Le kdo bi uganil, da bomo dobro leto po odhodu bivšega nadškofa in metropolita dr. Franceta Rodeta deležni česa, kar bi bilo bolj drastično od železnih stališč in robatih metafor sedanjega vatikanskega prefekta? Spraševali smo se, ali je mogoče v Sloveniji najti kakšno idejno radikalnejše mnenje in po inavguraciji novega nadškofa skupaj ugotavljali, da ekstremizma svojega predhodnika ne bo mogel ponoviti. Najnovejša ofenziva njegovih stanovskih kolegov pa je vse obrnila na glavo. Srhljivo kaže na to, da se je stanje v slovenski cerkveni hierarhiji tako radikalno spremenilo, da bi smeli Rodetove pridigarske in svetovnonazorske pogrome imeti za nevznemirljivo in lahkotno uverturo. Zadnji izlet slovenske Rimokatoliške cerkve v politično areno z idejo podpore reformam daje slutiti takšno neverjetno mešanico samovšečnosti in pristranosti, da so aktualne ocene o njenem političnem koketiranju vse prelahkotne. Za nameček pomenijo hud spregled zanikanja Cerkvi lastnih stališč in njenega nauka. Poglejmo zakaj.
Spomnimo najprej na ponarodele besede, izrečene na Brezjah komajda dve leti nazaj: »Republika Slovenija se po ustavi opredeljuje kot socialna država. To pomeni, da mora biti posebno občutljiva do potreb manj premožnih, ki se s težavo prebijajo iz meseca v mesec in nimajo dostopa do nobenih privilegijev. V socialni državi ne bi smelo biti prehudih razlik med višjim slojem in množico navadnih državljanov. Pri nas pa se, žal, dogaja ravno to: peščica bogatih je vse bolj bogata, vedno večja množica revnih pa vse bolj revna. Kljub temu, da imajo bogati vse vzvode oblasti v svojih rokah in da prek medijev obvladujejo javno mnenje, je vendarle pričakovati čas, ko bodo ljudje spoznali, da sebičnim bogatašem, čeprav v levičarskih frakih, ne gre slepo zaupati.« (18. 8. 2003)
Rode v svoji socialni diagnozi seveda ni vedel, da bo kaj kmalu po njegovem odhodu zapihal nov veter in da si bodo iste frake nadeli aktualni oblastniki. Obdani z neoliberalističnimi glasniki nove dobe, Sloveniji obljubljajo gospodarsko reformno preobrazbo. Toda glej ga zlomka: ali zgornje besede ne odzvonjavajo tudi te dni? Enotna davčna stopnja pomeni natančno konkretizacijo Rodetovega visoko dvignjega prsta, s katerim je svaril: bogatejši so vedno bogatejši, revni so vedno bolj revni. Mar to geslo ne poslušamo iz ust Dušana Semoliča in drugih slovenskih sindikalistov te mesece, a tudi priznanih ekonomistov ali politikov, nenaklonjenih Janševi reformistični četici? Vizijo, glede katere sta si nepričakovano bivši nadškof in predsednik najmočnejše sindikalne organizacije v državi karseda enakega mnenja, pa je postavila na glavo komisija Pravičnost in mir. Slovenska škofovska konferenca si z nedavno izjavo ni privoščila zgolj še ene nedolžne intervencije v to pot ne le politično, temveč v gospodarsko in socialno dogajanje v Sloveniji. Če je bilo namreč ob prvem branju pisma komisije mogoče še graditi nevtralno interpretacijo, po kateri se škofje pač zelo previdno in umerjeno oglašajo z namenom moralnega svarila in prispevajo k javni diskusiji, kar vselej storijo na dovolj perfiden način v izogib vtisu o neposrednem paktiranju z novo oblastjo in nesebični pomoči njenim načrtom, pa se je v odmevih na takšne očitke cerkvena vrhuška kar sama razgalila. Iz izjav dr. Antona Stresa in dr. Ivana Štuheca na oster očitek sindikalistov, češ da se zoperstavljajo napovedanim množičnim demonstracijam in po svoje grobo vmešavajo v politično sfero, je namreč razbrati dvoje: da RKC tega niti več ne skriva, nato pa še – kar sta oba cerkvena ideologa kar naravnost priznala – ne le da ne podpirajo napovedanega protesta sindikatov, temveč ga celo obsojajo!
Štuhec je tako brez zadržkov označil proteste za grožnjo in dodal, da je po njegovem »že napoved neke stavke nek socialistični refleks, ki ga ti sindikati iz prejšnjega obdobja vlečejo s seboj in s katerim seveda skušajo izvajati določen pritisk na ta pogajanja.« (POP TV, 24ur, 26. 10. 2005) Cerkveno stališče ima tu več težav: zares neverjetno je, da v krščanski doktrini nesebične ljubezni in pomoči naletimo na tako zlahkoma odtegnjeno solidarnost delavskim združenjem v organizaciji sindikatov. In še bolj, da Štuhec vidi legitimno in legalno možnost sindikalnih demonstracij z očmi najbolj grobega kapitalista in mlade ekonomske neoliberalne garde pri nas: kot nekoga, ki jim kvari igro. In jo celo pripiše časom, ki jih ima on sam za nedemokratične! Kot so opozorili v stranki LDS, postaja RKC novi »koalicijski partner« in se pri tem zavzema za demontažo socialne države. Ob tem ji ni mar, dodaja recimo Semolič, za revne, obubožane, skratka šibke, saj vendar podpira reforme, v katerih se predlaga znižanje nadomestil, tudi v primeru bolniške, dvig cene hrane za 10 procentov. Nenavadno, glede na cerkveni nauk, ali pa tudi besede dr. Draga Ocvirka, ki je še lani, spet v drugem političnem kontekstu, lamentirajoče zaznaval porazno situacijo v državi: »Ker ni dejanske enakosti, ne deluje ne pravna in ne socialna država, demokracija je na papirju, civilna družba zatrta, medijski pluralizem v sanjah manjvrednih.« (Družina, 34/53, 2004).
Še bolj osupljivo je spoznanje, da se RKC oglaša s podporo reformam, četudi za zdaj ni povsem jasno, kakšne te bodo in kaj bodo prinesle državljanom. Na očitek LDS, ali s takšni hitenjem ne favorizira dohodkovno neenakost in socialno razslojenost, smo dobili zares neverjetno Štuhecovo eksegezo: »Kar naprej govorimo o tem, kako se bo družba strašno razslojevala, ne. Tudi tu vidim naš pač podedovani socialistični refleks, kakor da bi morali v družbi biti vsi enaki. Saj tudi v komunizmu nismo bili vsi enaki. Ker če bi bili, potem ga najbrž ne bi bilo konec.« (POP TV, 24ur, 26. 10. 2005)
Argumentacija je samospodbijajoča: s socialnim razslojevanjem ni nič narobe, ker v družbi nismo enaki in ker smo vedno že razslojeni. In za razliko od Ocvirka zanj neenakost tudi ni nenaravno stanje. V čem je potem sploh še smisel zavzemanja za socialno državo, pred čimer svarijo vrli škofje? Da avtorja razslojevanje sploh ne skrbi, je tu najmanj, kar lahko rečemo. Kaj potem reči ob tem, še posebej če spomnimo na Štuhecovo dvolično moralo in extremis – ko je ta moralni teolog še lani nesebično pomagal Janševi opoziciji trositi puhlice o apokaliptični pokvarjenosti LDSove klike, je podal takšnole diagnozo gospodarskega stanja: »Zadnje tedne nam javna občila razkrivajo različne visoke plače nekaterih direktorjev in seveda tudi nadebudnih študentskih funkcionarjev, ki za svoje “luftanje” zaslužijo več kot profesorji na Univerzi. Hkrati pa poslušamo zgodbe Tobačne, Vipapa Krško, Litostroja in številne druge, kjer delavci v kamero povedo, da je njihova plača borih šestdeset tisoč tolarjev. Mnogi so celo zadovoljni, da je tako, kajti še slabše je, če ostaneš na cesti. Očitno so se ob vsem tem prebudili sindikati, da pritiskajo na vlado in ljudstvo, ki je, sodeč po javnomenjskih raziskavah, sito vladanja strank, ki jih zanima predvsem lastni žep. V to očitno socialno razslojenost, ki je v dobrih desetih letih naredila iz Slovenije kapitalistično državico iz konca devetnajstega stoletja, ko pravni okviri niso krotili kapitala, se je kot upanja polna prižgala nova zvezda danica, Forum 21.« ( Družina 11/53, 2004)
Avtor se je torej dobro leto in pol nazaj odločil, da bo v svoji kolumni obračunal s tedaj ravnokar ustanovljenim Forumom 21. A to je nek drugi Štuhec: čuteče solidaren bi bil do obubožanih delavcev, v državi je na veliko grozo opazil socialno razslojenost (sic!), ki je pripeljala v katastrofo in v kapitalizem (sic!), končno so se v njej sploh prebudili sindikati (sic!). Gospod teolog je, kako nenavadno, potemtakem še lani imel sindikalne proteste za legitimne, kapitalizem za smrtni greh, socialno neenakost pa za kronski dokaz skorumpirane oblasti. Letos je vse drugače: kapitaliste bi najraje objel, razslojevanje je naravno stanje in sindikalni protestniki so zanj »spielverderberji« iz nekega starega, postanega časa!
O tempora, o mores! Kje so časi, ko je papež Leon XIII. leta 1891 z okrožnico Rerum Novarum svaril pred brezpravnim položajem in bedo delavcev? In kje je že spomin na drugi vatikanski koncil, na katerem Cerkev pove zelo natančno, da se ne bo navezala na noben politični sistem in da ni dopustno povezovanje z nobeno politično stranko? Danes nič več. Cerkvena socialna in politična doktrina se zdaj menda revidirata. Slovenska RKC se ne da motiti, ko pluje v politično naročje nove oblasti. Privilegiji in bonitete, ki si jih obeta ali jih je že deležna v zameno, so preveliki. Toda ob tem za sabo pušča razbitine svoje lastne krščanske misli. Vloga sindikatov in socialni dialog, kot ga definirata naš in evropski pravni red, bi morala biti neproblematična sestavina spoštovanja in podpore. Nenazadnje je Cerkev tudi v zgodovini, že v 19. stoletju, podpirala organiziranje sindikatov. Danes, na pragu 21. stoletja, so ti zanjo preživeta forma. In to le pol leta po tistem, ko je akademik dr. Janko Kos, sicer slabo skrivajoč svoje simpatije do Cerkve, zviška ošvrknil vulgoliberalizem Mića Mrkaića – kukavičje jajce nove oblasti, so tedaj rekli – in spomnil na to, da je RKC pri nas »glavna predstavnica socialne države od Kreka naprej.«
Za konec spomnimo na še ene visoko doneče besede slovenskih škofov v pastirskem pismu 25. februarja 2001, ko spregovorijo o socialni pravičnosti, solidarnosti in poštenju: »Katoliška Cerkev zato odklanja vsako tako obliko liberalizma in kapitalizma, ki dajeta potuho brezobzirnemu prilaščanju in bogatenju posameznikov in postavljata gospodarsko uspešnost nad vse druge, posebno moralne življenjske vrednote.« Takšne izjave bodo zdaj postale preteklost: neoliberalizem in kapitalizem sta potrkala na cerkvena vrata. In ta so se odprla. Blebetanje o socialnih vrednotah pač nima smisla, če ti enakost in socialno ravnovesje ne predstavljata nobenega ekonomskega korektiva. In le kaj bi z leporečjem o pravicah najrevnejših in delavski bedi? Politične in druge koristi od pajdašenja z oblastjo so menda lahko večji izziv.