»Otroci ljubijo internet bančništvo, kjer lahko hitro obogatiš ali še hitreje izgubiš, in to s kartico, brez gotovine, ko se bodo navadili nanj, ga ne bodo več spustili iz rok. Monopoli bančništvo, igraj po svoje, že danes.«
Reklama za Monopoly
Vprašanje (za milijon dolarjev?): Se komu izmed bralcev zdi v tej reklami kaj spornega? Statistika odgovorov na to vprašanje bi nam verjetno lahko podala sliko stanja duha, v katerem se trenutno nahajamo. Še nekaj desetletij nazaj, v svinčenih časih socializma, bi verjetno tako reklamo zaradi širjenja kapitalistične propagande in kvarjenje mladine najstrožje prepovedali. Danes se nad njo ne zgražamo več. Živimo v svobodnem svetu, kjer imamo kot posamezniki svobodo, da izbiramo, kako bomo živeli svoje življenje. Vsakršen poseg v svobodo potrošnika se razume kot kršenje avtonomije in prisila se tako v teoriji kot v praksi razume kot najhujše zlo.
Zanimivo je, kako zlahka smo široko razumevanje svobode skrčili na eno samo svobodo: svoboda potrošnika. Ironično je, da je naša svoboda v resnici bolj podobna svobodi ribice v akvariju. Z razmahom oglaševanja, iger brez meja, lahko v praksi izbiramo le še kovino, iz katere bodo narejene naše verige. Stvari, ki jih ne želimo več izgubiti, saj smo izgubili že dovolj. Izgubili smo prepričanje, sanje, vero v boljši jutri, upanje, da svet lahko spremenimo na boljše, ali da bo s časom postal boljši? Kdo smo mi, ki svobodno izbiramo suženjstvo? Imamo veliko imen, generacija y, izgubljena generacija (2.0), generacija ”žnj”, zadnja posrečena oznaka pa je zrasla iz robov te generacije: škartgeneracija.
Škàrtgenerácija
»Leksikalna (samo)definicija je naslednja: škàrtgenerácija -e ž (á) navadno s prilastkom generacija, ki se je znašla v nemogočem eksistenčnem položaju, odpadna generacija, pozabljena generacija, generacija brez perspektiv, generacija, ki ne more uresničiti svojih potencialov, generacija mladih v Sloveniji, generacija v kurcu, pizdi ali riti. 1. generacija, ki je pozabila na politiko in je bila pozabljena od politike 2. generacija, ki predstavlja 40 % vseh brezposelnih v Sloveniji in tvori glavnino prekarno zaposlenih (prek napotnic, avtorskih pogodb, honorarno, delo za določen čas, delo »pri stricu«) 3. generacija, ki se stežka sama preživlja in katere varnost jamči zastarela socialna politika, ki računa na družbo z velikim deležem stalno zaposlenih 4. generacija brezdomcev, kronična klientela hotela mama: generacija, ki jo z dragimi stanarinami nategujejo novodobni stanovanjski oderuhi. generacija, oropana (z)možnosti lastnega in samosvojega (alternativnega) kulturnega ustvarjanja.generacija, ki je spoznala, da univerza ni ne skupnost profesorjev in študentov, ne avtonomna in javno dostopna institucija , znotraj katere bi se lahko svobodno izobraževali . generacija, ki študira, pri tem pa jo na politični ravni zastopa okostenela študentska organizacija, ki ne zazna interesov in problemov študentskega življenja. 8. generacija mladih žensk na začasnih delih brez možnosti ustvarjanja družine 9. narkotizirana generacija · eksp. zajebati nekoga kot škartgeneracijo pustiti na cedilu; star. obnašati se do nečesa kot škartgeneracija biti brezbrižen; pesn. škartgeneraciozno brez premisleka, nekritično · zool. škartgeneracija mladičev zarod, ki se ni sposoben postaviti na noge.(http://www.tribuna.si/manifest-skartgeneracije/)
Definicija ni dokončana in je pravzaprav po definiciji odprta za spremembe in spreminjanje, fluidna, tekoča, poziva k temu, da se jo dopolni, je poziv apatičnemu predstavniku škartgeneracije, da s strinjanjem ali nestrinjanjem pokaže, da je njegovo življenje več kot samo dirka skozi (izobraževalne) institucije, ki se nadaljuje z vzponom po družbeni lestvici cekinov, preko trupel njemu enakih, do zlatega grala pokojnine, za katero dobro ve, da je več ne bo. Poziv velja tebi in meni.
Sam odgovarjam takole. Kdo smo mi? Vprašanj ne zastavljamo več, ker je to iz mode. Že spoznati samega sebe je težko, spoznati druge, ki ne želijo biti spoznani, je še toliko težje. Važno, da nam je kul in da ”čiliramo”. Ne vemo, kaj bo prinesla prihodnost in niti ne vemo, če želimo vedeti. Živimo malo tu malo tam in za ta trenutek, ne v njem. O hedonizmu nima smisla govoriti, ker je beseda izgubila pomen. Eksces je postal norma. Seveda hočemo svet, da, vse takoj in zdaj. Hočemo milijon prijateljev, da ne bomo (več) osamljeni, hočemo milijon partnerjev, da ne postanemo nezadovoljni in nezadovoljeni, hočemo milijon dolarjev, da ne bomo (p)ostali nepopularni, hočemo več kot lahko dobimo in vedno ugriznemo v več, kot lahko prežvečimo. Ko nas potem boli želodec, se vrnemo v hotel mama, kjer so oblačila vedno oprana, kjer je kosilo vedno dobro in kjer smo vedno in vsak trenutek neskončno ljubljeni. Zapremo se v sobo, prižgemo škatlo in buljimo vanjo ter po forumih modrujemo, kako bo ta svet šel kmalu v tri krasne in se počutimo neskončno vzvišeni nad ljudsko neumnostjo.
Modreci o nas
Italijanski učitelj in filozof Umberto Galimberti: v delu Grozljivi gost: nihilizem in mladi s strahom gleda na škartgeneracijo kot mojstre neodgovornosti, brez spoštovanja dolžnosti in brez strahu pred posledicami lastnega delovanja, saj je mogoče vse preklicati, od službe, zakona, spolne identitete do nosečnosti. Živeli naj bi ponoči: ker nas podnevi nihče ne potrebuje in dramatično zaključi, da je konec zahoda blizu saj ta(kšna) generacija ne (z)more najti več smisla in identitete. Tudi če moralno paniko in idejo vrnitve v antiko pustimo ob strani, se škartgeneracija v tem ogledalu deloma lahko prepozna.
Anne Weiss in Stefan Bonner govorita o generaciji trapastih: »Kdo so predstavniki generacije trapastih? Poklicni mladostniki, vsegaželjni ničznalci, obsedeni s potrošništvom. Svet jim razlaga televizija in radi imajo zabavno kulturo. Generacija neodločnih, ki ne želijo nikoli odrasti, ki hočejo imeti vse, vendar ne želijo sprejeti nobene odločitve.« Po tej verziji smo enostavno preneumni za ta svet, in avtorja, ki se sama prištevata med generacijo trapastih, kot zdravilo predpišeta malce tršo roko, kanček discipline, vrnitev za knjige in nenazadnje odraščanje.
Poimenovani smo tudi generacija Y (Why – generacija Zakaj). Baje smo zelo različni, odvisno od regije, a lastnosti, ki bi nas naj določale, so, da smo domači s tehnologijo in vzgojeni v neo-liberalnem duhu. Namesto da bi bili vzgojeni v dobre ljudi ali dobre državljane, smo postali dobri potrošniki.
Karkoli že smo, bi si sociologi verjetno postavili vprašanji, ali je te subjektivne občutke mogoče podkrepiti s podatki in kateri letniki naj bi spadali v to generacijo? Raziskava, ki bi potrdila ali ovrgla hipotezo o škartgeneraciji je (v Sloveniji) več kot potrebna. Na drugo vprašanje ni in ne more biti enoznačnega odgovora. Škartgenracija ni stvar letnika rojstva, škartgeneracija je stanje duha.
Igra življenja
Kakšen duh časa diha škartgeneracija? Verjetno onesnažen s primesmi ostankov ideologij, ki naj bi se po koncu zgodovine razbile na koščke. Zgodovina se ni končala, tudi konec sveta še ni blizu. Nimamo takšne sreče. Sveta ne bo zadel asteroid, tudi globalno segrevanje ali finančna kriza ne bosta pripeljala do apokalipse. Usoda, ki nas čaka, je morda celo hujša. V svetu, ki ga bodo pestile novodobne biblične nadloge, bo potrebo (pre)živeti. Kakšno življenje nas čaka?
Leta 1860 je Milton Bradley razvil »Igro življenja«, igro podobno monopoliju. Igralci se z metom kock premikajo po poljih do cilja. Zanimivo je, kako se je igra skozi čas spreminjala. V prvih verzijah sta bili služba in plača glavna elementa igre. V poznejših se je dodala možnost študija in povečala paleta služb. Na koncu ima igralec izbiro, kje se želi upokojiti.
Kakšna bi morala biti igra, da bi ustrezala položaju sodobnega študenta? Borba za pravico do študija? Iskanje najcenejše najemnine namesto nakupa hiše? Namesto prve službe, izobraževanje za intervjuje za službo, ki je zaradi strukturnih razlogov nikdar ne bo? Namesto redne plače, tožba, izterjava zaslužka od študentskih servisov? Na koncu, namesto upokojitve na ranču ali vsaj skromnem vikendu, borba za preživetje? Igra življenja bi se kaj kmalu lahko spremenila v borbo vseh proti vsem.
Škartgeneracija ni padla z neba. Je otrok svojega časa. Njeti so v svinčenih časih peli o lepem dnevu za smrt in pankerji so bili zmožni upora. Današnji študenti gremo v imenu pravice v boj za svoje privilegije. Človeško je, da želimo ohraniti nekaj, kar dojemamo kot samoumevno, kar nam pripada in si tega ne pustimo vzeti. Tiči eden izmed problemov v tem, da se bomo namesto borbe za skupno stvar, borili med sabo za preostale drobtinice, ki jih bo shirana socialna države še zmožna nuditi? Če naša domišljija sega le do bonov za hrano in če si utopijo predstavljamo le z zaposlitvijo za določen čas, z delom, ki ga sovražimo, se zdi, da je naša domišlja res škart.
Samokritičnost?
V čem je smisel samorefleksije, ki se mestoma bere kot samopomilovanje? Zakaj bi v času, ko se na ulici dogajajo protesti, ko študentje razbijajo parlamente in sedeže strank, ko Italija »gori« in ko so vlade tik pred tem, da padejo, pisali sami o sebi?
Immanuel Wallerstein je v svojih Utopistikah zapisal, da se bo v prihodnjih desetletjih odločalo o sistemu, v katerem bomo živeli naslednjega pol tisočletja. Slogana alter-globalizacijskega gibanja sta se glasila: Mi smo vsepovsod in Kdo, če ne mi? Kdaj, če ne zdaj? Kje, če ne tu? Iz različnih razlogov gibanje trenutno stagnira ali pa se je radikaliziralo. Položaj, v katerem se nahajamo, skriva potenciale za spremembe in nezadovoljstvo s stanjem raste iz dneva v dan. Sociolog Joseph Campbell je v Ljubljani med drugim razlagal, zakaj se kljub okoliščinah nič ne spremeni. »Ko je bil kapitalizem v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja v najhujši krizi, so ljudje odgovorili z družbeno akcijo. Odgovor na krizo je bil ideološki, v socialističnih in revolucionarnih gibanjih, ki so družbo želela narediti bolj pošteno. Tega danes ni.« Razumevanje škartgeneracije nam lahko pomaga, da razumemo, zakaj je mobilizacija družbe za akcijo tako neuspešna in kako se je lotiti.
Svetlikanje prihodnosti
»Spremembe prihajajo z roba«, je dejal francoski filozof Michel Foucault. Aforistično bi lahko rekli, da se danes sredina pomika proti robu. Življenje na robu ni več le domena tistih »z roba družbe«. Prekarnost v najširšem smislu, stanje, v katerem je negotovost prihodnosti del vsakdana in bolj kot izjema postaja pravilo. Ni znakov svetlobe na koncu tunela, položaj je slab, morda slabši kot se trenutno zdi. Življenje nam ne bo postlano z rožicami in srečni konci so bolj primerni za hollywoodske filme. V položaju se nismo znašli po naši krivdi, a to ničesar ne spremeni. Vse, kar nam preostane, je poskus, da na novo premislimo prihodnost. A ravno položaj, v katerem smo se znašli, odpira nove možnosti. Namesto da poskušamo zmagati v igri monopolija, ki tako ali tako ni poštena, bi se morda lahko vprašali, kdo postavlja pravila igre in katere igre želimo igrati? Če nam to uspe, lahko namesto pridevnika škart postanemo tiskarski škrati v navodilih igre monopol(ij)a, če ne, bodo igro (našega) življenja z nami igrali drugi. Nam pa ostanejo kreditne kartice z limiti in hipoteka na neumnost.