Odkar je novi nadškof Alojz Uran prevzel vodstvo ljubljanske nadškofije, so mediji posvetili precej prostora njegovim razmišljanjem. Zanimalo jih je, kako to, da so metropolitsko stolico zaupali prav njemu, kako bo vodil slovensko katoliško občestvo, česa se nadeja, za kaj se zavzema, kakšen je njegov odnos do vitalnih in aktualnih vprašanj, ki so v zadnjem času delila državljane Slovenije ipd. Nadškofovi odgovori so sprožili raznovrstne odzive: odobravajoče in nasprotujoče. Kritični premislek pokaže, da so slednji veliko bolj upravičeni kakor tisti, ki razmišljanja nadškofa Urana hvalijo. V tej polemiki bom to tudi poskušal pokazati. Pri tem se bom skliceval na intervju z nadškofom in metropolitom v Mladini, ki je bil objavljen v 4. številki, 24. januarja 2005.
V omenjenem intervjuju nadškof Uran izreče kopico spodbudnih besed, na podlagi katerih bi sklepali, da se bo RKC v bodoče strpneje soočala z njej neljubimi pojavi. Nanizajmo jih nekaj, čeravno iztrgane iz konteksta: »Imeti moramo fer odnos do različnih verskih skupnosti.« ali »Verska svoboda je v tem, da ima vsak človek pravico do osebnega verskega prepričanja in javnega izpovedovanja vere.« Ali glede posledic verouka: »Ustvarjali bi se strpnejši odnosi. Da kristjani in nekristjani živimo v sožitju in spoštovanju.« Dovolj.
Kadar nekdo omenja fer odnos do drugih religij, ob čemer lahko dodatno predpostavimo, da bi zavrnil predsodke, ki izvirajo iz razlik v veroizpovedi, od njega enostavno ne pričakujemo, da bo hkrati oviral uresničevanje verskih potreb drugače verujočih. Tega še posebno ne pričakujemo, če hkrati poudarja versko svobodo za slehernega verujočega ne glede na versko pripadnost. Toda nadškof Uran počne natanko nepričakovano. Na vprašanje novinarjev, zakaj neki se ne strinja z izgradnjo džamije, zatrdi, da je to njegova pravica. Pri tem najprej poudari, da v njegovem nestrinjanju ne gre za nestrpnost, temveč za nekaj čisto drugega, nakar to drugo argumentira sklicujoč se na recipročnost. Logika nadškofovega odgovora bi torej bila naslednja: če drži argument za recipročnost, potem slovenski RKC potem ne moremo očitati nestrpnosti. Ali res?
Predstavimo najprej nadškofov argument oziroma argument Cerkve zoper gradnjo džamije:
1. »[…] če muslimani lahko zidajo v Evropi, moramo tudi kristjani imeti pravico zidati v Turčiji ali v arabskih državah.« (Teza o recipročnosti)
2. Toda: »[…] milijon filipinskih delavcev v Savdski Arabiji in drugih arabskih državah nima pravice do svojega duhovnika ali prostora, kjer bi se srečevali in opravljali obrede.« (Teza o dejstvih)
[3] Torej: Pobude za gradnjo džamije so neupravičene.
Ali je argument Cerkve zoper gradnjo džamije dober?
Prvo, kar nas spreleti ob argumentu Cerkve zoper džamijo, je vprašanje, ali ni teza o recipročnosti nekaj, kar se sploh ne bi smelo pojaviti. Da je vprašanje upravičeno, nas spomnita najprej novinarja, ki nadškofa opozorita, da Nova zaveza recipročnosti ne pozna. Če tega kdo ne verjame, lahko sam polista po Bibliji. Na nekem mestu v Novi zavezi namreč Kristus pravi takole: »Slišali ste, da je rečeno starim: Oko za oko, zob za zob. A jaz vam pravim, da se ne upirajte hudemu, temveč če te kdo udari po desnem licu, nastavi mu tudi drugo; […] Kdor te prosi, daj mu; in kdor hoče od tebe napósodo, ne odreci mu. Slišali ste, da je rečeno: »Ljubi bližnjega svojega« in sovraži sovražnika svojega. A jaz vam pravim: Ljubite sovražnike svoje in molite za tiste, ki vas preganjajo […]. Kajti če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vam bode? Ne delajo li tega tudi cestninarji? In če pozdravljate samo brate svoje, kaj delate posebnega? Ne delajo li tudi pogani tako? (Sv. Matevž, pogl. 5, 38-48).«
Odgovor na vprašanje, ali se lahko kristjan sklicuje na recipročnost, se potemtakem glasi: NE. Kristus je zavrnil logiko, ki terja oko za oko in zob za zob ter jo nadomestil z logiko zlatega pravila, ki pravi, česar nočeš, da bi drugi storil tebi, tega ti ne stori drugemu. Poleg tega je Kristus za kristjane in za Cerkev še posebno nevprašljiva moralna avtoriteta. Zato Cerkev, katere poglavitni smisel je nadaljevanje in udejanjanje Kristusovega sporočila, muslimanom ne bi smela preprečevati gradnje njihovega svetišča niti tedaj, če bi bila z muslimani v neposrednem sovražnem odnosu, kaj šele v primeru, ko skupina muslimanov nekje na svetu preprečuje skupini kristjanov izgradnjo njihovega svetišča. Če bi slovenska katoliška cerkev jemala vez med Kristusom in samo seboj količkaj resno, bi morala prvi zidak džamije postaviti sama.
Toda pozor! Morda pa je naša dosedanja analiza napačna. Gradi na radikalnem protislovju med recipročnostjo in zlatim pravilom. Ideja kritike potemtakem izhaja iz prepričanja, da mora svojemu poveljniku pokoren Kristusov vojščak vselej položiti orožje. Recipročnost zato ne bi bila zgolj znak neposlušnosti, temveč korenit odmik od ideala. Kaj pa če se motimo in med recipročnostjo ter zlatim pravilom sploh ni takega prepada, temveč ju je mogoče uskladiti? Zdi se, da je tiha predpostavka nadškofovega argumenta oziroma argumenta Cerkve zoper gradnjo džamije prav v tem.
Kako naj drugače razumemo naslednji odgovor nadškofa Urana v intervju?
Nadškof Uran: […] Treba je vztrajno posredovati sporočilo »kar nočeš, da bi drugi tebi storil, tudi ti drugemu ne stori«. […]
Novinarja: Zakaj tega bibličnega sporočila ne upoštevate, ko gre za džamijo?
Nadškof Uran: Napačno razumete sporočilo. Kar hočete, da bi muslimani omogočili kristjanom v Savdski Arabiji, naj kristjani omogočijo muslimanom v Sloveniji.«
Toda nadškofova uporaba logike zlatega pravila nekoliko zmede. Ali jo je mogoče uskladiti z recipročnostjo?
Recimo, da je nadškofovo uporabo logike zlatega mogoče uskladiti z recipročnostjo. Toda ali ni res, da tedaj njegov stavek, kar hočete, da bi drugi storili nam, moramo mi omogočiti drugim, ne pomeni isto kot stavek, kar nočeš, da bi drugi tebi storil, tudi ti drugemu ne stori? Recimo, da nočete, da vam pred nosom obratuje lokal preko dovoljenega časa za obratovanje, ker so obiskovalci, ki ga v poznih nočnih urah zapuščajo, glasni in vas pogosto zbudijo, tako da ste na delovnem mestu večinoma utrujeni, ker urinirajo tam, kjer se čez dan igrajo vaši otroci ipd. Če tega nočete, potem sami najbrž ne boste ravnali podobno, se pravi, ne boste šli kričat ali ˝scat˝ pod okna drugih, temveč boste poklicali policijo ali inšpektorje in če ti ne bodo ničesar ukrenili, se boste obrnili na medije, zahtevali odstop nesposobnih ali podkupljenih varuhov zakonitosti. Skratka ne boste ravnali podobno kot tisti, ki kakorkoli že kršijo vaše pravice. Celo če niste kristjan in ne boste kar nastavili drugega lica (ali nemara prav zato?), ne boste nenadoma postali kršitelj pravic drugih. Povsem podobno velja za problem gradnje džamije. Če nekje ovirajo in kršijo pravice kristjanov, se bi ti morali pritožiti pri za to ustreznih institucijah, v mednarodnih merilih so to institucije OZN ipd. Nikakor se ne zdi smiselno, da naj zato, ker so jim kršene pravice, tudi sami kršijo pravice drugih.
Toda nadškofova uskladitev zlatega pravila z recipročnostjo opravičuje kršitev pravic drugim, nestrinjanje s pobudami za gradnjo džamije. Stavek, kar hočete, da bi drugi storili nam, moramo mi omogočiti drugim, bi zato moral imeti drugačen pomen kot stavek iz Biblije, kar nočeš, da bi drugi tebi storil, tudi ti drugemu ne stori.
Težava je v tem, da lahko tudi nadškofovo reformulacijo zlatega pravila beremo dobronamerno, se pravi tako, da ne dopušča medsebojnega kršenja pravic. Reformulacijo lahko namreč razumemo kot pravilo, po katerem moramo drugim omogočiti tisto, kar sami hočemo ali pričakujemo od njih. Kadar od nekoga pričakujemo, da nam bo posodil knjigo, on pa je ne posodi, nas še vedno nič ne sili, da se obnašamo enako. Kristjan bi skladno s stavkom kar nočeš, da bi drugi tebi storil, tudi ti drugemu ne stori celo moral posoditi knjigo tudi tistemu, ki je njemu ne bi posodil. Zakaj? Zato, ker omogoča drugim tisto, kar hoče, da bi drugi storili njemu. Zato ker pričakuje, želi ali hoče, da bodo tudi drugi ravnali podobno kot bi ravnal on oziroma tako, kot pričakuje, da se bodo človeška bitja obnašala. In spet velja enako v primeru zidanja džamije. Slovenski kristjan bi moral dopustiti izgradnjo džamije, ker pričakuje, želi ali hoče, da bodo tudi njemu dopustili izgradnjo cerkve. Če mu tega ne bi dopustili, še vedno ni upravičenih razlogov, da jim tudi sam ne bi dopuščal enakega, saj še vedno mora drugim omogočiti, tisto, kaj hoče, da bi drugi storili njemu.
Kako je torej z nadškofovo interpretacijo logike zlatega pravila? Če jo je mogoče uskladiti z recipročnostjo, tedaj podpira kršitev pravic drugim in prav v kolikor to podpira, bi težko trdili, da je v skladu z logiko zlatega pravila, kot jo kristjanom zapoveduje Kristus; če pa je ni mogoče uskladiti z recipročnostjo, potem sicer nadškofa lahko boli dejstvo, da kristjani ponekod nimajo pravice do verske svobode, ne more pa iz nje izpeljati enakega plačila za kršitelje. Kakorkoli že, teza o recipročnosti se v argumentu Cerkve zoper zidanje džamije ne bi smela pojaviti, saj nasprotuje samemu nauku Cerkve. Nekaj, kar se sploh ne bi smelo pojaviti, pa je običajno zelo slaba podpora za naše cilje.
Preden zaključimo, povejmo še nekaj malega o drugi tezi argumenta, to je tezi o dejstvih. Jasno je, da je teza smiselna le ob predpostavki recipročnosti. Le tako je mogoče nekam uperiti prst in tožiti, poglejte, kaj nam delajo. Toda pustimo vse to ob strani in poudarimo, da je ob peščici slovenskih muslimanov, se pravi državljanov Republike Slovenije, recipročno razmišljanje neutemeljeno tudi, če se za Kristusa in njegove besede sploh ne zmenimo. Spominja nas na učitelja, ki zaradi slabega obnašanja peščice učencev kaznuje ves razred. Se pravi, ker se peščica muslimanov po svetu obnaša krivično do pripadnikov drugih religij, je potrebno kaznovati kar vse muslimane, tudi tiste, ki niso nič krivi.
Namesto sklepa, končajmo z opozorilom, ki izhaja iz razlike med logiko zlatega pravila, kot jo kristjanom posreduje Biblija, in logiko zlatega pravila, kot jo slovenskim kristjanom posreduje lokalna cerkvena oblast. Z vidika varstva potrošnikov bi lahko rekli: Pozor, na embalaži piše nekaj drugega od tega, kar je njena vsebina! Če bi vas, bralce, vprašali, ali se vam je že kdaj zgodilo, da ste zaradi simpatičnega oglasa kupili neko stvar, dobili pa nekaj čisto drugega, vas lahko pomirimo – slovenskim katolikom se to ves čas dogaja. V Mariboru, na Lentu, lahko sprehajalec prebere naslednji grafit: Oko za oko, pasta za zobe. Gotovi smo lahko, da v ozadju tega grafita ne stoji Cerkev.