priznanja. Priznanja nastavitve. Ki ima, mimogrede rečeno, status zmote. Kajti lahko priznam, da sem kaj storil, kar v resnici nisem, ker si to zgolj domišljam. Ali priznavam pod prisilo. Tako da je ta resnica nekoliko defektna. Kot je pomenljiva naslednja Janševa poteza, po kateri ima ta »proizvodnja resnice« strogo korelacijo v enosti: obstaja zgolj ena resnica, enost je njena imanentna lastnost. Ta enost proizvedene resnice glede nastavitve Jankovića pa je v totalnem nesorazmerju, misli Janša, z mnoštvom resnic glede odstavitve. Glede tega so mnenja različna. Je več resnic o tem.
Tudi prav. Toda ali je s tem kaj narobe? Je. In odgovor je filozofski: če smo metafiziki, potem še zlasti iščemo pravo resnico. Trditi, da obstaja več resnic o odstavitvi Jankovića, pomeni odpovedati se iskanju tiste ene. In če Janša že uvaja metafizičnopsihološki diskurz o eni resnici, bi moral konsekventno iskati tudi eno resnico o odstavitvi. Zato je res videti, da je resnica o tej pluraliteti resnic v odpovedi iskanju resnice. O tem, kdo je odstavil Jankovića. Če bi je on, Janša, zares ne poznal. In zaradi tega je res videti, da je resnica v nepriznanju resnice in v ohranjanju več resnic. Ali vsaj tiste ene, butalske. Ki gre nekako takole: jaz že nisem tako nor, da bi priznal. Jaz že ne. Sem prepameten. Naj ljudje ugibajo. In imajo različna mnenja. Kajti takšnih resnic se ne prizna. In še dobro, da se jih prizna po ovinku, skozi Verneinung nezanikanja.