Šolsko ministrstvo je na novinarski konferenci, 19. februarja 2007, predstavilo sveženj sprememb v osnovni in srednji šoli, zapisanih v Gradivu za novinarke in novinarje. Javnost so vznemirili zlasti posamezni ukrepi, denimo, odprava splošnega učnega uspeha v osnovni šoli, ukinjanje številnih izbirnih predmetov ipd. Ne trdim, da te spremembe niso pomembne, toda nekako so zasenčile, po moje vsaj enako pomembno spremembo, ki jo najdemo pod rubriko Normativna ureditev novih elementov financiranja vzgoje in izobraževanja. V osnovi gre, kot piše v nadaljevanju, za »uskladitev načina financiranja javnih in zasebnih šol ob upoštevanju spremenjenega načina financiranja javnih šol (npr. Mofas)« oziroma za »omogočanje ustanavljanja in sofinanciranja zasebnih šol na področju srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja, kar do sedaj ni bilo mogoče.«
V nadaljevanju bom poskušal pokazati, zakaj je ta sprememba pomembna in tudi, kako je povezana z ukinjanjem splošnega učnega uspeha. Pri tem si bom pomagal z radikalno (radikalnost omenjam kot opozorilo tistim, ki se z mojim razmišljanjem ne bodo strinjali), a po moje odlično (poučno) knjigo Christiana Lavala Šola ni podjetje.
Po Lavalu je spodbujanje in financiranje zasebnih šol doktrina ki jo je leta 1983 predlagal ameriški predsednik Reagan za ameriško šolsko zakonodajo. S tem sta nadaljevala tudi predsednika Bush starejši in Bush mlajši. Navdih za te spremembe je potrebno iskati v neoliberalni teoriji – Laval omenja zlasti Miltona Friedmana – ki si je postavila za cilj umik države iz šolstva. Učinek tega razmišljanja zlasti v anglofonskih državah razviden. Prišlo je do splošnega padca kvalitete javnega šolstva in do drugih širših družbenih posledic.
Sedaj boste rekli, pa kaj potem, davkoplačevalci bomo pač plačevali zasebne šole, kakor smo prej javne. Toda pri tem ne smete pozabiti posledic, ki nastanejo zaradi umika države iz šolskega polja. Po eni strani se res zdi, da uvajanje in polno financiranje zasebnega šolstva vpeljuje zdravo tekmovalnost, prav tako se zdi, da je učencem in njihovim družinam dana večja možnost izbire, toda Laval opozarja, da to dosegamo »tako, da šole prodamo podjetjem ali lokalnim skupnostim (Laval 2005, 111). In naprej: »Zaradi te koncepcije v sleherni šoli, ne glede na to, ali je javna ali zasebna, vidimo podjetje v konkurenčnem položaju, ki poskuša pridobiti stranke s privlačno ponudbo (Laval 2005, 109).« A problem ni zgolj v tem, da šole postajajo nekakšna podjetja, ki se borijo na trgu, šole so brez zaščite države v veliko večji meri odprte tudi za neposredne interese kapitala oziroma – če na to gledamo z vidika globalizacije – velikih korporacij. Gre preprosto za to, da je umik države iz šolskega polja, omogočil gospodarskim interesom vpletanje v politiko šol, izvajanje učnih programov, ki so neposredno v njihovem interesu ipd.
Kaj je temelj takšnih ukrepov, lahko izpeljemo iz članka, ki ga je Friedman leta 1995 objavil v Washington Postu. Po njegovem slabšanje kakovosti javnih šol ni posledica privatizacije šolstva, temveč prej posledica centraliziranega državnega nadzora nad šolstvom in, kot si lahko mislimo, prevelike moči sindikatov. Vsakršen skupnostni vidik v šol je potemtakem nezaželen. To potrjuje tudi njegovo zavzemanje za oslabitev sindikatov, ki trenutno onemogočajo lažje odpuščanje učiteljev in lažje izpolnjevanje želja družin (torej lokalne skupnosti). Na tej točki nam ni potrebno trditi, da lokalne skupnosti sploh ne bi smele imeti vpliva na šolo, toda vsakršen vpliv bi moral biti strokovno posredovan, čemur pa Friedmanova logika nasprotuje. A zakaj? Zato, ker po njegovem »državi vzgoje in izobraževanja ni treba financirati nič bolj kakor nakupa družinskega avtomobila ali katerekoli druge potrošne dobrine (prav tam, 112).«
Bistvo Friedmanove logike in tudi logike naših novih elementov je potemtakem drugačno dojemanje nekaterih temeljnih vrednot. Izobrazba, denimo, ni več dojeta kot družbena vrednota, kot oblikovanje celostne osebnosti oziroma kritično razmišljajočega posameznika, ki se zanima za javno življenje, je pripravljen razvijati demokratične vrednote ipd.; izobrazba je zgolj še zasebna dobrina, s katero lahko posameznik ravna kakor hoče, si jo pridobi, kakor hoče, in jo proda (se proda), kakor hoče. Če smo natančni, izobrazba kot zasebna dobrina sploh ni več vrednota, je samo še tržna dobrina.
Kako je vse to povezano z odpravo splošnega učnega uspeha? Menim, da splošni učni predpostavlja celovito razvijanje posameznika in s tem skrb za to, kakšni ljudje bodo v bodoče prevzemali družbene položaje. Nad učencem namreč »visi« kot nekakšen korektiv njegovega razvoja. In če bi znal govoriti, bi učencu povedal naslednje: »Lepo, da si dober v športu in matematiki, toda kaj pa umetnost, kaj pa tehnični pouk ipd.« In učenec bi se moral zakopati tudi v njemu (v tistem trenutku njegovega razvoja) neljuba predmetna področja. Mislim, da mi potrebno posebej, da je večina strokovnjakov boljša, če so splošno razgledani, če lahko črpajo ideje iz različnih in nepričakovanih virov, tudi ne, da so splošno razgledani ljudje sol demokratične ureditve. Splošni učni uspeh je s tega vidika nekakšen zaščitni znak ideje, da znanje ni zgolj zasebna, temveč tudi skupnostna, družbena vrednota.
Toda ali lahko ukinjanje splošnega učnega uspeha privede do zanemarjanja skupnostne vrednosti znanja? Moj odgovor je pritrdilen. Pomislimo samo, kdaj se je pri nas začelo o tem razmišljati. Ne pred petimi leti, celo ne pred dvema letoma, temveč natanko po odpravi zavezujočega zunanjega preverjanja v osnovnih šolah. Večina tistih, ki ta ukrep zagovarjajo, namreč danes tarna nad tem, da se je v slovenskih osnovnih šolah v zadnjem letu drastično povečalo število odličnjakov in da je treba nekaj ukreniti. Toda zakaj je do tega povečanja prišlo? Zakaj učitelji nenadoma tako množično podeljujejo lepe ocene? Ali niso vzrok – sedaj ko je zunanje preverjanje samo informativno – zunanji pritiski na šolo? Pritiski lokalnega okolja (staršev in občin) ter ekonomskih pritiski. Povečanje števila odličnjakov lahko vidimo tudi kot marketinško potezo šol. Ampak če so šole na trgu in če ni v zadostni meri poskrbljeno za strokovno avtonomijo, kako naj ravnajo drugače?
Prav zanima me, kako bomo pisali o ukrepih, ki bodo čez nekaj let odpravljali negativne učinke sedanjih predlogov (v kolikor bodo seveda uzakonjeni)? Ali nikogar ne skrbi, da utegnejo nekateri predmeti izgubili veljavo, da se učencem – ki bodo vedeli, da ocena pri tem ali onem predmetu, ni v ničemer pomembna za njihovo nadaljnje šolanje – preprosto ne bo ljubilo ukvarjati z vsebinami pri teh predmetih? In kaj bomo naredili takrat? Ali bomo te predmete krčili, ukinjali?
Umik države iz šolskega polja se tako kaže v številnih majhnih in medsebojno povezanih ukrepih. Šole so zaradi njih vse bolj prepuščene zunanjim vplivom in vse bolj prilagajajo svojo ponudbo in organizacijo dela. V takšnem okolju se razsvetljenski ideal celovito razvite osebnosti, ki se bo zanimala za javno življenje in ga želela sooblikovati, umika zasebnim dobrinam oziroma goli skrbi za oseben uspeh.