Vsebina predavanj »Kaj nas čaka pod Janšo?« za Zofijine ljubimce v mariborski galeriji Media nox 18. 10. in za ljubljansko Menzo pri koritu 25. 10. 2004
Naslov »Kaj nas čaka pod Janšo?« je bil namenoma zavajajoč; govoriti nameravam predvsem o vzrokih za poraz LDS in šele v drugem delu o pričakovanjih do nove garniture. Marketinška predpostavka ob izbiri naslova je bila ta, da nas verjetno bolj vznemirja prihodnost in da smo morebiti celo v krču strahu pred desnico, medtem ko usoda LDS verjetno malo koga briga. Poraz LDS verjetno dojemamo kot del zgodovine, poleg tega se zdi, da je bilo o vzrokih zanj že vse povedano. V nasprotju s tem menim, da se moramo iz poraza LDS vsi skupaj kaj naučiti, sicer novega političnega položaja ne bomo zmogli ustrezno misliti, kaj šele aktivno delovati. Vzroki in posledice zmage SDS so povezani z vzroki za poraz LDS. Izguba zgodovinskega spomina pa ni dobra osnova za spoprijem z izzivi, ki nas nemara čakajo pod novim režimom.
Prve reakcije eldeesovcev in njihovih mnenjskih voditeljev na volilni rezultat pa so šle ravno v smeri pozabe, zmanjševanja pomena dogodka, olepševanja položaja in zagovarjanja teze, da pravih vzrokov za preobrat sploh ni. Skratka: boleči dogodek so skušali umakniti z dnevnega reda in ga prikazati kot naključje – kot da se Janši ob uspešnem vladanju ne bi že v tem trenutku očitno nasmihala priložnost za popolno zmago tudi na lokalnih volitvah čez dve leti (vključno z mesti!) in morda tudi na naslednjih parlamentarnih volitvah. Najbolj simptomatična reakcija eldeesovcev pa je bila ta, da niso niti z besedico omenili človekovih pravic, čeprav je desnica svojo razširjeno predvolilno kampanjo v zadnjem letu gradila natanko na tej točki. Namesto tega so predstavniki LDS pristali na prazno retoriko »delovanja v dobro Slovenije«, ki si jo tako ali tako delijo vsi od nacionalistov naprej. Preostale parlamentarne stranke so prodale politiko doslednega uresničevanja pravne države in človekovih pravic že pred volitvami; po njih je še uradna LDS kot zadnja pristala na zamenjavo človekovih pravic za abstraktno dobro Slovenije. Na dlani je torej, da je desnica uspela vsiliti ideološko hegemonijo celotnemu spektru parlamentarnih strank. Zato mora biti perspektiva, iz katere bom razvil to predavanje, pa tudi siceršnje politično delovanje, ravno POLITIKA ČLOVEKOVIH PRAVIC.
*
Posvetimo se zdaj kompleksu razlag za »čudni poraz« LDS. Ob komentarjih glavnih tez, ki so v medijskem obtoku, bom podal še nekaj svojih.
1. Šlo naj bi za trend, ki je tako rekoč nerazložljiv. Vlade v novih članicah EU padajo druga za drugo, povsod v okolici je v modi desnica, torej je sprememba kot nekakšen naravni pojav morala doleteti tudi Slovenijo. Volilni izid naj torej ne bi bil vzročno povezan z delovanjem LDS.
2. Ne glede na uspešnost LDS naj bi se je ljudje naveličali in si zaželeli spremembe. Na TV soočenju predsednikov parlamentarnih strank nekaj dni po volitvah je Rop celo prodajal tezo, da je LDS izgubila zato, ker je vladala preuspešno, kar naj bi nerealno dvignilo pričakovanja ljudi. Torej: če bi LDS vladala slabše, bi jo volilci raje volili. Takšnega podcenjevanja volilcev ravno pri LDS doslej nismo bili vajeni.
3. Z eldeesovskim vladanjem naj bi bilo vse v redu, zagrešili pa naj bi zgolj nekaj taktičnih nespretnosti. Eldeesovci so se pred volitvami dejansko obnašali precej živčno, defenzivno in naivno in niso poskušali skrivati napak. Spomnimo se na škandal z Vzajemno, ki je hotela tik pred volitvami v kapitalskem duhu povišati premije starejšim zavarovancem. Afera SIB ni dobila resnega epiloga. Tik pred volitvami je prišel na dan nečeden posel državne sekretarke na finančnem ministrstvu z zamenjavo parcele v Izoli. Tik pred volitvami je kmetijsko ministrstvo maltretiralo kmete, da morajo vrniti preveč izplačane subvencije, namesto da bi jih odšteli od naslednjih premij. Če dražja nafta ni predmet objektivne odgovornosti vlade, tega ne moremo trditi za dražja stanovanja. Tu sta še panična reakcija na Podobnikov »podor« na Dragonji in Ruplovo dvoinpolletno spodkopavanje lastne stranke, ki je ravno tako doseglo vrhunec tik pred volitvami. Itd. Toda ali gre pri vseh teh simptomih res samo za slab performans, ne pa sistemske probleme LDS?
4. Teza, da je LDS izgubila, ker sta se nakopičila njena aroganca in klientelizem, ima gotovo nekaj veljave, ni pa zadostna: zakaj ravno zdaj in ne kdaj drugič?
5. Desničarji vseh barv so skušali prodati tezo, da je LDS izgubila zato, ker je šla preveč v levo. Če bi ta teza veljala, bi bile perspektive za levičarje dokaj slabe, kajti to bi pomenilo, da se v tej deželi lahko nekaj greš v politiki, samo če pristajaš na nespremenljivo konzervativnost slovenskega okolja. Namesto pesimizma se najprej vprašajmo, katere poteze Ropove vlade so sploh bile levičarske. Je bilo to nasprotovanje vojni v Iraku? Ali ni kritika te vojne danes že del zdravorazumskega konsenza v večinskem delu Evrope? Je bilo zagovarjanje uresničitve odločbe o izbrisanih levičarstvo ali je to le evropski minimum sprejemljivega političnega delovanja?
Problem je bil prej v sprevrženem političnem ozračju, v katerem so Matevža Krivica, ki nastopa zgolj in samo kot dosleden legalist, zmerjali s skrajnim levičarjem. Problem ni bila inflacija eldeesovskega levičarstva, pač pa to, da se je v zadnjem času tako razbohotil skrajno desni diskurzivni prostor, da je ekstremno desno postalo normalno, liberalna drža pa je dobila tako rekoč status narodnega izdajstva. Začelo se je s kampanjo proti pravici samskih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Tisti poraz je bil bržkone ključnega pomena. Nadaljevalo se je z gonjo proti prebežnikom in kasneje izbrisanim, kjer je notranji minister Bohinc iz ZLSD ob asistenci Pahorja celo pomagal desnici širiti njen manevrski prostor sovražnosti in izključevanja. Kar se je treba ob tem resno vprašati, je tole: ali je bilo to, da se LDS na vrhuncu tega procesa ni pragmatično pomikala proti desni tako kot ZLSD, njena NAPAKA, ali pa gre za njeno ODGOVORNOST, ker desnega populizma (vključno s tistim v svoji koaliciji) ni pravočasno omejila?!
6. Ropovi ekipi ni mogoče očitati, da ni poskušala delovati v prid človekovih pravic in proti izključevalnemu populizmu. Nasprotno: doslednost je nastopila celo prepozno. LDS je na teh volitvah plačala ceno svoje antipolitičnosti, ki je stopnjujoče zaznamovala celotno Drnovškovo obdobje. Več kot deset let so prodajali tezo, da tisto, kar oni ponujajo državljanom, ni drugačna politizacija, ampak manj politike tipa »vse, kar hočem, je, da me pustijo pri miru«. Dokler so se sredinski in levi volilci bali nepredvidljive desnice, je bila ta taktika uspešna – odslej pa bo USODNA. Volilne težave so se začele že na predsedniških volitvah, na katerih je favorizirani Drnovšek kljub vsem zgodovinskim zaslugam prejel samo 57 % glasov. Izbruhnile so na volitvah evropskih poslancev: mnogi simpatizerji LDS so njeno tezo o depolitizaciji vzeli resno – in ostali doma, namesto njih pa so politično odločanje prevzeli desni volilci.
7. Nekateri se pridušajo, da Rop ni prava oseba za vodenje stranke in vlade. Toda ne pozabimo, zakaj je bil izbran za Drnovškovega naslednika. V trenutku imenovanja je bil Rop sicer taktično nekoliko neizkušen in naiven, a soliden tehnokrat, vesten izvajalec brez posebnih političnih stališč in identitete. Izbran je bil s predpostavko, da v novih, evropskih, postpolitičnih časih potrebujemo nov tip politika: menedžerja, ki izvršuje direktive iz oddaljene prestolnice. V stopanju iz Drnovškove sence se je na srečo oprl na Gabrov krog, a prazna retorika, v kateri je obtičal po Podobnikovem incidentu in po volitvah, je razkrila Ropov intelektualni domet. A vendarle ni problem samo Rop kot tak. Rop pač ni intelektualec in človek stališč. Problem je v tem, da so bili eldeesovci še nedavno prepričani, da potrebujejo točno takšnega voditelja. Ropovo imenovanje je bilo odraz prevladujoče antipolitične mentalitete eldeesovcev – ta pa je zdaj prišla do svoje MEJE.
8. Nekateri trdijo, da bi z Ropom kot izvajalcem že bilo vse v redu, če le ne bi vajeti izpustil tandem Žižka (ideolog) in njegovega učenca Golobič (eksekutor). Žižek je v Sobotni prilogi Dela 15. 10., torej po volitvah, zapisal oceno, da se je sredinska vloga povezovanja in vsebinske pasivnosti s porazom LDS izpela in da se mora stranka odslej vsebinsko redefinirati, ne pa zgolj čakati na napake nasprotnika. Drži – toda še 15 dni pred tem (1. 10.), torej tik pred volitvami, je taisti Žižek v taistem Delu zagovarjal ravno omenjeno antipolitično držo, češ, vse kar od politike pričakujem, je normalnost, v kateri me pustijo pri miru, da se lahko ukvarjam s filmsko teorijo. Po volivah pa je izjavil, da zapušča Slovenijo – da se bo lahko ukvarjal s filmsko teorijo. Problem LDS je v tem, da je tovrstni Žižkov intelektualni cinizem in Golobičev eksekutorski cinizem predolgo jemala resno – kot svoj PROGRAM. Zdaj plačuje ceno za ta cinizem: nekateri volilci so ga, kot že rečeno, skupaj s strankino elito vzeli zares in njegovo občo uničevalnost preusmerili na samo LDS v obliki volilne abstinence. Drugim pa se že gabi, ker v njem čutijo odkrito aroganco tipa »mi kot ciniki smo boljši od fašistov, naš klientelizem morate vzeti v zakup, ker nimate druge izbire«. Ta oholost oblasti je postala v nekem trenutku nevzdržna, za opozicijsko vlogo pa je celo NEMOGOČA. Potrebna bo prevetritev vrst, priznanje napak in pozitivna programska opredelitev. Da bi LDS to lahko dosegla, pa mora vzeti tole lekcijo: nikoli več Žižka in Golobiča!
9. Poraz LDS je cena vstopa v EU. Evropska velika zgodba je več kot desetletje učinkovala kot analgetik za lajšanje tranzicijskih bolečin. Ko smo vendarle dosegli tako opevani cilj, so se ljudje soočili z njegovo resničnostjo: posebnih koristi ni, simbolnega priznanja in prepoznavnosti tudi ne, imamo le kruti kapitalizem, v katerem moramo delati čedalje več, stroški in zahteve birokracije pa se višajo. Med predpridružitveno histerijo so predstavniki elit skoraj soglasno poudarjali simbolni pomen vstopa v EU, mali slovenski slehernik pa je pričakoval le neposredne materialne koristi: boljše plače in nižje cene – in nič drugega. S prvim majem se je velika iluzija razblinila in opeharjeni poraženci tranzicije v kapitalizem niso bili več pripravljeni kupiti puhlice o preboju med najrazvitejšo deseterico, kar sta ponujali LDS in ZLSD.
SDS je v ta izpraznjeni prostor vstopila z dvema drugačnima strategijama. Na eni strani je zaključek tranzicije izkoristila kot priložnost za rekapitulacijo njenih rezultatov v neenakosti bogastva. Povezava med novopečenimi kapitalisti in dosedanjo vladajočo garnituro je postala vsaj s Forumom 21 že vnebovpijoča. Na drugi strani je SDS igrala na politiko identitete. Volilce je z vrsto kampanj proti različnim manjšinskim skupinam mobilizirala na točki, v katero je mogoče prevesti socialno nezadovoljstvo na nepolitičen način. Ranjenost dostojanstva in ponosa ljudi je brezprizivno občutje, ki ga vlada z dnevnopolitičnimi ukrepi bistveno težje sanira, kot ga je mogoče poglabljati z demagogijo. Desnica je umetno napihovala probleme, na katere vlada ni znala ustrezno odgovoriti, rezultat pa je bil ta, da je vlada izpadla kot nekompetentna, če že ne kar sovražna do »glasu ljudstva«. Tematiko identitete je SDS s svojo mrežo radikalcev obvladovala bistveno bolj kot LDS, ki je vprašanje identitete vedno odklanjala ali podcenjevala. Groteskno pa je, da nekateri njeni akademski simpatizerji politiko identitet celo promovirajo kot emancipatorno strategijo.
10. Poraz LDS je cena vstopa v NATO. Poleg referenduma o oploditvi z biomedicinsko pomočjo je bil prelomen referendum o vstopu v NATO. LDS se je takrat odločila za agresivno neokonzervativno držo v zunanji in varnostni politiki in za aroganco do znatnega dela javnosti, ki je menil drugače. Mnogi eldeesovci so neokonzervativizmu sicer intimno nasprotovali in niso verjeli v Nato, a so molčali – zato nam zanje ne more biti žal. Klin med eldeesovsko desnico in levico je uspešno zabil Rupel s svojimi retoričnimi ekscesi, a njegova usmeritev se danes kaže premočrtna in konsistentna. Takrat molčeče levo krilo LDS pa naj se danes sooči z razvalinami po Ruplovem stampedu. LDS je med kampanjo za Nato zavestno prekinila pomembno zgodovinsko vez s tistim delom volilcev, ki ideološko izhaja iz novih družbenih gibanj 80. let. Ti sicer niso bili nujno navdušeni volilci te stranke, a veljalo je vsaj neko tolerančno razmerje in načelo izbire manjšega zla. Po referendumu o Natu ti volilci niso več mogli voliti LDS in ker niso imeli več koga voliti, so se odločili za zavesten bojkot. Referendum o Natu je uspel zato, ker so ga disciplinirano izglasovali desni volilci. Ali ni pravično, da so tudi smetano na evropskih volitvah pobrali oni? Sploh zato, ker je LDS za nosilca svoje liste postavila Kacina kot enega glavnih jastrebov neokonzervativizma v zunanji in varnostni politiki.
*
Poraz LDS se kaže kot kompleks vzrokov in strukturnih problemov te politične opcije, ki so odvrnili več (delno prekrivajočih se) skupin volilcev. Zaradi arogance so izgubili sredinske volilce, ki pa jih verjetno ni bilo nikoli več kot 13% (razlika med volilnim rezultatom SLS leta 1996, LDS leta 2000 in SDS leta 2004 ter njihovim siceršnjim dometom znaša približno 13% – ključno je torej to, kdo se v določenem trenutku uspe prodati kot »graditelj mostov«). Zaradi Nata so izgubili leve in mlade volilce. Zaradi izteka velikih zgodb so izgubili male ljudi. Če bo Janša vladal solidno in zmerno, bodo izgubili še volilce, ki sicer volijo vsakokratno oblast (poleg nekaterih nerazvitih regij in nekaterih ljudi z nizko izobrazbo sta tu še uradništvo in gospodarske elite). In kar je za LDS najslabše: osip se lahko nadaljuje, ob sedanji zmedenosti strankine elite pa je njena usoda odvisna predvsem – od Janše.
*
Dolgo se je zdelo, da je LDS nepremagljiva. KAKO je SDS uspel preboj?
Moč LDS je temeljila na obvladovanju velikih sistemov in velikih zgodb. Zanašala se je na svoje povezave z velikimi podjetji in mediji, prepredla je državno administracijo, z velikim pompom je »reševala« velike socialne probleme okrog velikih propadajočih industrijskih in rudarskih gigantov. Imeli so tudi monopol nad evroatlantskimi integracijami kot glavno veliko zgodbo po osamosvojitveni. Glede neudeleženosti v velikih sistemih je desnica predvsem jamrala in zahtevala kvote pri vpletanju politike v gospodarstvo. Pri velikih zgodbah pa je desnica skušala parirati LDS s prisvajanjem monopola nad osamosvojitveno veliko zgodbo (mitiziranje 57. številke Nove revije in desetdnevne vojne ter »pomladniško« enačenje desnice z demokratizacijo in rešitvijo nacionalnega vprašanja). A pokazalo se je, da lahko velike zgodbe s svojim čustvenim nabojem učinkujejo kot analgetik le nekaj časa, sicer pa mali ljudje (oprostite mi za ta neposrečeni izraz) vanje ne verjamejo zares. Od družbenih sprememb pričakujejo predvsem izboljšanje splošne in osebne blaginje in pragmatično vedo, da se od simbolike in identitete ne da živeti.
Ti mali ljudje so SDS ponesli na oblast, a jo lahko tudi spodnesejo. SDS je našla ključ do uspeha v tem, da se je profilirala kot stranka malih ljudi. Ideološko gledano je oznanjala pravičnost in enakopravnost. Interesno je stavila na male in srednje podjetnike ter vse ljudi, ki želijo dostojno živeti od lastnega dela. Organizacijsko pa je skozi številne referendumske in druge kampanje razvila izjemno gosto mrežo lokalnih mnenjskih voditeljev, aktivistov in simpatizerjev, prek katere lahko uspešno razširja stališča, informacije in dezinformacije, kar odtehta primanjkljaj v obvladovanju velikih medijskih sistemov. Stranka malih ljudi je torej nadoknadila zaostanek za stranko velikih sistemov in jo premagala.
Toda kaj zdaj? Če bo Janša izpolnil pričakovanja svojih TOKRATNIH volilcev, ima lepe možnosti, da bo še dolgo na oblasti. Vprašanje pa je, ali mu to lahko USPE? Zakaj? Poglejmo, kateri so bili volilci SDS. Izpostavimo dve pomembni skupini.
1. Sredinski volilci: ti sicer pričakujejo odpravo nepravičnosti, a ne na način pregona tranzicijskih lumpov in grešnih kozlov, temveč predvsem kot pozitivno vladanje – ki ne sme biti agresivno, maščevalno ali arogantno. Ljudje, ki težko shajajo, morda še tolerirajo golo bogastvo in klientelizem, ko pa začneta nastopati javno in šibkejšim soliti pamet, postaneta žaljiva. (Zaradi tega so ljudje občutljivi na cerkvene gozdove in zato je Kučan politično pogorel, ko se je s Forumom 21 odkrito navezal na menedžerje.) Tudi velikim zgodbam sredinski volilci zaupajo le nekaj časa, v nedogled pa ne. Če hoče Janša obdržati to skupino volilcev, mora ravnati konstruktivno in relativno strpno do nasprotnikov. Njegov cilj je, da si v štirih letih trdega dela v vladi pridela status normalne stranke, ki se je sredinski volilci ne bojijo več in se nehajo udinjati LDS. Tega izziva se Janša dobro zaveda, kot kaže njegovo obnašanje v končnici volilne kampanje in v povolilnem času. Ima pa naslednji strukturni problem.
2. Radikalni volilci: predstavljajo jedro in temelj SDS, ki se je nabralo in utrdilo skozi »dolgi pohod« številnih kampanj, peticij in referendumov. Radikalci bolj poudarjajo simbolne zadeve in so precej naklonjeni izključevalnim politikam ter ostrejšim obračunom z nasprotniki. Ti elementi so Janšo zvesto podpirali v njegovem dolgoletnem pohodu na oblast, zdaj pa ga tam lahko ogrozijo, ker so njihove bojevite metode odbijajoče za sredinske volilce. Če bo Janša hotel učinkovito vladati in ne odbiti sredinskih volilcev, bo moral nevtralizirati radikalne elemente. Toda svoji stranki je že večkrat poskušal dati bolj intelektualni ton, a je naletel na nerazumevanje in odpor v bazi, ki intelektualce prezira. Koalicijski partnerji mu ne bodo v posebno pomoč, saj so tam zagovedna tudi vodstva strank, ne le baza, kadrovsko pa so še šibkejši kot SDS. Če se bo izraziteje naslonil na cerkev, ji bo moral dati koncesije, kar utegne biti dvorezno. Če ne drugega, vidimo, da Janše odslej najbrž ne moremo več samoumevno enačiti z »janševci«. Ta notranja razcepljenost SDS med domet baze in vizijo vodstva bo verjetno pomembno zaznamovala Janšev vladni mandat. Da o protislovjih med uradnim gospodarskim programom (neoliberalizem) in pričakovanji volilcev (ublažitev posledic kapitalizma) niti ne govorimo.
Pred Janšo je morda največji izziv njegove politične kariere: sinteza med zmernim vladanjem in vodenjem radikalnega gibanja, ki je doslej veljala za nemogočo, za nepremostljivi razkorak. Če bo našel formulo, ki bo zadostila obema elementoma, bo postal politik desetletja. Če ne, bo na naslednjih volitvah zdrknil tja, kjer je bil doslej.
*
Kaj nas torej čaka pod Janšo? Vprašanje, ali se bo nagnil na eno ali na drugo stran, je verjetno postavljeno na napačen način in z napačno predpostavko, da je Janša nujno nekdo, ki je izven normalne politike in ki torej ne more biti hkrati znotraj nje. A v praksi je mogoče v »umetnost možnega« združiti tudi izključujoče se elemente. Formula je v tem, da bo Janša skušal ZADOVOLJITI sredinske volilce, obenem pa NE RAZOČARATI radikalnih. Tudi Sanader in njegova vladna ekipa pri nekaterih temah nastopata kot normalna evropska politika, pri drugih pa kot ekstremizem. Ključ je v tem, da imajo različne domače in tuje skupine različno percepcijo. Nekateri bodo pri Janši pozorni predvsem na ekonomske kazalce, za druge pa bo pomembnejši npr. okrepljen pritisk represivnih ustanov na Rome ali Metelkovo.
Poleg tega »postmoderni« ekstremizem ne nastopa več transparentno in neposredno. Aktivisti janševskega omrežja so se med številnimi kampanjami in konflikti z liberalnimi zahtevami po politični korektnosti naučili tako prilagajati svojo retoriko, da je pravno nepregonljiva in da se celo predstavlja v liberalnih ideoloških formah. Vsak prekaljen terenec ve, da danes ne moreš več izjaviti, da je npr. treba Rome deportirati in da je dosti bolj sprejemljiv takšen način izjavljanja: »Mi nimamo nič proti Romom v svoji soseščini, objektivno ekonomsko dejstvo pa je, da se je cena naših nepremičnin zaradi tega dejavnika znižala, zato od vlade pričakujemo denarno nadomestilo.« Če torej izjavljalec sovražnega govora tega prevede v liberalno formo (poleg ekonomskih argumentov še svoboda govora in izbire ter raznolikost kultur), mu formalne zahteve po toleranci niso več kos. Janševska nova desnica se je med svojim »dolgim pohodom« ogromno naučila in je izpopolnila svojo taktiko, zagovorniki politične korektnosti pa so bolj ali manj ostali tam, kjer so bili. Nova desnica si je v teh letih verjetno nabrala precej več izkušenj kot privrženci politike človekovih pravic znanja.
Zaradi tega Janši ne bo treba izvajati odkritih oblik zatiranja, da bi zadostil pričakovanjem radikalnega dela svoje volilne baze. Pričakujemo lahko prefinjene načine zatiranja in diskriminacije z vrsto drobnih in lokalnih ukrepov, ki bodo imeli pravno kritje. Javnomnenjska sredina jim niti ne bo pripisovala velikega pomena, poleg tega je v desetletju in pol tranzicije precej oslabel čut za solidariziranje z drugimi in za javno angažiranje, kadar ni prizadet državljanovi neposredni interes. Drnovškova LDS je aktivno sodelovala pri demontaži kulture aktivnega državljanstva, kritičnosti in solidarnosti. Edina varovalka, ki jo je ponudila proti ekstremizmom, je bila politična korektnost – to pa je desnica že vkalkulirala.
Za žrtve diskriminacije ne bo najtežje samo dejstvo, da imamo »postmoderno« desničarsko vlado, podprto z močnimi radikalnimi elementi, pač pa to, da bo podpora vladi odvisna od njene gospodarske učinkovitosti in ne od spoštovanja človekovih pravic. To je cena eldeesovske antipolitike. Če nam ob tem preostane le UPANJE, da bo Janševa vlada čimbolj nesposobna, je to cinizem par excellence in v tem primeru si res zaslužimo profesionalno in učinkovito vladavino demokratičnih postfašistov. Postmodernizem kot drža je bil doslej nekakšna strategija liberalcev, odslej pa bo taktika nove desnice – zato je za mene ta paradigma končana.