Splošno privzeto idejo o tem, da se delavski boji odvijajo kot boji med razredom delavstva in razredom, ki le-temu stoji naproti, torej kot razredni boji, kot boji med razrednimi interesi, je pod vprašaj postavil Jacques Rancière v pogosto zelo spregledani knjigi The Nights of Labor. The Workers Dream in Nineteenth-Century France (1981).
Razumevanje delavski bojev in posledično tudi drugih bojev za pravice deprivilegiranih skupin se predvsem zaradi naslanjanja na Marxove analize razrednih bojev večinoma vrti okoli konceptov razreda in interesa. V ozadju tovrstnega pristopa je posameznik, ki vstopa v boj, obravnavan kot pripadnik določenega razreda, torej kot posameznik, ki svojo identiteto vzpostavlja v odnosu do določenega reda, v našem primeru do reda »biti delavec«. Delavski boj tako izhaja iz identitete delavca kot delavca. Rancière je v svoji obsežni analizi tekstov (dnevnikov, pesmi, pisem in drugih zapisov), ki so jih pisali mezdni delavci v Franciji v 19. stoletju, pokazal, da koncepti proletariata in delavskih bojev niti približno niso toliko jasni, enoznačni in konsistentni kot jih prikazuje splošna misel.
Rancière izpostavi dve skupini posameznikov, ki sta v tistem obdobju aktivno sodelovali pri oblikovanju odporov do novih oblik industrijskega zasužnjevanja delavstva. Prva skupina so bili t.i. delavci-pesniki, torej mezdni delavci, ki so se ponoči, po koncu dolgega in napornega delovnega dne srečevali in pisali pesmi, misli, dnevnike. Njihov motiv so bile sanje o tem, da si, kot pravi Rancière, »priborijo zase noči tistih, ki lahko ostanejo budni«. Ti borci svoje identitete niso oblikovali na podlagi pripadnosti delavskemu razredu, niso častili dela kot temelja, ki lahko in mora legitimirati pravice delavcev, temveč so se gibali nekje na meji med pripadnostjo delavstvu (bili so mezdni delavci) in pripadnostjo buržoaziji (ponoči so pisali pesmi, skratka, so mislili). Druga skupina pa so bili t.i. humanitarci, sinovi buržujev, ki so želeli postati dobrodelniki, apostoli, rešitelji trpečega delavstva (saint-simonizem in fourierizem – socialistična gibanja v Franciji 19. stoletja). Tudi ti so se gibali nekje na meji med svojo prirojeno buržujsko pozicijo in delavskim razredom. Boj lahko torej izvira tudi iz tega precej neverjetnega srečanja na meji med razredi, med identitetami. Specifično za tovrsten boj, ki ne izvira iz neke identitete oziroma pripadnosti, je njegov cilj, ki bolj ustreza pojmu splošne emancipacije človeka kot človeka kot pa boju za specifične interese določenega razreda. Delavec-pesnik se ne bori za priznanje, nagrajevanje ali spoštovanje njegovega dela, temveč hoče možnost povsem drugačnega življenja.
Zakaj se nas mora to Rancièrjevo delo danes dotakniti? Zato, ker je situacija danes neverjetno podobna tisti iz leta 1830 v Franciji. Občutje pripadnosti nekemu razredu oziroma toga identiteta danes onesposablja skupen boj za možnost nekega novega, drugačnega življenja. Tukaj se lahko naslonimo na ugotovitve iz Žižkove spremne besede k novi izdaji Komunističnega manifesta, kjer so kot problem emancipacije navedene prav različne pripadnosti, ki danes ustrezajo trojni cepitvi proletariata na intelektualce, materialne delavce in izobčence. Kot pravi: »Proletariat je torej razcepljen na tri zoperstavljene si dele: na intelektualce, ki so polni predsodkov zoper ›kmetavzarske‹ delavce, ki izkazujejo populistično sovraštvo do intelektualcev in izobčencev, ki so v antagonističnem odnosu do družbe kot take.«
Rancière nam s svojim delom ne ponuja enoznačnih stališč, saj opravi temeljito dekonstrukcijo koncepta proletariata, brez da bi ponudil kakšno nadomestno sintezo. Vendar pa prav s tem ponudi nove smeri razmišljanja o borcih, ki so »tisti na meji«, ki niso goreči pripadniki tega in tega razreda, ampak se gibljejo nekje na meji med tistim, kar jim je dano, in tistim, kar so si zmožni zamisliti kot novo, drugačno, boljše. Če se torej danes pripadnost določenim skupinam, torej identiteta kot izhodišče boja, kaže kot problematična, a ni potem smiselno, da se pričnejo temelji novih bojev iskati na mejah med identitetami, na nekih »brez-identitetnih« nikogaršnjih ozemljih, kjer bojev ne bo vodil interes te in te skupine, temveč cilj skupne emancipacije in možnost novega, drugačnega življenja?