Zadnje čase se vneto sprašujemo, zakaj ni moč zaslediti nobene razlage stališča slovenske RKC do vojne v Iraku. Kakšni vzvodi narekujejo slovenskemu cerkvenemu vodstvu, da se obnaša popolnoma nasprotno od stalnih pozivov proti vojni papeža Janeza Pavla II.? So ti morebiti znak nestrinjanja s Svetim sedežem? Če po eni strani slovenski nadškof ne zamudi nobene priložnosti za “photo session” in izrekanje svojih sodb o pomembnih političnih in družbenih dogodkih, čemu toliko molka ob sedanjem notranjepolitičnem ukvarjanju z opredeljevanjem do vojne, odnosa do ZDA, vilniuške izjave, protivojne koalicije in podobno? Nas utegne naše spraševanje pripeljati do izsiljenega spoznanja o tem, da se slovenski katoliki izrekajo le o zadevah, ki so jim všečne in prijetne, o neprijetnih pa raje molčijo? Kajti če je opredeljevanje do vojne, civilnih žrtev in tragedij, ki spremljajo okupacijo neke države, za nekoga neprijetno, potem je takšno občutje že po sebi neokusno. In če si ta izpričano in venomer prilašča pozicijo moralne avtoritete, potem je takšen molk še nekaj skrajno nedostojnega.
Ena redkih medijskih izjav, ki smo je bili vendarle deležni, je bila tista Komisije pravičnost in mir z naslovom “Vojna ni rešitev”. Pa še ta je bila pospremljena s Stresovim opravičilom, da so se pri komisiji oglasili zaradi pritiskov. V še bolj drastično luč postavijo stališča slovenske RKC nekatere misli izbranih cerkvenih ideologov. Bolje rečeno: ti prebliski bi za koga lahko kar nekako srhljivo razložili zgoraj opisani molk kot obliko tihega strinjanja s sedanjimi vojnimi epizodami, kot izraz nekoga, ki sicer načeloma vojni nasprotuje, toda – je sais bien, mais quand meme, kot bi rekel M. Mannoni – ne naredi prav ničesar proti njej. Ali kot taista stališče oriše dr. Kerševan: “Vsi ti komentarji so nekako pisani po modelu: smo proti vojni, toda pri tem ne smemo pozabiti…. Ali: seveda smo proti vojni, toda…” (Delo, 5.4.2003)
Koliko morale, še zlasti krščanske, se torej drži relativizem tistega “toda”? Splošno zgražanje in stud, ki ga nekateri slovenski verniki občutijo ob mirovnih demonstracijah, to moralno dilemo le še poglablja. Dr. Štuhec, moralni teolog in nesporen cerkveni lider, ki se nad pozornostjo medijev do sebe prav gotovo ne more pritoževati, je pred kratkim v Družini recimo takole novačil vernike za vstop v Nato: “Mirovniški pohodi pa me bodo prepričali, ko bodo z isto vnemo protestirali po Iraku in zahtevali, naj Husein neha z diktaturo, svojemu ljudstvu pa da hrano in svobodo ter spoštuje zahteve Varnostnega sveta OZN.” Avtor, ki očitno smisla mirovništva ob blizu še ni spoznal, saj ga zamenjuje z oblikami poljubnega protestnega izražanja, razen tega pa ga ima za “hujšega od komunizma”, pogumno in ponosno prevzema nase nehvaležno vlogo “advocatus diaboli” Busheve zunanje politike. Vendar ne le v tem, da se mu mirovni protesti proti vojni gabijo, temveč tudi z generalno apologetiko ameriškega predsednika kot takega. Kajti po njegovem se je “duh evropskega anarhizma in levega liberalizma ujel v znano formulo razrednega sovražnika, ki je tokrat onstran oceana, pooseblja pa ga Bush.” Rezultat: ameriškemu predsedniku se dela velika krivica s tem, ko se ga riše kot sovraga le za to, da bi se na njem izživljale bolne fantazije anarhistov in liberalcev po Evropi. Teksaški naftni mogotec je v resnici čisto v redu poba, nekaj je narobe s tistimi, ki vanj projicirajo zlo.
Na ta način dr. Štuhec ponavlja dve zlizani argumentativni prevari “slamnatega moža” ali strašila, kot jim pravijo v neformalni logiki: prva je ta, da se protestnike proti vojni Iraku, ki želijo reševanje konfliktov po politični in ne vojaški poti, oblepi z etiketo zagovornikov Huseinovega režima. Zavzemanje za mir torej neposredno prevede v dopuščanje diktature v Iraku ali v dopuščanje uporabe orožja za množično uničevanje, nato pa mirovnike napada s pozicije njihove domnevne nemoralnosti (nekdo, ki dopušča kršitve človekovih pravic, diktaturo in množični uboj, je vreden vsega obsojanja). Namesto da bi se boril proti argumentom o mirnem reševanju kriz, se bori s podtaknjenim stališčem: jasno je namreč, da se noben od mirovnikov s svojimi mirovniškimi dejanji, če se tem slabonamerno ne prisoja perverznih motivov, že po definiciji ne more zavzemati za očitano podporo Huseinu.
Drugi podtaknjena zamenjava argumenta je naslednja: kdor nasprotuje ameriški okupaciji Iraka je antiamerikanist. Dr. Štuhec zdaj ne ocenjuje trditev nasprotnikov napada, temveč ocenjuje stališče, ki jim ga je varljivo pripisal. Namreč njihovo domnevno averzijo do vsega, kar je povezano z ameriško kulturo in njenimi civilizacijskimi dosežki. Na tej točki so njegove misli harmonične z nekaterimi argumenti zagovornikov vstopa v Nato pakt, ki so želeli diskreditirati nasprotnike vstopa na enak način: vam se gabi ameriška dominacija v Natu, vseeno pa se ne branite hamburgerjev v McDonaldsu!
Kako zelo mizerne oblike je ubrala ta argumentativna prevara, pričajo naslednji raznovrstni Štuhčevi primeri iz istega tednika, vredni celotnega citata: “Kar zadeva odnos do Amerike, bi bilo pričakovati, da bi se slovenski in evropski protiglobalisti in mirovniki s transparenti postavili na gradbenih parcelah vsepovsod tam, kjer se katerakoli domača ali tuja velika trgovska hiša loti zidave nakupovalnega centra. Ti so namreč posnemanje ameriške “shopping” kulture. Prav tako bi bilo treba protestirati pred trgovinami, ki prodajajo zgoščenke z angleško in ameriško glasbo, saj je ta že zdavnaj kolonializirala slovensko mladež. Da ne govorimo o poneumljanju množic, ki prisegajo na ameriške nadaljevanke, za katere vsaj komercialnim televizijam nikoli ne zmanjka ne časa ne denarja. Tudi proti “fast foodu” še nihče ni protestiral in po možnosti bodo protestniki nosili kavbojke. Razni mirovni in drugi inštituti se ne branijo dolarjev od stricev iz Amerike, da lahko doma, pod krinko razvoja demokracije in civilne družbe, vpijejo proti sedanji ameriški oblasti. Nimajo pa toliko ponosa, da bi rekli hvala globalno umazanemu denarju. Tudi med univerzitetnimi profesorji bomo našli antiameriško razposajene kritike, ki pa s pridom izkoriščajo ameriško širino, ko gre za objavo njihovih knjig ali člankov v ameriških revijah, kajti to se obrestuje pri nabiranju kariernih točk za napredovanje.”
Kdor je za mir in ne ameriško vojno v Iraku, Afganistanu, kjerkoli, je torej svetohlinski, saj se istočasno oblači v ameriška oblačila, baše s hamburgerji, okorišča z ameriškim denarjem, dela kariero z objavami v ameriških revijah. Dr. Štuhec torej resno misli in izenači nasprotovanje vojni z antiamerikanizmom in nato tolče po strašilu, ki ga je sam skonstruiral. Kot da bi pač pacifisti – mimogrede, pacifizem je na nekem drugem mestu v Družini označen za etični kič! – bili nasprotniki ameriške kulture. Zelo bedno in zelo mimo. To je približno tako, kot če bi mu nekdo vsled njegove domnevne obrambe amerikanizma pripisal fascinacijo nad orožjem, vojaškimi škornji in izdelki z oznako “Made in U.S.A.”.
Še več nespametnosti srečamo v stališčih, povezanih z začetkom vojne proti Iraku. Naš avtor ugotavlja: “Niti evropske članice Nata niso dovolj močne, da bi se uprle ameriški sili.” (Večer, 22.3.2003) Če torej niso dovolj močne, čemu so nas tri dni po začetku vojne tudi cerkveni liderji silili v Nato kot skupnost demokratičnih partij? Čemu so nas blatili, ker smo na referendumu glasovali proti? Še hujša je definicija modrosti v situaciji refleksije o vojni, proti kateri bi moral protestirati vsak filozof, ljubitelj modrosti: “Naše strateške odločitve – EU in Nato – so odvisne tako od volje evropskih držav kot od ZDA. Voziti med Scilo in Karibdo je v tem trenutku modro. Politična radikalnost je nesmiselna.” (prav tam)
V časih zatona kredibilnosti slovenske politike, ko se Slovenci množično zgražamo nad nekonsistentnostjo naše diplomacije, ki nepomirljiva stališča združuje v harmonične celote in se pri tem trka po prsih zaradi menda dobrih odnosov z vsemi stranemi, v časih, ko nam na veliko lažejo, se otepajo denarja in pohval za podporo vojni v Iraku, je takšna slalomska navigacija za nekoga modra politika? In še: “Pametna, diplomatska je bila pozicija predsednika države, ko je rekel: če bo vojna, bomo obžalovali, ne bomo pa je obsodili.” Zelo očitno torej: moder je tudi tisti, ki vojne ne obsoja, ob tem pa vozi med Scilo in Karibdo Evrope in ZDA, torej nima stališča proti. Če so se v mirovniških pobudah v denimo Nemčiji ujeli civilnodružbena pobuda, javno mnenje in nemška oblast, lahko ogorčeno ugotavljamo, da se je v Sloveniji zgodilo nasprotno: Slovenska RKC se do naših oblastnikov obnaša kolaboracionistično in skupaj s policijskimi kordoni divje udriha po mirovništvu, vojno pa zgolj obžaluje, ne obsoja. Več tovrstne srhljive evidence za naše spraševanje o tem, kaj si cvet slovenskih nosilcev katoliške moralke misli o vojni, mogoče niti ne potrebujemo. Pravzaprav si je ne želimo.