o je nočni portir po naročilu vladinega urada za komuniciranje tujim novinarjem v hotelske sobe diskretno dostavil svojo resnico z naslovom »Medijska situacija v Sloveniji«, je to po pričakovanju odmevalo v tujini. Oglasil se je generalni sekretar Mednarodne zveze novinarjev, ki so ga ti obvestili in naravnost povedal, da je Slovenija padla na enem izmed prvih testov predsedovanja EU.
Če se doma na svojih hrbtih pustimo manipulirati po dolgem in počez, tega v tujini ne bodo dovolili. To bi morala biti lekcija za direktorja omenjenega urada, a se ni dal. Manipulacijo je zanikal in si pri tem opekel prste, v danem primeru je namreč mogoče postopanje jasno identificirati. Pa pojdimo po vrsti. Kaj je značilnost vladnega manipuliranja? Da so pretežno izbrali »kritike« sedanje oblasti in poskušali najti njihove izjave, ki dokazujejo, da v svoji kritiki »lažejo«, češ saj sami priznavajo, da pritiskov in cenzure s strani g. Janše ni. Razen citata Stojana Zdolška, ki ima drugo poanto (namreč v smislu: danes je Delo avtonomno, pod Janšo ni bilo), so vsi citati do konca sfabricirani na enak način: iztrgani so iz vsebinskega konteksta.
Najprej k izjavi Gregorja Repovža, ki je bila izrečena v oddaji RTVS Vroči stol in se glasi: »Zdi se mi zanimivo, da se postavlja začetek teh dogodkov v začetek leta 2007. Začeli so se zdavnaj prej, gre za posledice neke povsem konfuzne situacije, ki je nastala znotraj hiše Delo.« Naslednji stavek, ki ga je Repovž v oddaji izrekel, pa ga vlada ni posredovala tujim novinarjem, je bil: »Drži, kar pravi gospod Frankl, da gre za lastnika Dela, ki je za neko obdobje posodil Delo vladi v zameno za spodoben paket delnic Mercatorja.« To je manipulacija, ki si jo je privoščil urad vlade za komuniciranje, da bi prikazal drugačen položaj, kot je v resnici, je protestiral Repovž.
Nič bolje se ni zgodilo Janezu Markešu. V kolumni, ki je bila objavljena septembra lani, je želel povedati, da je treba do vsake, tudi do te oblasti vzpostaviti razdaljo, merili pa sta interes javnosti in profesionalna etika. »Zato sem polemiziral z načinom peticije novinarjev, kar v ničemer ne pomeni, da sem glede medijske politike pritrjeval oblasti.« Pri tem dodaja, da predsednik vlade niti osebno niti po uradu ni odgovoril na pisno zahtevo, naj dokaže trditve, ki jih je novembra izrekel v parlamentu na račun Dela in odgovornega urednika ali pa naj se opraviči.
Naslednji sfabricirani avtor je odgovorni urednik Dnevnika, Miran Lesjak, ki je takole potarnal: »Kar si je privoščil vladni urad za komuniciranje, je nepojmljiva in zlahka dokazljiva manipulacija z izjavami novinarjev, tudi mojo.« Vlada ima vso pravico, je dodal, da tujim medijem pripoveduje svojo resnico o medijski situaciji v Sloveniji, toda pri tem naj uporablja argumente, namesto da se zateka k metodi iztrganih citatov. S tem je vlada sama sebi in Sloveniji naredila medvedjo uslugo, saj bodo v svet spet šle novice o njeni kratkovidni reklamni vojni.
Tudi Janiju Severju, ki je sicer za Večer zanikal manipulacijo, se v resnici ni zgodilo bolje: »Premier ima povsem prav, ko trdi, da vlada v tem trenutku ne kontrolira medijev.« To je izjavil v Nočnem klubu na POP TV, bilo je 25. 11. 2007. Kontekst pa je bil: »Jaz mislim, da si je ta vlada na začetku svojega mandata zadala zelo ambiciozen načrt, kako bi uredila svoj vpliv praktično na vse medije v Sloveniji, preko direktnih povezav, preko sprememb zakonov ali preko vplivanja z razdeljevanjem oglasov nekih paradržavnih sistemov. To ji ni uspelo. Predsednik vlade ima povsem prav, ko trdi, da vlada v tem trenutku ne kontrolira medijev.« Komentar ni potreben.
Vzemimo še en primer. Mateju Šurcu so vladniki servirali naslednji stavek: »Peticijo sem podpisal iz solidarnosti. Sam nisem občutil neposrednega vladnega pritiska ali cenzure. Pravzaprav sem to bolj občutil pod prejšnjo vlado, kar je paradoksalno.« Novinarka POP TV ga je kasneje povprašala za komentar in povedal je naslednje: »Tukaj se je vlada ujela v past. Nadaljevanje sledi, da sem čutil pritiske prejšnje vlade. To drži. Ampak jaz sem bil takrat v Ameriki. In takrat je bil zunanji minister Dimitrij Rupel.« Šurc torej v času mandata prejšnje vlade ni bil v Sloveniji, tisti, ki je pritiskal, pa je tudi sedanji minister Rupel, sicer član te in prejšnje vlade, danes član SDS. In v tem je bila poanta njegovega stavka!
Medtem ko je DNS pričakovalo »opravičilo tujim novinarjem in nam«, sta se urad in njegov direktor Anže Logar branila s cinizmom: »Citati so besede, ki so jih posamezniki izrekli in jaz verjamem, da stojijo za njimi.« Ko je kasneje korak dlje storila še STA in za strokovno mnenje povprašala zgodovinarja in slovenista ddr. Igorja Grdino, ga je tudi dobila: »Če je povzet stavek in so v stavku izvirna ločila ter je stavek v narekovajih, potem ne more nihče nič.«
Ergo: dekontekstualizacija in z njo povezana manipulacija nista mogoči. Že res, da marsikateri kontekst ničesar ne spremeni, toda marsikateri spremeni vse. Zato je Logar, ko je ob asistenci strokovnjaka streljal kozle, po pomoti ustrelil še svoja nadrejena, g. Janšo in g. Simonitija. Prvi je svojo izjavo o štrucah v smetnjakih nekaj mesecev nazaj pripisal »mojstrom predvolilne propagande iz nekaterih totalitarnih sistemov« in pojamral, da jo je »eden od časopisov iztrgal stavek iz konteksta in ga prikazal, kot da sem kritiziral tiste, ki živijo na robu in morajo pobirati kruh iz smetnjakov«. No, Janša je manipuliral v manipulaciji: njegova izjava resnično ni bila iztrgana iz konteksta, pač pa je bil takšen naknadno sfabriciran okvir njegovega opravičila.
Leta 2006 pa je minister Simoniti celo utemeljeval pravico do popravka in spremembe v medijski zakonodaji z argumentom, češ da se večkrat »iztrga eden del stavka ali pa eventualno eden stavek, ki je dvoumen in se ne ve, v kakšnem kontekstu je bil izrečen.« Morala zgodbe je jasna iz letala: »naši« smejo citirati iz konteksta, drugim je treba to prepovedati. Logar in Grdina bi morala, če bi bila konsistentna v svoji predrznosti, zabrusiti predsedniku vlade in njegovemu ministru na enak način: »Gospodje ministri, upajmo, da stojite za svojimi besedami!« Toda pri mojstrih propagande iz totalitarnih sistemov, če uporabimo iskrene besede premiera za svoj lasten urad, bi bilo sklicevanje na konsistentnost še ena naivna utopija.