V Večeru (27. maja), prav na strani Pogledov, smo imeli priložnost prebrati zanimiv tekst Izgorevanje učiteljev izpod peresa kolumnista psihoanalitika R. Vodeba. Če sem tekst pravilno razumel, avtor govori o socioloških in psiholoških vzrokih za maščevanje učiteljev nad učenci. Njegova osnovna predpostavka je, da se nekateri učitelji zaradi izgube moči in ugleda učiteljevega poklica zatekajo k ˝podtalnemu jemanju na piko˝, mobingu oziroma šikaniranju s čimer se učencem maščujejo za svoje tegobe. Pri tem se to podtalno delovanje nanaša zlasti na ocenjevanje, kajti »ocene postanejo skorajda edino sredstvo, s katerim si učitelji ohranjajo gosposki oz. gospodovalni položaj do učencev…«.
Mislim, da ne moremo zanikati, da se nekateri učitelji dejansko tako vedejo? Toda pri tem moramo upoštevati vsaj dvoje: (1) v današnjih časih so zelo velikokrat povsem upravičene in nujne zahteve učiteljev dojete kot izživljanje nad učenci, kot neupravičeno izkoriščanje moči, ki jo nudi učiteljev položaj; (2) prav tako moramo biti pošteni in ugotoviti, da so učitelji, ki bi se na ta način izživljali nad učenci, v današnjem času vse bolj redki (celo izjemno redki) – in če rečemo, da so vse bolj redki, to pomeni, da jih je včasih bilo več.
Povejmo najprej nekaj besed k prvem ugovoru. Menimo, da je v življenju povprečnega učitelja trenutno nekaj vsakdanjega, da se sooča z jeznimi kritikami učencev, staršev, družbenega okolja in nemara še koga. Kdo med učitelji še ni imel opravka s kakšnim učencem (ali njegovimi starši), ki je zahteval višjo oceno, čeravno si je nikakor ni zaslužil in kdo ni bil potem delež natanko takšnih očitkov, kot jih navaja gospod Vodeb. Večina pritiskov, ki jih na tej točki doživljajo učitelji, tako sploh ni posledica predhodnega izživljanja, temveč vztrajanje pri merilih za ocenjevanje – ta merila pa so zapisana v učnih načrtih in predstavljajo dokument, od katerega učitelji ne smejo odstopiti. Gospod Vodeb sicer pravi, da – ko gre za ocene in zaključevanje – hudobija učiteljev včasih ne pozna meja: »Otroku (in na neki način posredno tudi celi družini) lahko revanšističen učitelj najprej greni življenje z absurdno težkimi kontrolnimi testi, ki se s koncem leta prelevijo v popravne izpite. Na ta način so otrokom najmanj uničene počitnice.« Ali je to res? Kadar dvomite v merodajnost učiteljev, vedite, da ima vsak otrok oziroma njegovi starši pravico zahtevati preverjanje znanja pred ustreznimi komisijami – in če otroci v resnici izpolnjujejo v učnih načrtih zapisane cilje, bodo takšna preverjanja z lahkoto opravili. Rečeno drugače: dandanes, ob vseh okoliščinah, ki se nanašajo na šolo in položaj učiteljev ter ob zakonskih predpisih (kar vse v uvodu svojega teksta omenja tudi sam gospod Vodeb), je skorajda nemogoče, da bi učitelj zagrenil življenje otrokom in družinam tako, kot je opisano zgoraj. A če to ni mogoče, potem izpeljave gospoda Vodeba sicer lepo zvenijo, na prvi pogled celo prepričljivo (še zlasti, če niste naklonjeni šoli); toda v resnici so – kot pokaže že malenkost podrobnejši premislek – precej šibke in neutemeljene. Zdi se, da so bolj plod bodisi kakšne avtorjeve osebne zamere do šole ali pa psihoanalitične teorije, na katero se naslanja.
V nadaljevanju predlagamo, da je dovolj pokazati, kako problem njegovega sklepanja tiči v sami psihoanalitični teoriji, na katero se naslavlja. Poglejmo zakaj. Gospod Vodeb si – kot rečeno – zastavi nalogo razložiti podtalno delovanje učiteljev. Pri tem je njegova logika naslednja: Ker učitelji izgubljajo družbeni ugled; ker »položaj, ki ga je v novem sistemu dobil učitelj v šoli v odnosu do učenca, ni več na zavidljivi ravni«; ker so svoboščine učencev učitelje degradirale itd.., učitelji pričnejo delati otrokom (v osnovni in srednji šoli) krivice. Še več, tega, da delajo krivice, se sploh ne zavedajo; kajti kot pravi Vodeb: »Problem učiteljevega revanšizma je, da je nemalokrat predvsem nezavedne narave.« Ali vidite logiko Vodebovega sklepanja? Imamo neke težavne okoliščine, imamo ljudi (učitelje), ki se soočajo s težavnimi okoliščinami in imamo posledice: »obrambne mehanizme«, ki jih »je prisiljen aktivirati današnji učitelj, da sploh preživi, da se mu ne zmeša oz. da osebnostno ne kolapsira«. To pomeni, da je poseganje po ocenah psihološki obrambni mehanizem, ki se ga celo sam učitelj ne zaveda. Razumemo lahko, da je psihoanalitik še kako zainteresiran za to, da vsepovsod v svetu najdeva nezavedne psihične pojave: odzive, upore, želje ipd. Tukaj seveda nočemo zanikati tega pomembnega Freudovega odkritja, opozoriti želimo le, da je posamezne dogodke mnogokrat mogoče pojasniti brez sklicevanja na nezavedno. In čeprav tedaj kakšen psihoanalitik ostane brez dela, bo nemara tudi sam priznal, da je včasih takšna razlaga enostavnejša, bolj logična in bržčas tudi verjetnejša.
Ali je torej v našem primeru mogoče zavrniti psihoanalitično logiko? Menim, da je odgovor pritrdilen; še več, to je celo zelo enostavno – pomagamo si lahko kar z nekaterimi izjavami samega gospoda Vodeba. Tako pravi: »Nekaterim starejšim učiteljem, ki so izkusili ˝slast˝ privilegiranega oz. gospostvenega položaja v odnosu do učenca, se je skoraj sesul svet, ko so z leti dojeli, da z učenci in starši ni več šale. Učenca se danes še ˝na piko˝ ne da ˝spodobno˝ vzeti (tako kot nekoč).« Kaj lahko izpeljemo iz teh besed? Kaj drugega, če ne to, da je bilo včasih izživljanja učiteljev nad učenci več, kot je danes! Če pa ga je bilo več, potem najbrž ne moremo enostavno (ali kar tako) izpeljati, da je sodobno izživljanje učiteljev nad učenci posledica izgube ugleda učiteljskega poklica ali posledica povečanja pravic učencev. Dejstvo je namreč, da je takšno izživljanje, o katerem piše gospod Vodeb obstajalo že nekoč, ko je učiteljski poklic še imel družbeni ugled in ko učenci še niso imeli pravic. Če pa je takšno izživljanje obstajalo že nekoč, potem ne more biti zgolj posledica izgube tega ugleda ali povečanja pravic učencev, mar ne?
Sklenimo. Ko torej gospod Vodeb pravi, da morajo »skozi tak liberalno-demokratični sistem … učitelji nekako refleksno braniti svoje dostojanstvo«, in da »zato nehajo biti pošteni«, mu lahko odgovorimo na dva načina: 1. Velika večina učiteljev je poštenih, vendar ne popušča izsiljevanjem za oceno; kar se nekomu zdi kot izživljanje, je zgolj vztrajanje pri nekaterih osnovnih merilih razumnosti in (samo)kritičnosti, za katere bi moral biti zainteresiran tudi gospod Vodeb. 2. Velika večina učiteljev podpira uvajanje liberalno-demokratičnega sistema in ne žaluje za izgubo nekdanje avtoritete, ki so jo imeli učitelji in je bila posledica učiteljeve samovolje in njegovega družbenega položaja. Pojava morebitne nepoštenosti pri posameznih učiteljih ne izpeljuje enostavno in površno s kombinacijo psiholoških in družbenih pojavov v nekem času, saj to ne pojasni nepoštenosti učiteljev, ki so živeli v drugem času. Velika večina učiteljev bi gospodu Vodebu tudi svetovala, da naj morebitne kršitve prijavi ustreznim institucijam – to je navsezadnje v interesu vseh in še najbolj učiteljev.