Problem izbrisanih se je sprevrgel v velikansko farso ter pravno in politično slepo ulico brez primere, ki spominja na aktualno srbsko agonijo iskanja predsednikov. Formalni razplet klobčiča, v katerega sta nas zapletla šovinistična desnica in kontroverzna “leva sredina”, je v tem trenutku težko napovedati.
Predstavniki zdravega razuma (ki so v zadnjih desetih letih v imenu taistega zdravega razuma in spravljivosti z nacionalističnim main streamom molčali in niso ukrepali, čeprav so bili seznanjeni s problemom) skušajo preprečiti razsipavanje javnega denarja in politično blamažo pred Evropo.
Tako imenovana pravna stroka je spolitizirana: doslej je ministru za notranje zadeve svetovala, naj nategne osmo točko aprilske odločbe ustavnega sodišča in je ne izvrši neposredno, pač pa po posebnih določilih prek dveh zakonov. (Prvi, tehnični zajema manj oseb, kot je predpisalo Ustavno sodišče.) Zdaj ista pravna stroka ministru svetuje, naj začne odločbe izdajati mimo zakona, ki ga je Državni zbor ravnokar sprejel po njegovem predlogu: s tem bi ista zadeva temeljila na dveh različnih pravnih temeljih in šef opozicije bi z gotovostjo lahko podal kazenske ovadbe, kakor je zagrozil.
Minister za notranje zadeve je osem mesecev ravnal tako, kot je ustrezalo desnici: izmišljeval si je pravne zaplete, špekuliral o političnih pogojih za popravo krivic, relativiziral položaj in podpihoval ksenofobne argumente, ki naj bi mu olajšali zavlačevanje. Tako je širil manevrski prostor desnici, ki je dobila temo, s katero se lahko na novo kvalificira in pridobi politično identiteto, ki je že bledela spričo evroatlantskih uspehov “leve sredine”.
Desnica je Bohinčevo taktiko izigravanja odločbe ustavnega sodišča in izbrisanim podporne civilne družbe vzela zares, jo napihnila in prevzela pobudo. Izsiliti hoče protipravne omejitve vračanja odvzetih pravic (izključitev JLA-jevcev), zraven pa še perverzno določilo: upravni organi naj bi preverjali, kdo od izbrisanih je dejansko uspel ostati na ozemlju Slovenije dvanajst let in se izogniti izgonu, ki ga je na osnovi obravnavane krivice izvajal taisti državni aparat.
Predsednika vlade in parlamenta (ter obeh “levosredinskih” strank) sta še sredi decembra koketirala z desnico in se skušala prikupiti nekakšni mnenjski večini, ki se je na točki loma med osamosvojiteljsko-nacionalističnim zanosom in državljansko enakostjo nagnila na desno. Nasprotnike, ki so žugali z referendumom, sta skušala pomiriti s prikupovanjem: izjavila sta, da kršitev človekovih pravic aktivnih udeležencev agresije JLA na Slovenijo ni mogoče popraviti. Koketiranje s fašistoidnimi stališči pa furije ni zaustavilo, temveč jo je še pospešilo. Naposled je predsednik DZ zamudil pritožbeni rok na Ustavno sodišče in s tem zadnjo možnost za normalno pravno preprečitev referenduma, ki je s stališča US pravno sporen, politično pa škodljiv. Opravičeval se je, češ da njegova strokovna ekipa ne obvlada osnov upravnega postopka.
Tako smo padli v položaj brez primere, iz katerega se odpirajo sami nenavadni izhodi. Eden je ta, da vlada in “zdravi razum” prepričata desno opozicijo v umik zahteve za referendum – a kaže, da je v tem trenutku ta pot že zahteva precejšnjo pravno “čaranje”. Poleg tega ni jasno, čemu bi opozicija umaknila zahtevo, če jo je že prignala tako daleč. Lahko pa postavimo vprašanje tudi drugače: za kakšno ceno bi bila desnica pripravljena to storiti? Čim bi se predstavniki “zdravega razuma” spustili v takšno igro, bi se obnovil scenarij odpiranja manevrskega prostora pogojevanja človekovih pravic s pravšnjim političnim prepričanjem, iz tega pa se ne more izcimiti nič dobrega – kot se tudi od leta 1992 dalje ni.
Druga možnost je zavlačevanje z izvedbo referenduma: preprosta zamrznitev vseh postopkov za nedoločen čas. Neposredna posledica je seveda ta, da izbrisani svojih odločb ne bi začeli prejemati, ali pa bi jih prejemali na pravno sporen način. Zadnji ministrov predlog napoveduje ravno to, a zapletov s pravnimi formalnostmi in politično agresivnostjo desnice s tem ne bi bilo konec, ravno nasprotno. Scenarij B se torej hitro izkaže za nemogočega in lahko bodisi pripelje nazaj v scenarij A (politično preverjanje posameznih izbrisanih) ali pa v scenarij C.
Scenarij C je osrednja strategija desnice. Stavi predvsem na učinek zavlačevanja. Ni toliko pomembno, kakšen bo končni politični, pravni in finančni izid, bistveno je, da se s popravo krivic čimbolj zavlačuje in se ob tem pridobiva podporo volilne baze. Igra postaja vse bolj tvegana, kolikor bolj se približujemo jesenskim volitvam: lahko veliko izgubijo, lahko pa tudi veliko pridobijo. Predvsem pa lahko nasprotnika stisnejo v kot in tveganje odločnih potez in politične širokosrčnosti prenesejo nanj ter vse skupaj stopnjujejo s približevanjem volitev. Taktični cilj referendumskega manevra in ostalih zapletov, ki jih sproža desnica, je v tem primeru odlaganje oz. omejevanje vračanja statusa izbrisanih in premik nacionalnega konsenza v desno-osamosvojiteljske vode. Desnici je do decembra že uspelo tako preoblikovati parlamentarni politični prostor, da aktivni pol tvorijo odkriti podpihovalci ksenofobije, druga stran pa (tako kot vedno) išče kompromise in ksenofobijo pasivno tolerira (in ji omogoča širjenje).
Odločitev za razpis referenduma je mogoče razumeti v omenjenem smislu, čeprav so učinki samih referendumskih izbir nadvse protislovni. Če do referenduma pride in večina odloči tako, kot predlaga desnica, bo to voda na mlin vladi, ki lahko takoj preide na neposredno vračanje pravic izbrisanim in si opere roke za dosedanje kontroverznosti. Usklajevanje sistemskega zakona, ki bo uredil zapletenejše primere, bo sicer oteženo, a tudi tu bo lahko “leva sredina” odgovornost prevalila na desnico. Če večina na referendumu zavrne desnico in podpre tehnični zakon, pa bo vlada sicer požela uspeh, a kaj, ko ji je US povedalo, da je ta zakon nepotreben (pristojni minister pa to ponavlja). Z uspehom zakona na referendumu bi se izkazalo, da bi bilo bolje, če tako tehničnega zakona kot tudi referenduma sploh ne bi bilo, saj bi izbrisani prej dobili tisto, kar čakajo že dvanajst let, državljani pa ne bi bili prikrajšani za dostojanstvo države in 600 milijonov tolarjev. Če bi strankam šlo za ali proti samim izbrisanim, se torej zdi, da bi morale pozvati volilce, naj glasujejo ravno obratno, kot jim predlagajo sedaj.
A kaže, da gre prej za oportunistično koketiranje z volilci, pri čemer je položaj izbrisanih sredstvo in ne cilj. Desnica laska nacionalistom in skuša premestiti volilne teme z evroatlantskih uspehov na teren, na katerem lahko samo profitira, če ga uspe legitimirati. Krog ministra za notranje zadeve je najprej skušal slediti nacionalističnemu konsenzu, ko so šle stvari predaleč, pa so čez noč zamenjali ploščo in se predstavljajo kot veliki borci za človekove pravice in pravno državo. V novoletnih poslanicah so trije predsedniki kar tekmovali v verbalnem človekoljubju: predsednik republike se je prvič v 15 letih skliceval na človeka, in to ne enkrat, vsi trije so ravno tako prvič naslavljali vse prebivalce/ke in ne le državljanov/nk. “Levosredinski” tabor je takoj proizvedel tezo, da bo desnica zapravila 600 milijonov tolarjev davkoplačevalskega denarja za lastno predvolilno promocijo s podlimi stranskimi učinki. Toda isto velja tudi za “leve sredince”, ki nosijo največji delež odgovornosti za dolgo let neurejen status izbrisanih in za sedanji zapleten položaj, a v zadnjih tednih so stopili korak nazaj proti pravni državi in že se predstavljajo kot veliki libertarci.
Za zdravo politično prihodnost države ne smemo pozabiti odgovorov na naslednja vprašanja. Kdo je bil pristojni minister za notranje zadeve, ki je leta 1992 izdal navodilo upravnim enotam, naj namesto izdajanja odločb o statusu tujca izbrišejo iz registra stalnih prebivalcev več deset tisoč prebivalcev, ki niso pridobili državljanstvo? Kdo je bil predsednik vlade, ki ga je starosta boja za človekove pravice Ljubo Bavcon že leta 1994 opozoril na problem izbrisanih, a osem let ni ukrenil ničesar? Katera stranka je vodila vse vlade od izbrisa dalje in imela vsa pooblastila, da krivico in posledice popravi? Iz katere stranke je sedanji minister za notranje zadeve, ki se je takoj po nastopu funkcije kvalificiral s policijskim preganjanjem ti. prebežnikov, zdaj pa že mesece dolgo zavlačuje izvajanje odločbe US o izbrisanih? Zakaj se je taisti minister osem mesecev izogibal izvršbi 8. točke odločbe US, ki zahteva takojšnje administrativno vračanje pravice do stalnega bivališča in ostalih povezanih pravic delu izbrisanih? Kako lahko sedaj, ko mu teče voda v grlo, trdi, da je treba zadevo izpeljati neposredno? Mu ni US tega povedalo že aprila 2003? Zakaj je mešetaril s ti. tehničnim zakonom, si izmišljeval dodatne pogoje za vračilo statusa in širil manevrski prostor ksenofobni desnici in osamosvojiteljskim skupinam pritiska? Zakaj sta predsednika parlamenta in vlade (ter obeh “levih” strank) ob grožnji desnice z referendumom taktizirala in govorila, da človekove pravice ne morejo veljati za pripadnike JLA iz leta 1991? In nenavsezadnje (spekulativno retorično vprašanje): kako to, da je predsednik DZ zamudil rok za pritožbo na US?
Kdo in iz katerih strank so ključni akterji, vemo. Zakaj so se že spet zapletli v scenarij, s katerim so zamočili že problem prebežnikov pred tremi leti, pa je bolj zapleteno vprašanje. Scenarij pa je takle. Prva faza: ko nastopi problem (nanj ponavadi opozorijo leve nevladne organizacije) odgovorni namesto ukrepanja iščejo podporo s spodbujanjem nestrpnosti in govorijo o domnevno ogroženi nacionalni varnosti. Druga faza: ko gredo stvari predaleč in ksenofobna civilna družba začne organizirati vaške straže in zbirati podpise pod fašistoidne peticije, parlamentarna desnica pa izpelje kakšen formalno dobro domišljen referendumski manever, ti. “leva sredina” zamenja diskurz, začne biti plat zvona proti nestrpnosti in se identificira z žrtvami. Tako rokovanje s ksenofobijo je podobno ravnanju sadista, ki dolgo krmi popadljivega psa z živimi kokošmi, ko se zverina strga z verige in popade še gospodarja, pa kliče na pomoč gasilce in vso evropsko javnost.
Te dvoličnosti, katere razlog prav gotovo ni v kakršnem koli prepričanju, pač pa v priložnostnem iskanju drobnih volilskih simpatij, ne smemo pozabiti, če nočemo, da se scenarij naslednjič ponovi s še hujšimi stranskimi posledicami. V primeru, da bo do referenduma prišlo, bo najbolj korektna tista možnost, ki jo zagovarja Matevž Krivic: zavestno in aktivno izbrati tretjo možnost pri glasovanju – to je bojkot. Predloga desnice, ki meri v omejevanje človekovih pravic, ne morem podpreti, vladni kontroverzni igri pa z glasom za njen tehnični zakon nočem dati podpore. S tem bi legitimiral vso dosedanjo nenačelnost in okoriščanje enkrat z nacionalističnimi, drugič (včasih pet čez dvanajsto) pa z libertarnimi čustvi. Cilj vladne strani ni čimprej in čimbolj pravično urediti status izbisanih, pač pa zaščititi hrbet odgovornim politikom iz svojih vrst, prevaliti breme odgovornosti na desnico in se predstaviti kot rešitelji problema. Smisel aktivnega bojkota (in pozivanja k njemu) je ta, da se ne pozabi, kdo je položaj v resnici zamočil. Tveganje ob negativnem izidu referendumske pravno dvomljive ankete predstavlja predvsem soočenje s puščavo ksenofobne resničnosti slovenske družbe. A še slabše se mi zdi, če bi ob tem, da ksenofobija že je trend, pozabili, da je dosedanja politika vladajoče stranke in njenega “levosredinskega” satelita del tega problema, ne pa njegova rešitev.