Najprej o razdeljenosti koalicije ob vprašanju povišanja davčne stopnje za najpremožnejše razrede. Nekateri menijo, da je razdeljenost nekaj slabega in da bi morali tisti, ki so prevzeli oblast, o vseh vprašanjih misliti enako, če pa že ne mislijo enako, tega ne bi smeli pokazati v javnosti. To mnenje se mi zdi napačno. Temelji na dveh nesprejemljivih domnevah. Prva je nezmotljivost in druga moč. Po tej logiki bi morala biti vlada nezmotljiva in močna. Toda, ker smo vsi ljudje in zmotljivi, bi morali to pokazati. Tako smo pošteni in priznavamo, da ne vemo vsega. Poleg tega se pustimo drugim podučiti, pripravljeni smo jim prisluhniti. Seveda, bi utegnili reči, to ne velja za tiste na oblasti. Oni nimajo časa razpravljati, ker morajo pravočasno in odločno ukrepati. Po moje je to ena izmed ključnih napak naše demokracije. Javna razprava o najbolj perečih vprašanjih je vse prevečkrat omejena, ko pa do nje pride, jo razumemo kot škandal, kot šibkost vladajočih ipd. Toda moč demokracije je prav v bogastvu javnih razprav, v dvomu tistih na oblasti, v številčnosti mnenj itd. Kar je z vidika demokracije šibko, je oblast, ki ne mara razpravljanja, ki vse počne za zaprtimi vrati in ki v debato, če že poteka vključuje vedno iste tri strokovnjake.
Toliko torej za uvod. Upam, da razumete poanto. Javna razprava o višanju ali nižanju davkov oziroma povečevanju davčnih razredov je dobro. To, da se o tem vprašanju ne razumejo niti v okviru trenutno vladajoče koalicije, pa že zgledno. Javne razprave so pač v interesu javnosti, to pa smo mi vsi.
Preidimo k vsebini spora glede povečanja davčnih razredov. V nadaljevanju bom zagovarjal stališče, da je demokracija močnejša z več davčnimi razredi in z ljudmi, ki so pripravljeni skrbeti za kakovost življenja v skupnosti, v kateri živijo. Navedimo primer. Recimo, da ste antropolog in raziskujete kulturo lokalov, v katerih se bolj ali manj iste skupinice nikoli prav treznih junakov skriva pred delom in ženami ter kuje nasvete za oblastnike. Vi ste, kot antropolog nekje v srednjem družbenem razredu in predlagani novi davčni razredi bi občutno povečali vaše prispevke v skupno blagajno, pri čemer veste, da bo nekaj kanilo tudi v žepe vaših preučevancev. Ali ne bi pomislili, tako kot vladajoča stranka LDS, da so novi davčni razredi neupravičeni, da je vsakdo svoje sreče kovač, da je pravično, če sami žanjete sadove svojega pridnega dela, preteklih odrekanj, sedanje podjetnosti itd.; nekdo, ki pa svoje življenje raje preživi v gostilni, v nekakšni ohlapni nedejavnosti, ta nekdo si naj sam pripiše bolezni, revščino, zavist. Priznajte, ta argument ima svoj čar, vendar je napačen, ker gleda na idejo demokratične skupnosti preozko. Ne gre sicer zanikati osebne odgovornosti za lastna življenja in ideje pravičnosti kot zaslužnosti, ki s v tem argumentu skriva, toda menim, da otočkov bizarnega zapravljanja življenja, kakršnega ste v vlogi antropologa maloprej obiskali, ne bomo zmanjšali na minimum, če bomo razmišljali zgolj z ozkega vidika osebnih interesov.
Menim, da je težava LDS-ovcev v tem, da ne razumejo dobro ideje osebnega interesa. Pojasnimo to z nekoliko literarno primero. Zamislimo si skupino ljudi okoli ognja. Svetloba ognja gradi krog, iskre kipijo in okoli je tema. Sedaj si predstavljamo, da ko zavzdihne eno samo srce vzplameni ves krog. Na desetine obrazov zajame sapo in se potopi v temo, ker zmore skrb za to eno samo srce. Danes so, kot vidite sami, takšne literarne primere smešne, danes se nihče do te mere ne zmeni za druge. A kot rečeno, pri tem se motijo – tudi zato, ker ne razumejo, da je skrb za druge ravno tako v osebnem interesu. Pri tem ne gre zanikati liberalnih vrlin. Tudi sam menim, da nam ni potrebno žalovati za kakšno arhaično skupnostjo. Čisto v redu je, da se je krog razdelil v krožke, da se med krožki razvija – kot sem omenil zgoraj – razprava. Toda ali to pomeni, da moramo živeti brez ognja in se zadovoljiti zgolj s kakšnim začasnim ogorkom v žepu? S širšega vidika osebnih interesov, se pokaže, da bi z večjo skrbjo za skupnost počasi odpravljali anomalije, denimo terene, na katerega smo poslali našega antropologa zgoraj. Za to je seveda potreben denar, a s predpostavko, da bo ustrezno porabljen: za šole, za parkovne površine, za športna igrišča, varovanje narave, še enkrat za šole (nikakor pa ne – toliko mimogrede za odurne rezbarije v živa drevesa) itd. S tega vidika bi bilo pravo vprašanje, kako upravljati z javnim denarjem, kako doseči, da ne zaide v roke plenilskih posameznikov, morda celo kako izšolati bodoče odgovorne upravljalce družbe itd. Recimo, kako doseči, da bodo – tudi menedžerji – zadovoljni z 2000, 3000 evri plače in ponosni na cvetoča podjetja, ki so plod njihovega dela.
Se pravi, logika zagovora množenja davčnih razredov lahko stavi na širši posameznikov interes, ta pa temelji na izboljšanju kakovosti življenja v skupnosti, pri čemer predpostavljam, da je kakovostno življenje posameznika možno samo v kakovostni skupnosti, to je skupnosti, ki jo prepletajo vezi zaupanja. Recimo, da ste nezaupljiv LDS-ovec, premožni in menite, da boste za svoje življenje poskrbeli sami. Toda kako boste poskrbeli sami, ko pa je vaše življenje in zlasti življenje vaših otrok odvisno od nivoja zavesti drugih – od lokalnih voditeljev, zdravnikov, učiteljev, do sosedov, voznikov na cesti, mimoidočih, srferjev po internetu itd. Ali bi bili srečni v zelo razslojeni družbi, v kateri rabite varovanje, v kateri preži na vas vse polno nevarnosti, kjer ne morete nikomur zaupati? Takšni družbi se lahko po moje izognemo le s ponovno afirmacijo skupnosti, neke sodobne civilne družbe, skupnosti krožkov, ki se povezujejo, sodelujejo, načrtujejo projekte itd. Za srečno življenje v kolikor toliko srečni družbi ne rabite veliko in vendar ogromno.