V Državnem zboru se je 26. 10. 2007 odvijalo nadaljevanje 32. redne seje. Poslanci so v tretje obravnavali Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovnih šolah. Med drugim se je razpravljalo tudi o uvajanju domovinske vzgoje kot obveznega predmeta. V osnovi gre – vsaj po besedah poslancev, ki so uvajanje tega predmeta zagovarjali – za vzgajanje patriotizma oziroma državljanskih vrednot. Bodoči državljani Slovenije morajo vedeti, kdo so nacionalni junaki in utemeljitelji države, kaj pomeni državljanska odgovornost, imeti morajo razvito nacionalno pripadnost, nacionalno zavest in spoštovati morajo državne simbole. Zagovorniki domovinske vzgoje z njenim uvajanjem šoli postavljajo nove cilje in, kot pravijo sami, izenačujejo težo vzgoje in izobraževanja.
Če te ideje dobronamerno posplošimo, lahko rečemo, da gre za vzgojo določenih vrednot, ki zadevajo človeka kot državljana liberalne demokracije. Toda ob tem se zastavi vprašanje, ali ni res, da je za te cilje že poskrbljeno. Učenci se v slovenskih šolah vendar učijo slovenskega jezika, slovenske literature, zgodovine Slovencev, spoznajo delitev oblasti in podrobneje delovanje posameznih državnih organov. Hkrati se učijo strpnosti in v zadnjem času celo demokratičnega odločanja in kritičnega mišljenja. Če se osredotočimo na osnovno šolo so vsega tega deležni pri obveznih predmetih kot so slovenščina, zgodovina, etika in družba in izbirnih kot so filozofija za otroke, retorika, verstva in etika itd.
Domovinsko vzgojo potemtakem že imamo. Kot filozof lahko celo potrdim, da prinaša izbirni predmet filozofija za otroke v osmem in devetem razredu točno to, kar bi si morala želeti vsaka resnično demokratična država glede državljanske vzgoje. V osmem razredu uvaja učence v etična raziskovanja, v devetem pa v raziskovanje družbe in demokracije. Učenci osmih razredov tako razpravljajo o vprašanjih, kaj je prav in narobe, o svobodi in pravilih, o vrednotah, dejstvih in mnenjih, o poštenosti, prijateljstvu in tudi o sami diskusiji, ki so jo opravili v šolskem letu. V devetem razredu pa razpravljajo o družbi, zakonu in pravičnosti. Opazili ste, da sem besedo razpravljajo poudaril. Stvar je preprosto v tem, da se o vsem naštetem učijo skozi aktivno udeležbo, s samostojnim razmislekom in preverjanjem lastnih, doma pridobljenih stališč. Snovalci programa (zlasti v Britaniji oziroma v Evropi – za tiste, ki se radi sklicujejo na EU pri utemeljevanju svojih stališč) z uvajanjem te metodologije stavijo, da bodo otroci, ki so lahko aktivni že v šoli in hkrati vseskozi razumno obravnavi, takšni ostali tudi, ko bo šlo zares. Glede na rečeno ne potrebujemo posebnega predmeta o domovinski vzgoji, temveč bi bilo potrebno le smiselno dograditi to, kar že imamo.
Ampak v zgoraj omenjenih dopolnilih k zakonu o tem ni bilo govora. Zato vprašujem, ali pri predlagani domovinski vzgoji, kakor so jo zagovarjali parlamentarci desnice, ne gre prej za šolanje v imenu neke partikularne ideje kot za izobraževanje svobodnega in avtonomnega državljana porajajoče se demokracije? Kot ste opazili, sem tokrat poudaril besedo šolanje in jo hkrati ločil od besede izobraževanje. Na ta način nisem storil drugega, kakor uvozil dobro znano idejo, ki jo v Evropi razvijajo že dolga desetletja. V šolskem polju obče znani filozof izobraževanja R. S. Peters, denimo, pravi, da se je specifični pojem izobrazbe, ki je vzniknil v 19. stoletju, vzpostavil kot nasprotje šolanja. Različni procesi učenja imajo ime izobraževanja zato, ker prispevajo k razvoju izobraženih mož in žena. Pri tem gre za ideal, ki je nasproten ozki specializaciji in vedno bolj instrumentalnemu pogledu na znanje, povezanim z razvojem tehnologije ali, bi lahko dodali, razvojem državne ideologije. Izobražen človek je tako tisti, ki premore precejšnjo količino znanja, hkrati pa ga odlikuje razumnost, pri čemer se razumnost nanaša na sposobnost samostojnega, avtonomnega razmišljanja. Izobražen človek ne malikuje države, je pa vselej pripravljen in zmožen upravičiti svoja prepričanja in ravnanja, kar seveda implicira tudi morebitno upravičenje ljubezni do domovine. Peters poleg tega poudarja, da je izobražen zmožen početi stvari, zaradi njih samih. Svojega dela torej ne opravlja zgolj zaradi denarja, ne vprašuje se ves čas: kam me to vodi oziroma kaj imam od tega? Udejstvovanje izobraženega tako izraža neko prizadevanje ali zaskrbljenost za stvari, ki ga obdajajo.
Sedaj bo kdo vprašal, ali domovinska vzgoja ne teži natančno k temu. Odgovor je po moje nikalen. To utemeljujem z mislijo, da morajo biti procesi izobraževanja – s katerimi bi naj ljudje postali široko razgledani, razumni in zaskrbljeni za stvari, ki jih obdajajo – temu primerni. Teh procesov, če se zopet skličem na Petersa, ne moremo jemati kot golih sredstev, za dosego nekih partikularnih ciljev, temveč morajo biti usmerjeni v razvijanje avtonomije pri učečih se. Šoli, denimo, ne moremo naprtiti poslanstva neposrednega vzbujanja nacionalne pripadnosti, nacionalne zvestobe in spoštovanja državnih simbolov, saj s tem pademo v povzročanje teh čustev oziroma dresuro. S tem izobraževanje spremenimo v šolanje, kot smo nakazali zgoraj. A da ne bo pomote – ne pravim, da je s temi cilji kaj narobe, ali da je kaj narobe z razumno odmerjenim patriotizmom. Pravim le, da ljubezen do domovine nima prav nikakršne vrednosti, če se zanjo ne odločimo svobodno ali avtonomno; če se zanjo ne odločijo izobraženi oziroma razgledani, razumni in zaskrbljeni posamezniki, ker tako sami hočejo po lastnem preudarku.
Strnimo. Šola ne bi smela delovati na način pogojevanja. Razvijanja mišljenja, ne bi smela razumeti kot pomoč pri odločanju, kaj storiti ali v kaj verjeti. Če bi na to vendarle pristali, bi – tako Lipman – šolo spremenili v prostor, kjer bi se učili verjeti v domnevno pravilne stvari in delovati, kot je domnevno primerno. Toda, če se nečesa naučimo v smislu, da to vemo, potem smo to primorani tudi verjeti. Prav tako je potem mogoče računati, da bomo v skladu z naučenimi prepričanji delovali. Lipman temu nasprotuje, saj po njegovem sodobna šola ne bi smela uporabljati besednjaka, ki zagotavlja zgolj sprejetje trenutno bolj ali manj uradnih ideologij.
Po njegovem bi morala šola razvijati predvsem kritično mišljenje, a ne v smislu, da nam pomaga odločati se, v kaj naj verjamemo, temveč da nas varuje pred pranjem možganov. Šola nas mora usposobiti, da ne bomo sprejemali posameznih stališč, ne da bi imeli predhodno možnost sami raziskati, za kaj gre. Po Lipmanu je zato mnogo bolje, da kritično mišljenje razložimo kot negovanje preizkušajočega skepticizma kakor negovanje niza prepričanj, ki so na dolgi rok dvomljiva. Skratka, tudi po njegovem je potrebno ločiti med izobraževanjem in šolanjem. Šolanje namreč vztraja na tem, da sprejmemo konvencije in se prilagodimo tako v mišljenju kot v delovanju. V nasprotju s tem izobraževanje vztraja na tem, da smo avtonomni, razumni in da dobro presojamo, medtem ko v odnosu do prepričanj ostanemo previdni in odprte glave.