Predstavljajte si, da se zgodi čudež in iz mariborskega letališča poleti nov ponudnik storitev. Ker Ryanaira ni več, mu recimo kar Srečair. Da bi stvar bila še privlačnejša, novi letalski prevoznik ponudi izjemno poceni vozovnice. Povratno karto do New Yorka dobite že za pičlih 9,99 evrov. Po tistem, ko se začnejo ne le Mariborčani boriti zanje in jih dobesedno razgrabijo, je v Večeru objavljena vestička, ki razkrije, da omenjeni prevoznik ni preveč zanesljiv. Pravzaprav je Srečair letalska tvrdka, ki žal slovi po številu nesreč in je z njimi dosegla neverjetne rekorde: doslej se s poti ni vrnilo kar 5 odstotkov vseh letal. Preživelih ni bilo. V tem je pravzaprav tičal razlog ugodnosti – z oglaševanjem in nizkimi cenami so želeli privabiti prestrašene potnike, za katere so se bali, da jih bodo drastično izgubili.
Približno takole zgodbo sem že nekajkrat povedal svojim študentom – nazadnje sem to storil prav na na letošnji junijski dan, ko je francoski airbus na poti iz Ria de Janiera v Pariz strmoglavil. Zastavil sem jim enostavno vprašanje: bi se za 9,99 evra peljali na shopping v New York, če bi vedeli, da je 5 odstotkov možnosti, da ne preživite? Ker sem to počel nekaj let zapored, lahko zanesljiveje povem, da so odgovori študentov šokantni. Popolnoma resno mi je večina zatrdila, da bi z veseljem sprejela ponudbo. Da bi bila stvar še hujša, sem v nadaljevanju miselnega eksperimenta vsakič znova licitiral. Nekako takole: za koliko smem dvigniti odstotek, da bi se za omenjeno vsoto evrov še vedno bili pripravljeni popeljati s slivniškega letališča? Najbolj pogumni so šli zares daleč, polovica razreda je običajno vztrajala celo do 50, kasneje je številka začela padati, toda neredko so se nekateri ustavili šele pri 80 in 90 odstotkih!
Kaj torej žene naše študente, da so pripravljeni svoja življenja žrtvovati (no, to vsaj zatrditi) do krutega obsega verjetnosti, in to za pičlih 10 evrov? Takemu obnašanju začasno pravim praktična iracionalnost – sicer je to utečen tehničen pojem v filozofiji, a ga drugače kot z nerazumnostjo ne znam opisati. Ko to vprašam študente, mi ne nudijo preveč prepričljivih pojasnil, tudi po tistem, ko jim ironično predlagam, da bi se jim bolj splačalo vzeti le enosmerno karto in prihraniti 5 evrov. Med njihovimi neprepričljivimi razlagami slišim, da smrt na nas preži povsod, v vsakem trenutku in tudi na cesti. Večina celo napačno meni, da se možnost, da danes s svojim prevoznim sredstvom ne bodo prišli domov, meri v odstotkih. Spet drugi omenjajo usodo in fatalistični argument (»Če mi je usojeno umreti, bom pač umrl, tu ali tam«), predvsem pa večino namesto tako težavnih vprašanj predvsem bega, kaj si bodo v New Yorku lahko privoščili in česa ne smejo pozabiti kupiti.
Dan Ariely, izraelski profesor behavioralne ekonomike, ki poučuje na Duke University in raziskuje predvsem obnašanje potrošnikov, pozna številne odgovore na omenjene dileme. Leta 2008 jih je objavil v svoji uspešnici »Predvidljivo nerazumen: skrite moči, ki oblikujejo naše odločitve«. Njegovo začudenje je usmerjeno v resnično enostavna vsakodnevna vprašanja, kot so: zakaj kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo, zakaj prenehamo z dieto v trenutku, ko se pred nami znajde slastna rezina torte, zakaj aspirin za 50 centov kaže večje učinke na uporabnike kot enak aspirin za en peni, ter, nenazadnje, zakaj prepričanja in informacije o pivu oblikujejo naš okus (o tem, kako se je okus Laškega piva nenadoma spremenil, sem na tem mestu po naključju že pisal). Vzemimo primer, ki si ga je tudi sam sposodil – v raziskavi vključenosti v program donorstva so ugotavljali število včlanjenih voznikov po posameznih državah. Rezultati so bili taki, da so izključevali možnost vpliva socialnih, religijskih in kulturnih faktorjev. Kajti državi, ki sta si v marsičem blizu, recimo Švedska in Danska, sta se znašli na nasprotnih bregovih (prva je zabeležila 86, druga le 4 odstotke vključenih), podobno tudi Nemčija in Avstrija (12 prva, 100 druga). Podrobnejši pregled je pokazal, da je odločitev za vstop v program bila odvisna od formularja. Med državami, kjer je bil odstotek majhen, je na pristopnem formularju pisalo »Označite kvadrat spodaj, če želite biti udeleženi v programu darovanja.« In zgodilo se je, da ljudje tega niso označili in niso vstopili. Med temi drugimi je bilo na formularju zapisano: »Označite kvadrat spodaj, če ne želite biti udeleženi v programu darovanja«. In zgodilo se je, da znova niso označili kvadrata, a je to kajpak pomenilo, da so se v program vključili. Potencialni donorji so postali na podlagi »spregleda« označbe in vsaj navidez popolnoma nezainteresirani za svoje lastne organe in njihovo»posmrtno« življenje.
Sklep Arielyja je jasen: ne nadziramo naših odločitev. Namesto nas to počnejo drugi, prepuščamo jih celo tistim, ki oblikujejo formularje! V specifičnem primeru bi sicer bil mogoče ugovorjati, da nas niso zanimale odločitve, ker se nanašajo na čas, ko smo že umrli. Indiferenca do nas samih kot mrtvih, ki vodi do spregleda kvadratkov na formularjih za vstop v donorske programe, pa le s težavo pojasni navdušenje nad poceni letom v New York – ta še kako zadeva nas kot žive. V razpravah o praktični iracionalnosti in fenomenu šibke volje ali »akrasia«, kot so ji rekli stari Grki, velikokrat naletimo na vsakodnevno ilustracijo: čeprav vemo, da je kajenje škodljivo in je naše zdravje praktičen razlog za to, da se mu ne bi predajali, se seveda dogaja, da naše trdne odločitve po sledenju razuma zatajimo. Filozofi razglabljajo o tem, v kakšni meri in pod kakšnimi pogoji je kadilcu, ki iracionalno krši take razloge, sploh »jasno«, kaj počne, kakšna je njegova evidenca in kakšno je ob tem njegovo prepričanje. Vsaj do neke mere je primer kajenja podoben primeru študenta, ki se ne more upreti skušnjavam New Yorka tudi za ceno življenja. In tako kot je Freud ugotavljal, da nismo gospodarji v svoji hiši, celo za naše najbolj decidirane odločitve verjetno večkrat velja, da jih sploh ne sprejemamo sami, pa naj si to še tako domišljamo.