Cankarjevo novelo Hlapec Jernej in njegova pravica lahko razumemo na več načinov. V eni izmed možnih interpretacij lahko hlapca Jerneja razumemo kot tragičnega junaka, ki razmišlja v pojmih propadajočega fevdalnega sistema in meni, da ima pravico ostati na kmetiji, saj je vse življenje trdo delal. V fevdalizmu je imel namreč plemič dolžnost, da poskrbi za hlapca, ko ta več ne more delati. V novem sistemu, ki se šele rojeva, kapitalizmu, pa te pravice več ni, socialna država še ne obstaja in vsak posameznik je prepuščen samemu sebi. Če potegnemo paralelo s sedanjostjo, ugotovimo, da smo danes ponovno na prehodu iz (neoliberalnega tipa) kapitalizma v nekaj novega, kar je zaenkrat še nedoločeno. Kako naj v našem hitro spreminjajočem se svetu iščemo pravico in kaj naj ta pojem v prihodnosti sploh pomeni?
Možnosti prihodnosti
Za lažje razmišljanje bom tipe mišljenja o prihodnosti, ki se pojavljajo, razdelil v tri tipe. Poimenoval jih bom slepci, apokaliptiki in vstajniki.
Prvi izraz, ki je namenoma slabšalen, predstavlja skupino ljudi, ki si še vedno zatiskajo oči pred dejstvi in vztrajajo pri trditvi, da ni z našo družbo in našim načinom življenja nič narobe. Menijo, da moramo za rešitev problemov, s katerimi se soočamo, rešiti nekaj manjših problemov in nato se lahko vrnemo k načinu življenja, kot ga poznamo – potrošništvu, ki poganja neoliberalni tip kapitalizma, in namesto kot del problema še vedno vidijo kot del rešitve. To razmišljanje trenutno še vedno prevladuje v družbi.
Apokaliptiki so zrcalna slika slepcev. Prepričani so, da smo že prešli točko, ko je naš svet še možno rešiti. Prizadevanje za boljši svet se jim zdi nesmiseln ali celo nepotreben. Njihovo mišljenje preveva cinizem obupanega in zagrenjenega starca. Ta skupina je zelo nehomogena, druži pa jih popolni cinizem, obup, prepričanje in resignacija.
Tretji tip, vstajniki, so ljudje, ki so prepričani, da je konec kapitalizma najboljša stvar, ki se je lahko zgodila, in menijo, da bodo s propadom kapitalizma izginili vsi problemi današnje družbe. Kataklizmo, ki jo apokaliptiki vidijo kot katastrofo, utopisti vidijo kot božji dar.
Kategorizacija je seveda poenostavljena, saj omenjeni tipi niso natančno določeni, se med seboj mešajo in včasih tudi dopolnjujejo. Kljub temu pa izražajo probleme, ki se kažejo v razmislekih o prihodnosti.
Četrta pot
Kot odgovor na tri smeri mišljenja ponujam pripoznanje, da so problemi, s katerimi se soočamo, kompleksni in da prihodnost ni vnaprej določena. To idejo izrazi Immanuel Wallerstein, ko zapiše, da v prihodnosti: »Ne bomo priča preprosti, lagodni politični razpravi, prijateljskemu pogovoru med kolegi. To bo boj na življenje in smrt. Govorimo namreč o določitvi temeljev za zgodovinski sistem prihodnjih petsto let. Razpravljamo o tem, ali hočemo preprosto še en zgodovinski sistem, v katerem bodo prevladovali privilegiji in bosta demokracija in enakost minimalni, ali pa se hočemo prvič v zgodovini človeštva usmeriti v nasprotno smer.« (Wallerstein, Utopistike). Podobno idejo izrazi Žižek v BBC-jevi oddaji Hard talk. Opozori nas pred pretiranim optimizmom ob krizi in pozove k zadržanosti. Morda (še) ni prišel čas za praznovanje, ampak čas zato, da upoštevamo Leninov moto in se začnemo »učiti, učiti in še enkrat učiti«. Namesto da razbijemo McDonald’s, bi se morda lahko usedli v knjižnico in začeli brati Marxa, ne da bi postali njegovi verniki, ampak da vidimo, kje je danes še njegova aktualnost. Čeprav se morda zdi neverjetno, potrebujemo več teorije. Družba je kompleksen sistem in napovedovanje smeri, v katero se bo obrnila, je zelo težko, če ne nemogoče.
Projekt Venera
Ravno to težavno nalogo si je zadal Jack Fresco idejni vodja pri projektu Venera (Venus Project). Gre za projekt, ki poskuša »predstaviti novo pogumno smer za človeštvo, ki pomeni nič manj kot popolno spremembo naše kulture. Danes je veliko ljudi zaskrbljenih glede resnih problemov, s katerimi se sooča današnja družba, nezaposlenost, nasilni zločini, nadomestitev ljudi s tehnologijo, prenaseljenost in degradacija Zemljinega ekosistema.« (http://www.thevenusproject.com)
Nadalje lahko na njihovi spletni strani preberemo, da bodo te probleme poskušali rešiti z aktivnim raziskovanjem, razvojem in uporabo teh rešitev skozi inovativne pristope, dvigovanje zavesti, izobraževanje in razvijanje trajnostnega razvoja.
Pojmi, uporabljeni v predstavitvi, se zdijo zanimivi. A poskušajmo kritično premisliti o konceptih, saj nas k temu v svojem predavanju poziva sam Jack Fresco. Po mojem razumevanju gre za neke vrste »tehnotopio« oz. tehnično utopijo, kjer bo tehnologija rešila vse probleme sveta. Fresco meni, da je izvor vsega zla denar oz. monetarni sistem, ki ga bo treba ukiniti. Probleme družbe pa bodo reševali znanstveniki, saj so zaradi svoje strokovnosti najbolj usposobljeni za to delo. Znanost je za reševanje družbe bolj primerna kot politika, saj se namesto z mnenji ukvarja z dejstvi, pravi Jack Fresco. Vlada postane nepotrebna, saj lahko računalniki, ki imajo dostop do velike količine informacij in sofisticirane metode, vodijo družbo bolje kot posamezniki, ki jih vodi sebičen interes in so ujeti v hierarhične strukture z vsemi pastmi, ki jih predstavljajo moč, pohlep in slaba presoja.
Projekt Venera vključuje spremembo arhitekture naših mest, reorganizacijo izobraževanja, družbe in vpeljavo trajnostnega kot osnovnega načela strukture družbe. Fresco to poimenuje »social engineering«.
V predavanju, ki ga je imel Fresco v Londonu, sem si ustvaril vtis o Frescu. Ni dvoma, da je genij in vizionar, ki si resnično želi pomagati ustvariti boljši svet. Z njim bi se lahko strinjal v mnogo točkah, saj zastopa ideale kritičnega mišljenja, pravično razporeditev bogastva, kozmopolitanizem, spoštovanje drugačnosti in verjame v možnost uresničenja teh vrednot. Nasprotuje vojni, dogmatizmu in dobičkarstvu roparskega kapitalizma.
Moj ugovor se nanaša na njegovo prepričanje, da lahko znanost reši vse naše probleme. Fresco meni, da so glavni problemi naše dobe tehnični problemi, ki jih z dovolj znanja in truda lahko rešimo. Sam sem mnenja, da tehnologija sama ne bo rešila sveta. Tudi če razvijemo najnaprednejšo tehnologijo, bo v družbi prihodnosti še vedno ostalo vprašanje vrednot. Fresco meni, da bodo ti problemi izginili sami od sebe, s tem ko bomo razvili dovolj napredno tehnologijo.
Vprašanje vrednot je vprašanje, na katerega znanost ne more dati odgovora. Vprašanje vrednot je eno izmed eminentnih filozofskih vprašanj, s katerimi se ukvarja etika. Filozofska vprašanja pa so po svoji naravi taka, da se izmikajo končnim odgovorom. V znanosti takšen tip vprašanj ne obstaja. Tiha predpostavka znanosti je, da obstajajo samo problemi, ki so rešljivi, če imamo na voljo dovolj informacij in inteligence. Vprašanje vrednot bo v družbi prihodnosti še naprej ostalo odprto. Ne gre namreč za vprašanje, kako naj to družbo zgradimo, ampak kakšna naj bo ta družba. Predvidevam, da je Fresco mnenja, da je vprašanje vrednot sestavni del vprašanja o tem, kako naj boljšo družbo zgradimo, in kot tako ni posebej pereče.
Hanžek ex Machina
Kako se v Sloveniji trenutno ukvarjamo z reševanjem tega perečega vprašanj? Skupina intelektualcev, na čelu z Matjažem Hanžkom, v kateri so še Marta Gregorčič, Lučka Kajfež – Bogataj, Lev Kreft, Ana Murn, Dušan Plut, Tine Stanovnik, Jožef Školč in Jože Trontelj, je pripravila izhodišča za razpravo o razvoju Slovenije po krizi. Izhodišča odsevajo ideje, ki jih sicer zastopa tudi Jack Fresco in o katerih že vsaj kako leto govorijo napredni intelektualci, verski voditelji in drugi misleci z vsega sveta. Opozarja na prekomerni individualizem, slepo vero v gospodarsko rast, alternativne načine merjenja sreče oz. uspešnosti družbe, trajnostni razvoj, ekologijo. Hanžek si upa misliti izven ustaljenih okvirov in predlaga drugačen sistem vrednot z njegovimi besedami.
»V ospredju bi morala biti vprašanja solidarnosti, sodelovanja, odgovornosti, domišljije, strpnosti, spoštovanja človekovih pravic, demokracije. Če smo od industrijske revolucije naprej gradili materialno blaginjo, zdaj gradimo srečo in zadovoljstvo ljudi.«
To pa ni edini poziv k spremembi. Nevladne organizacije so na vlado uradno naslovile svojo vizijo poti iz krize in podale tudi možne praktične ukrepe pod imenom Pobuda za uresničevanja trajnega civilnega dialoga oz. na kratko PLAN C, ki je med drugim dostopen na http://gezslo.spaces.live.com/blog/cns!BACFE21438672130!830.entry. Podobnih pozivov, predlogov, programov je še veliko in jih nima smisla naštevati, saj bi to zavzelo preveč prostora. Eden izmed bolj zanimivih in verodostojnih svetovnih primerov je morda Rimski klub, ki je s svojim poročilom, naslovljenim Meje rasti, že leta 1972 opozoril na probleme, s katerimi se soočamo danes (http://en.wikipedia.org/wiki/The_Limits_to_Growth).
Blišč in beda znanosti
Četudi sprejmemo, da znanstvenih problemov in vprašanja vrednot ne moremo reševati na enak način, pa je potrebno priznati, da polji vrednot in znanosti nista popolnoma ločeni. Znanost vpliva na vrednote in vrednote vplivajo na znanost. Napredek v znanosti in znanju je pokazal, da so določene vrednote neprimerne za svet, v katerem živimo, saj so bile ustvarjene v popolnoma drugem času in okolju. Hkrati pa mora znanost imeti svojo etiko, saj lahko v nasprotnem primeru proizvede katastrofo. Znanost je ustvarila penicilin in atomsko bombo. To dilemo pronicljivo izrazi ruski znanstvenik Valeri Legasov v dokumentarni seriji Adama Curtisa Pandoras Box, ko razlaga, kaj je pripeljalo do Černobila: »V preteklosti, v času starih reaktorjev, času, ki se je končal z Gagarinovim poletom v vesolje, so tehnologijo ustvarjali ljudje, ki so stali na ramenih Tolstoja in Dostojevskega. Bili so izobraženi v duhu velikih humanitarnih idej, v duhu lepe in moralne znanosti. Imeli so jasno politično predstavo o novi družbi, ki so jo hoteli ustvariti. Tako, ki bo najbolj napredna na svetu. Ampak že v generaciji, ki jih je nasledila, so inženirji, ki so stali na njihovih ramah, videli le tehnično plat stvari. Če je nekdo izučen le v tehničnih stvareh, ne more ustvariti nič novega, nekaj, za kar bi bil odgovoren. Strojniki v reaktorju so menili, da delajo vse dobro in prav, ter so kršili pravila, da bi to storili še bolje, vendar so izgubili namen, zakaj to počnejo.« Jack Fresco vsekakor sodi v prvo kategorijo znanstvenikov.
Paralelna resničnost
Ob citatu Legasova lahko danes potegnemo vzporednico z mladimi ekonomisti. Ko je filozof in ekonomist Adam Smith pisal Bogastvo narodov, je iskal način, kako naj egoistične interese posameznikov izkoristi v dobro celotne družbe. Generacije ekonomistov za njim so v želji, da bi povečali dobiček in blaginjo družbe, kršili pravila tradicionalne ekonomije. Sčasoma so postali preveč osredotočeni na ustvarjanje dobička in so pozabili, zakaj sploh počnejo, kar počnejo. Pozabili so humanistično dediščino liberalizma, pojem svobode zožili le na ekonomsko svobodo in moralne vrednote, ki so navdihovale Smitha, označili kot nepotrebne in zastarele. Ekonomija se je vse bolj oddaljevala od realnosti v virtualni svet številk in ekonomisti so s svojimi umi živeli na »planetu financ«, kjer je bilo vse mogoče. Korak za korakom smo se približevali katastrofi in zgodila se je eksplozija – finančna kriza.
Vprašanja, vprašanja, vprašanja
Na vprašanje, kaj nam prinaša prihodnost, nimamo odgovora in vprašanje je, če ga je sploh možno podati. Tudi vprašanje oblike in organizacije družbe prihodnosti ostaja. Poskušal sem podati odgovor na vprašanje o vrednotah, ki morajo voditi znanstvenika, intelektualca in politika, ki bodo mislili in gradili družbo prihodnosti. Hlapec Jernej bo še naprej iskal svojo pravico, vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je: Ali bomo dopustili, da se Hlapec Jernej še naprej obrača v grobu, ali bomo za njegov duševni mir in za našo prihodnost sposobni ustvarjati pravičnejši svet?