Veto na financiranje raziskav izvornih celic je letos poleti razburkal javnost. Ob denimo pozitivnem stališču članic EU je ameriški predsednik G. W. Bush, občasno tudi božji bojevnik, svoje nasprotovanje osredotočil na uničenje zarodkov. Zanj to predstavlja mejo: »Če gremo čez to črto, bomo po nepotrebnem vzpodbudili konflikt med znanostjo in etiko, ki lahko škoduje obema, pa tudi našemu celotnemu narodu.« Puščajoč ob strani politične pritiske razprave bi se smeli vprašati, kakšne so implikacije dihotomije med znanostjo in etiko? So znanstveniki zavezani eni realnosti, etiki pa se nahajajo v drugi? Ali strokovno znanje raziskovalca izključuje zanimanje za moralne dimenzije njegovih raziskav? Do kakšne mere so ali bi morala biti vprašanja o tem, kaj moralno dobro in pravilno in kaj ne, osrednja za vsako znanost? Dilemizacija velikokrat trči ob vprašanje odnosa med znanostjo in religijo, kajti predpostavka, ki jo mnogi dopustijo, je ta, da je moralni premislek povezan z religioznim prepričanjem. Bog je izvor moralnega zakona in če želite vedeti, kaj je prav in kaj ne, se lahko v iskanju strokovne ocene obrnete na teologa ali župnika.
Zagata je popolna: polje znanosti, v katerem se vsak odgovor nenehno spreminja v novo vprašanje, nujno pade in je zavezano kraljestvu skepticizma, polje religije pa je zakoličeno z gotovostjo razodete vere. Seveda bi znanstveniki morali biti svobodni pri svojem raziskovalnem delu, se strinja ulična pamet, toda religijske avtoritete smejo biti pri roki, ker opozarjajo na moralni pomen znanstvenih odkritij. Prvi vedo tisto, do česar pridejo z opazovanjem, drugi poznajo resnice, ki so večne, pravijo tisti, ki se spoznajo na nič in na vse. S takšno predpostavko je skoraj vse narobe, toda nekaj zrn soli v tej globoki dihotomiji med znanstvenimi in religioznimi avtoritetami vendarle je: prve so velikokrat zazrte v svoje preverljivo znanje, zatorej povsem spregledajo premislek za širša vprašanja. Druge nastopajo z večnimi resnicami, za katere verjamejo, da so širše o česarkoli nenadkriljivega, kar so odkrili v laboratorijih. Ena od formul za konflikt med znanostjo in religijo je s tem podana.
Kaj pa, če revolucija v človekovem mišljenju in napredku znanosti istočasno že vsebuje revolucijo etičnega premisleka? Kaj pa, če je znanstvena metoda že vrsta moralne presoje? V tem primeru bo gotovost polja religije vsakič zavržena na enak način kot tista v polju znanosti. Takšen novi zorni kot bi izločil kakršnokoli sklicevanje na (božjo) avtoriteto onstran preverljive eksperimentalnosti. Znanstveniki in duhovniki bi se bili prisiljeni obnašati, kot da to nista dve polji. Znanstvena revolucija se je začela s poljskim astronomom Nikolajem Kopernikom, ki je Ptolemejev sistem obrnil na glavo in trdil, da se zemlja vrti okoli sonca. Galileo Galilei je kasneje to potrdil s teleskopskim opazovanjem. Težava za religijo tu ni bila le v tem, kaj opazujemo (torej heliocentrični sistem in ne geocentrični, kot je zapisano v bibliji), temveč v eksperimentalnem načinu pridobivanja znanja. Znanstvena metoda se naslanja na eksperiment (raziskovanje in opazovanje) in je postavljena nad ideologijo. Možnost razumskega dela znanost postavlja pred vero in konflikt je od tu dalje jasen. Začetna točka izkušnje ni v tem, da Bog obstaja, ampak da obstaja človek – Descartes se sicer ni mogel izogniti Bogu, toda tega, da obstajam, mi ne zagotavlja nobena druga duhovna bitnost (kakorkoli bi me že želel zli duh preslepiti), temveč možnost postavljanja takega vprašanja samemu sebi. Moč samovédenja, oprta na racionalnost živega bitja, je začetek gotove vednosti, zaradi česar je poudarek na njej dan skozi opazovanje, raziskavo in eksperiment, kar so načini dela vsake znanosti.
Ko je razsvetljenstvo, vzpodbujeno predvsem z uvidi znanstvenikov, dalo prednost izkustvu posameznika, je religija to doumela kot napad na njeno prvenstvo in na Boga. Z anatemo si je poskušala izboriti svoj prostor pod soncem, kot da bi bil razum poglavitni sovražnik vere. Toda znanost je triumfirala, zato si je druga zgradila svojo ločeno sfero ali se še bolj umaknila vanjo. Znanost je v imenu lastne neodvisnosti pristala na takšno dihotomijo. Posledica je bila porazna za obe sferi: religija ostaja tarča predsodkov zaradi svoje anahronosti, zastarelosti in neprogresivnosti, po drugi strani se znanost težko izmakne obtožbam, da so ji moralne implikacije, ki so intrinzične vsakršnemu znanju, kaj malo mar.
Tisti, ki v Sloveniji in v svetu nasprotujejo raziskavam zarodnih celic, postavljajo znanstvenemu delu drastične omejitve. Strinjajo se z Bushem – uničenje zarodkov je po njihovem mnenju v nasprotju s človekovim dostojanstvom. Človeško življenje, tudi še nerojeno, je sveto in nedotakljivo in ga je treba varovati. Toda neko podjetje že napoveduje novo metodo za pridobivanje izvornih celic iz človeških zarodkov, ki ne pomeni uničenja zarodka – takšen argument torej ne bo več mogoč. Tema o raziskavah izvornih celic je ena med mnogimi. Pravkar končani mednarodni simpozij v Celju pod naslovom »Etične implikacije razmerja med vero in znanostmi« si je zastavil za svoj vzvišen namen »mostograditeljstvo« in si zaželel najti skupno etično osnovo znanstvenega delovanja: »Eno ključnih vprašanj ob tem je, kakšna je vloga vere v zagotavljanju etičnosti znanosti. Za čimbolj celovit odgovor na ta vprašanja je potreben vsestranski pristop oziroma multidisciplinarna obravnava, uresničenje katere je cilj tega simpozija. Tak pristop edini lahko ponudi sodobni znanosti ustrezno podstat za reševanje njenih kritičnih moralnih vprašanj, ki vedno bolj odločilno zadevajo usodo celotnega človeštva.«
Mostograditelje bi veljalo spomniti, da religija resda ponuja moralni okvir razmišljanj, toda da njen moralni premislek in etični okvir še zdaleč nista edina. Hipostazirana motivacija se tu težko izogne očitku, da želi nekdo promovirati teologijo ob tihi podmeni, da zgolj ona sme in zmore servisirati znanost in človeško skupnost z moralnimi resnicami. Znanost sicer mora sama ponuditi odgovore na očitke, da ravna neodgovorno in pojasniti svoja stališča do političnih in moralnih »vetov«, ki jih je deležna, vendar še zdaleč ni nujno, da bi jih morala tistim, ki so utemeljeni po veri.