Oddaja Hri-bar je znova na tnalu in bati se je, da bodo vodilni možje iz vodstva RTV Slovenija, ki nas že štiri leta zaman prepričujejo, da jih ni nastavila politika, čeprav so za njimi ostali identifikacijski plonk lističi, kajpak dosegli svoje. Da se utegne njihovo »pokončno umiranje« zgoditi z visoko dvignjenimi cenzorskimi škarjami, jim kot simbolno dejanje celo pritiče.
A poglejmo si za trenutek argumentativne okoliščine razprave, ki teče ob izrezovanju omemb direktorja televizije Jožeta Možine iz intervjuja z Ljudmilo Novak, prvakinjo stranke Nova Slovenija. Večina novinarjev sploh ni opazila, kakšne retorične trike je ob tem uporabilo vodstvo: namesto da bi pojasnilo, zakaj je v roke vzelo škarje in naknadno izrezovalo odlomke, v katerih voditelj sprašuje, ali bi na naslednjem kongresu stranke za predsednika lahko kandidiral Možina, se je zateklo h govorici diskreditacije. Zgodbo je spreobrnilo v to, kakšne honorarje prejema Sašo Hribar, ali so pogodbe legalne, nato pa še k temu, da je oddaja v neskladju s programskimi standardi zaradi svoje žaljivosti, ker da ustvarjalci osebno obračunavajo z vodstvenimi delavci. S spretnim manevrom je znova, po tistem, ko je na podoben način manevriralo ob ustoličenju odgovornega urednika informativnega programa MMC, ki se je na to mesto kvalificiral tako rekoč kot strokovnjak za mobing, ker drugih referenc pri njem ni našlo, nenadoma pozornost usmerilo drugam in proizvedlo tri različne topike. Za prepričljivo pojasnitev cenzorskega posega je namreč potrebno ostati pri prvi: je bil ta dovoljen in upravičen ali ne, oziroma s kakšnimi razlogi je do njega prišlo? Nato pa pojasniti še, ali je uvedba prepovedi omenjanja zaposlenih v RTV zavodu sploh legalna. Oglejmo si tri elemente.
Prvič, povsem jasno je, da je bila omemba v cenzoriranem odlomku nežaljiva in s tem nesporna. Toda Možino je očitno zmotila politična asociacija nanj, čeprav je po zatrjevanju urednika oddaje ta scenarij pred objavo pregledal (ja, tudi to je sumljiva praksa). Dasiravno je bila iniciirana iz ust maziljenca RTV Slovenija, Boštjana M. Turka in njegove ocene, da je Možina najboljši slovenski politik. A celo po mnenju Novakove je dovoljeno šaliti se na račun vodstva, če se lahko šalimo na račun politikov. Kaj to pomeni? Glede na to, da se slednje v svojih izjavah in dejanjih že od samega začetka obnaša kot vodstvo kakšne stranke, bi lahko rekli tudi, da se obnaša bolj konzervativno od najbolj konzervativne med njimi, vsaj kar se humorja tiče.
Drugič, v programskih standardih nikjer ne piše, da predmet satire (ali celo zgolj omembe) ne smejo biti novinarji sami. Uvedba takšne izjeme in tovrstnega omejevanja bi bila nekaj novega in nedopustnega. Debata o tem je odveč. In tretjič, ravno tako ni res, kot trdijo vodilni, da v nobenem slovenskem ali tujem mediju v kakšni oddaji ne smešijo ljudi iz svoje lastne medijske hiše. Takšno stališče kaže na omejenost izjavljalca in predvsem njegovo neznanje. To so, celo sistematično, med prvimi počeli Monty Pythoni in tudi zasloveli z konstantno kritiko in satiro vodilnih na BBC, s katerim se sicer celo želimo primerjati. Naslednji razvpiti primer je Jon Stewart in njegov Daily Show, ki je za nameček eden pomembnejših vzorov oddaje Hri-bar. V oddaji neposredno napada delo določenih novinarjev, tudi tako, da jih igrajo in parodirajo drugi. Pri tem ni diskriminatoren in smeši take iz različnih postaj, tudi tistih, na katerih njegovo oddajo vrtijo, recimo CNN. Še en primer: BBC predvaja oddaje Charlie Brooker’s Screenwipe (samo ena izmed mnogih podobnih), v kateri ne samo parodirajo novinarje BBC, ampak jih včasih že prav neokusno zmerjajo. Nenazadnje se velja spomniti tudi na rtvjevsko tradicijo, recimo na Jonasa in njegov slavni »Bolje Tito nego Trefalt Mito«. O nadaljnjih primerih kdaj drugič.
Nobenega dvoma ne more biti, da je poseg v oddajo Hri-bar programsko nedopustno dejanje. Posebna ironija je, da sem prav na dan posega odposlal odstopno izjavo kot član programskega sveta RTV, saj so se dobri razlogi za takšno dejanje znova zavrteli že dan po moji javni naznanitvi odstopa. Očitno se je frekvenca političnih intervencij praktično zvišala na dnevno raven. Groba cenzura je hkrati nesporno dokaz nerazumevanja koncepta satire in humorja, ki nujno mora vsebovati element samokritike, in ne le občutka ogroženosti vodstva, ki podobno kot avtokrati v najhujših diktatorskih režimih nima nobenega smisla za šalo na svoj račun. Kot da bi bilo v njej še preveč resnice! Svojčas sem že pisal, kako aktualno vodstvo javnega zavoda goji poseben, domačijski tip humorja in izganja bolj sofisticiranega. Zdi se, da se ne zaveda, da smemo državljani z mesečno položnico zahtevati tudi nedotakljivost vodilnih in kakšno kritiko na njihov račun. Pa če je to strašnim Jožetom všeč ali ne. Upajmo, da bodo državljani in širša javnost komedijantom stopili v bran te dni, ko jim utegnejo samodržci smrtno resno sekati glave.