10. 4. 2009 Zofija v medijih

Bolje brezposeln kot filozof

Avtor:

V Katedri zaradi njene zgodovine in profila izdajatelja v veliki meri nastopajo študentke in študenti. Kot pisci in bralci. Mnogi med njimi so filozofinje in filozofi, kar je vzpodbudno. Na tem mestu smo že pisali, da nekateri politiki takih ne marajo. Svojo averzijo so najprej odkrivali ob Slavoju Žižku, zdaj še ob njegovem Stalinu, kot mu ljubkovalno pravijo le zato, ker se je tako blebetavo zareklo prvemu. Minister za visoko šolstvo in razvoj je namreč tudi diplomirani filozof, kar je nenadoma postalo priljubljena tarča posmeha v očeh poslancev in članov največje opozicijske stranke.

Kakšne težave je imel Janez Janša s filozofi, na kakšen način jih je diskreditiral kar počez in kako jih je označeval za frustrirane, je bil predmet mojega zapisa v Katedri nekaj mesecev nazaj. Njegove vaje v slogu »ad hominem« so se odvijale predvsem leta 2004. Vmes so se zgodile nove volitve in istim akterjem gre v nos nov filozof. Gregor Golobič. Biti filozof je od nekdaj pač prikladna žaljivka. Kajti nič se ni spremenilo, ti so še zmerom nebodigatreba. En ništrc. Socialno so izključeni kot nekoristni, neuporabni, topoumni, neživljenjski, nezaposljivi. Minister je moral že marsikaj požreti. Tik pred imenovanjem smo brali o njegovi izobrazbeni odvečnosti: »Tako pa bo sedaj tam ministroval filozof, ki je znan po tem, da je kar 19 let potreboval za pridobitev univerzitetnega naziva. Res svetal zgled slovenskim študentom.« Pomislite, gospod minister za visoko šolstvo ima diplomo iz filozofije! Le kako je lahko nekdo minister in hkrati diplomirani filozof? Nemogoče! Nebodijetreba diploma nebodigatreba človeka na napačnem in sploh nebodigatreba ministrstvu? In, pomislite, človek potrebuje 19 let, da konča študij filozofije! V tem času bi lahko počel toliko pametnejšega! Kaj naj počnemo z njim?

Seveda lahko takšne očitke niza le nekdo, ki se požvižga na argumentacijo. Ki jo gojijo kot filozofsko disciplino omenjeni nebodijihtreba. In ki je seveda ne želijo razumeti tisti, ki ne marajo tistih, ki jo uporabljajo. Edini smiselno ubranljiv očitek, če ga že poskušamo najti v tem zaničevalnem slogu, je tisti, da minister, ki študira toliko časa, ni najboljši zgled. Toda še ta pade, ko ugotovimo, da težava pač ni bila v ministrovi premajhni okupaciji s študijem, temveč v preveliki z drugimi rečmi. In čeprav sem na zgornji problem diskreditacije filozofov s strani dela politike opozoril na lanskem Unescovem dnevu filozofije v Cankarjevem domu, zadevo znova pogrevam, ker še zdaleč ni utonila v pozabo. Le nekaj dni nazaj so namreč na spletni strani SDS anonimni akterji znova potegnili očitek na plano in ga zanimivo začinili. Takole: »Čeprav minister Golobič veselo govori o novi politiki, se ga slovenska javnost spomni tudi po dolgoletnem študiju filozofije (19 let), ki ga je kronal z zaposlitvijo v Ultri, t. i. visoko tehnološkem podjetju iz Zasavja … Vsak lahko na spletni strani Zavoda RS za zaposlovanje preveri, koliko podjetij je v preteklosti in koliko jih danes išče profil filozofa, z dolgoletnimi študijskimi izkušnjami, za delo na področju informacijskih tehnologij. Verjamemo, da bo aktualni minister z lahkoto razložil pot in način zaposlitve množici družboslovcev, ki zaradi neustrezne razdelitve univerzitetnih vpisnih mest v preteklosti danes s težavo iščejo ustrezno zaposlitev. Ampak minister Gregor bo znal razložiti, da pri njegovi zaposlitvi ni šlo za klientelizem.«

Nihče ne dvomi, da se minister svoj čas ni zaposlil v omenjenem podjetju s pomočjo prijateljev in znancev. Vendar to še ni dovolj za domnevo, da je pri tem šlo za klientelizem. Če bi namreč vzeli zares trditev anonimnega pisca na spletni strani največje opozicijske stranke, potem bi se preprosto moral zaposliti nekje kot filozof. Le takšna služba bi ga odvezala od izrečenega suma, da je domnevno zlorabil svoje socialne mreže za lastno zaposlitev. Tako rekoč je kriv, ker se ni znašel kot brezposeln na zavodu in vztrajal v filozofiji. Toda bilo bi kajpak čudovito, če bi se vsi lahko zaposlili tam, kjer bi opravljali delo filozofa. Žal to uspe le maloštevilnim. Zato nekaj  tolažbe za tiste, ki ne bodo imeli sreče, da ostanejo poklicno zavezani Zofiji. Zaradi tega naj ne imajo prevelike slabe vesti; srčno so si tega želeli, a jim ni uspelo. In naj ne dovolijo, da jim drugi vzbujajo krivdo.

Prvič objavljeno v aprilski številki Katedre