Nedavno tega je na zborovanju desnice v Mariboru Janez Janša diskreditiral filozofe in jih pavšalno označil za »zmedene«. Filozofi so se tako jasno vpisali na stran, ki ni pogodu pomladnikom. Poskusimo upravičiti cinične bojazni prvaka desnice in z nekaj elementarnega filozofskega znanja o teoriji argumentacije pokazati, kakšen je realen domet nekaterih političnih stališč SDS in njenih satelitov. Mogoče bomo z njim posredno odgovorili, zakaj prvak opozicije ne mara preveč filozofskega truda po resni argumentaciji in zakaj se ga trudi ozmerjati.
Formalno strukturo očitkov slovenski desnici, ki prihaja s strani pozicije, zlahka prepoznamo in bi jo lahko večinoma označili za takšno, da se nanaša na njeno retoriko (in posledično dejanja). Desnica rada etiketira oblast – večinoma LDS – s totalitarističnimi oznakami: skorumpiranci, klientelisti, izdajalci. Nadaljnji očitek je ta, da deli ljudstvo na »naše« in »vaše« ter s tem polarizira, vnaša med ljudi zmedo in nered, s pozivi k izrednim stanjem (interpelacije, izredne seje etc.) pa nadalje spretno politično manipulira. Uporablja prežvečene floskule zgodovinskih delitev in piha na dušo narodove nestrpnosti (izbrisani, Romi, homoseksualci, muslimani). In v čem je težava takšne razgrnitve očitka? V njeni neuspešnosti! Na ravni retorične deskripcije taki logiki političnega delovanja, ki se skriva za psihološkimi učinki, ne pridemo do dna. Dokler ne naredimo premika do argumentativne ravni izjav, ne glede na to, kdo jih izreka, se lahko do teh stališč opredelimo le (obsojajoče) čustveno in subjektivno, žal pa na tej podlagi potem tudi politično. Da je v Sloveniji politični diskurz, v razponu od parlamentarnega do kavarniškega, v tem smislu subjektiviziran do konca in da je to njegov največji greh, bi veljalo analizirati na drugem mestu. Profesionalnih politikov in državljanov, ki jih volijo, pač primarno v svojih odločitvah in premisleku ne bi smela voditi čustva, kot se dogaja zdaj. Še več: slovenska politična desnica manipulativno gradi prav na njih, na projekcijah sovraštva, jeze in besa, občutku nemoči in zlaganosti, neuspešnosti in neizpolnjenih obljub. In odločanje volivcev je prav takšno: bodisi nasedejo jeziku nestrpnosti ali napovedim gospodarske kataklizme (podpihujejo podobe prebrisanega izbrisanca, nevarnega muslimana in Roma, skorumpiranega župana ali sodnika…) ali pa mu, sicer malo bolj previdno, vendarle sledijo v smislu »kjer je dim, je tudi ogenj«. S tem dobimo dva tipa takšnih volivcev: čiste vernike in volilno telo, ki pazljivo sledi alternativi. Ti previdnejši potem pavšalno navijajo za »spremembe« v državi na način, kot da bi jih bila zmožna edinole Janševa politična opcija.
Protislovje, ki te ljubim
Če torej odmislimo retorični ali izjavljalski del, ki sta lahko deležna le psiholoških, socioloških in zgodovinskih ocen, nam ostane še argumentativno jedro, s katerim se poklicno ukvarjajo – po Janezu Janši – zmedeni filozofi, zakaj »zabloda in resnica ne ležita v stvareh, temveč v razumu«, kot pravi Aristotel. Teorija argumentacije kot del neformalne logike se ukvarja s pravili dobrega in slabega sklepanja in s tem, kako je to podprto z razlogi za sprejetje nekega sklepa. Vsakršna izpeljava ali trditev še ne pretendira, da bi lahko bila predmet argumentacijskega preverjanja: da se mora denimo Janez Janša velikokrat vgrizniti v jezik, ker je nekonsistenten in ker se zapleta v kontradikcije že na prvi pogled, ni nič novega. Rezultat takšnega postopanja je (zgolj) nekredibilnost. Dr. Dimitriju Ruplu je tako pred leti zabrusil, da se z njim ne bo več ukvarjal, ker da je hlapec, ki išče gospodarja. Danes se mu kot tak velikodušno ponuja. Pred leti je glasoval proti temu, da bi bil zunanji minister. Danes ga na vse pretege hvali in brani, poglavje o zunanji politiki pa prijateljsko celo izloči iz svoje interpelacije. Če denimo prvak opozicije repetitivno govori o »ksenofobiji do slovenstva« in »nestrpnosti do osamosvojitve«, potem so to čudne reifikacije siceršnjih pojavnih oblik netolerance do ljudi, vredne primerjave s pojmovno zmedo »bušizmov«. In še: po eni strani dr. Andrej Bajuk in Janez Janša prikazujeta »Zbor za republiko« kot nadvse širok in demokratični forum dialoga vseh z vsemi, vključno z oblastniki, po drugi zavrneta javni pogovor o interpelaciji, ki sta jo sama vložila (!), kot recimo v televizijski oddaji Pod žarometom (10.8.2004), z argumentom, da preveč razpravljalcev ne dopušča kvalitetne razprave! Bo ta argument veljal tudi za jesenska medijska soočenja? Gotovo ne!
Janša je nadalje nekonsistenten: enkrat govori o obstoju x in na njem gradi grožnje, drugič se roga naši veri v obstoj x in nanjo naslanja svoje teorije zarote. Vzemimo paradigmatski primer: ko je pred referendumom za vstop v NATO hektično navijal zanj, nas je strašil: “Orožje za množično uničevanje namreč ni abstraktna grožnja, prav tako obstaja možnost, da bi se do tega orožja dokopali teroristi. Sicer pa ‘miroljubne’ rešitve lahko pripeljejo tudi do tragedije. Tako kot se je zgodilo leta 1938 v Münchnu.” (Večer, 14.2.2003). Potem je, pol leta kasneje, doživel hudo amnezijo in na ugibanja o ustanovitvi bojda fantomskega novega Demosa toisto orožje, pred katerim nas je svaril – češ pohitimo v okrilje NATA – označil za vrhunec neumnosti: “To je več kot popolna izmišljotina. Je kot govorjenje o iraškem orožju za množično uničevanje pred napadom; nekdo zbira sile, želi nekaj narediti in skuša svojo dejavnost propagandno upravičiti in naslikati močnega nasprotnika. Govorjenje o nastajanju novega Demosa je popolna neumnost.” (Večer, 24.12.2003).
Takšen argumentacijski quodlibet si odgovoren politik težko privošči, pri čemer bo pozoren bralec opazil, da Janša v svoji drugi izjavi nekritično opisuje natanko – sebe, in to kot neumnega. Da smo potem dobili Zbor za republiko in da se po zadnjih raziskavah kar 63 odstotkov Slovencev v NATU ne počuti bolj varne kot prej, sta drugi zanimivi zgodbi…
Še huje od protislovja: adijo pamet
Argumentacija ima karseda veliko opravka z zdravo pametjo in razumom (vsaj z njunimi bolj dejavnimi deli). In glej – ta je zelo v čislih pri prvaku opozicije. V zadnjem intervjuju do nje ne skriva simpatij: »Najbolj pri ljudeh cenim zdravo pamet«. Pa poglejmo, koliko je premorejo njegovi strankarski kolegi. Pred slabim letom je vodja poslanske skupine SDS, sicer zdravnik, politično argumentiral ustanovitev medicinske fakultete v Mariboru, češ da bo ta varovala Slovenijo pred »vdorom germanskega intelektualnega potenciala« (Delo, 3.10.03). Zdravemu razumu ni jasno, čemu bi se takšnega vdora duha branili, saj smo vendar vstopili v EU. Še manj, kako nas bodo pred njim varovali (zgolj) zdravniki. Pomilovanja vredna je tudi njegova razlaga, zakaj te fakultete nismo dobili doslej: »Brhke Štajerke pridejo v Ljubljano, Ljubljančani seveda navalijo, in pri letih, ko končajo fakulteto, so že v tisti dobi, ko so do ušes zaljubljene in ostanejo v okolju, kjer so študirale.« (Delo, 3.10.03) Zdrava pamet bi rekla, da zaradi ljubezenskih zagat in odtoka brhkih Štajerk, če je že ta problem, ne rabimo ravno ustanavljati fakultet, še manj pa zanje rabimo takšno politično podporo.
Pojdimo dalje: zadnje čase mojster argumentativnih slepil dr. France Cukjati močno navija proti gejevski skupnosti: “Resnično se sprašujem, ali potrebujemo zakon o istospolni partnerski zvezi… Istospolni partnerji ne želijo živeti svobodno, hočejo se omejevati, hočejo se vkopati v neke zakonske kalupe. Tega ne razumem. Jaz, če bi bil ‘istospolec’, ne bi želel zakonske omejitve. Živel bi po dogovoru, življenje, ki ustreza meni in partnerju, in ne bi pustil, da mi bo država predpisovala, kako naj živim.” (Večer, 21.7.2004) Tri prevare: država ne predpisuje istospolnih porok. Drugič: to, kar se zdi prijetno in dobro zame, s tem pač ne bom meril dejanj drugih. Tretjič: dr. Cukjati je, domnevajmo, poročen. A verjetno zase ne bo trdil, da se s tem omejuje in da ne živi svobodno. Zanj sta torej dva tipa zakonov: heteroseksualni nas ne omejujejo, homoseksualni pač. V prvih smo svobodni, v drugih nismo. Takšno dokazovanje je res pokleknilo na kolena: kot da gospodu poslancu ni preostalo drugega kot to, da moledujoče prosi homoseksualce, naj se v svoje dobro odpovedo Zakonu in zakonu – le zato, da bo on lahko uveljavil svoj politični diskriminatorični prav.
Naslednji poslanec, Branko Kelemina, je zaslovel po boksarskem obračunu z garažnim delavcem. Moč njegovega argumenta ni bila nič manjša od njegovega argumenta moči: »Če dovolim, da mi podnevi vsi serjejo na glavo, tega ponoči ne bom dovolil,« se je hitel »pokesati«. In celo napovedal kazen zase: kandidiral za poslanca pač več ne bo. To pokoro je zdaj, nekaj mesecev kasneje, gladko preklical: spet bo kandidiral, ker da je takšna volja vodstva stranke! Odlično: imamo torej poslanca, ki nekaznovano pretepa, ne drži obljub in ki si še dalje srčno želi, da bi mu podnevi srali po glavi. Reči takšnemu stališču protislovje bi bilo že logično precenjevanje.
Argumentativne prevare in komika
Če so protislovja nekaj, kar temelji na preprostem Aristotelovem načelu, ki pravi, da je nemogoče, da bi A veljal in ne veljal istočasno, bi od povprečno nadarjenega slovenskega državljana smeli pričakovati, da je takšno znanje posredno osvojil že vsaj v osnovni šoli. Kar se zdrave pameti tiče, pa še prej. Nekoliko težje je s ti. argumentativnimi zmotami in napakami. Z njimi slovenska desnica operira po dolgem in počez. Logika pozna spiske z desetinami njenih oblik, a v slovenskih razmerah notorično prevladujejo naslednji: (1) ad hominem (tipa: »Sami se hvalite, da ste leninisti in da je Golobič slovenski Stalin«; (2) tu quoque (tipa: »Saj vi na levici niste nič boljši« – ta argument rada ponavlja tudi levica, ko nas straši z Bajukovo vlado iz l. 2000), (3) argument »spolzke strmine« (Z imenovanjem Zorana Thalerja na čelo Simobila je »dokončno ogrožena varnost osebnih podatkov državljanov«, Delo, 12.8.2004); (4) prenos bremena dokazovanja oziroma ad ignorantiam (tipa: »V LDS ste skorumpiranci in lopovi. Lahko dokažete, da niste?«); (5) argument ad populum, ki se poziva na številčnost prepričanja (tipa: »Velika večina Slovencev misli, da je oblast skorumpirana, torej je res skorumpirana«); (6) ekvivokacija (»Jaz mislim, da so ljudje še kako strpni. Če ne bi bili, ne bi imeli takšne vlade.«) No, nekatere Janševe argumentacijske konverzije so očitno mišljene demagoško, kot recimo tale: »V Sloveniji je nezaželeno biti Slovenec«. O perfidni logiki takšnih prevar se lahko poklicni politiki izčrpno poučijo v kakšnem filozofskem učbeniku. Toda celo ta, ki tekmuje s sabo v prevarah, si rad izbere svojo najljubšo. Seveda smo jo opazili: trenutno psihično utrujanje volivcev poteka po receptu argumentacije ad nauseam, do bljuvanja, kot so rekli stari in s tem mislili na ponavljanje floskul in izmišljotin do neskončnosti, dokler »laž ne postane resnica«. Mojstrstvo v ad nauseam jim utegne celo prinesti volilni preobrat jeseni.
Vsako od zgornji prevar bi lahko obširno analizirali. Če protislovja, nekonsistence in spreminjanje stališč še niso nekaj, pri čemer bi sploh mogli ocenjevati sklepanje, pa se na samem robu argumentacije sprehajajo tudi misli, ki bi jih ljudska pamet brž prepoznala kot komične in groteskne. A so kot take zares mišljene? Ko se namreč Zmago Jelinčič in kolegi v SNS oglasijo, njihove besede praviloma ne želijo imeti statusa resnega političnega argumenta, temveč so večkrat samozanikalne: oblika podajanja zanika vsebino, ali obratno. Odtod občutek distance, »neresnosti«, nastopaštva ali glumaštva predvsem v Pečetovih in Jelinčičevih nastopih jasno nakazuje, da ciljna publika tu ni zdravi in konstruktivni politični interes, temveč fascinacija volivca (poslušalca), pri čemer se prvi razlikuje od drugega: Peče želi fascinirati s spretnim in hitrim retoričnim ubesedovanjem (oblika nad vsebino), Jelinčič z norčavimi in žaljivi dovtipi in izpeljavami (vsebina nad obliko). Prvi kot da ne želi slišati, kaj pravi, drugemu kot da mu ni mar, v kakšni maniri pravi.
Situacija z Janševimi sodelavci je povsem druga. Vsaka izrečena beseda želi imeti status argumenta in je mišljena resno, četudi je kontekst povsem bebast in nepolitičen. Povzročeni učinek komičnega (z odsotno intenco, da bi bil povzročen!) tako največkrat izhaja iz nesorazmerja med iskreno resnostjo namere po argumentiranju in neprimernostjo predmeta. Primerov bi lahko našli nešteto: od aktualne izbire poslanskih kandidatov, kjer ima Janša čisto resno željo misico (Mašo Merc) vpeljati v politični posel, do poslanskih intermezzov. Omenimo le enega, dovolj famoznega, ko je poslanec SDS g. Jože Jerovšek napadel poslanca LDS-a, ker je ta njegovemu kolegu Pavlu Ruparju priporočal, da vzame kakšen persen: »Izključite, odstranite kolega Vučka zaradi tega, ker je žalil z mamilašem kolega Ruparja. Koliko jaz vem, je še kako pri zavesti!«
Nastop Jerovška, ki je omembo nedolžne tablete napihnil v obsodbo »mamilaštva«, bi lahko v tej sceni razumeli kot šaljiv, toda reči, da je zgolj želel odreagirati zabavno, bi jemalo kredibilnost njegovemu dejanju, zato smo jo prisiljeni razumeti kot politično seriozno. Inkomenzurabilnost komičnega pri SDS in recimo SNS je tako očitna: ko spregovori Jelinčič, mu smeha ni treba skrivati, toda nastopi članov SDS so dojeti do konca resno, četudi so oboji, na ravni vsebine, enako smešni. Da je poslanec Pavel Rupar še kako pri zavesti, je svojčas dokazoval kar sam. Njegova skrb za prihodnost gejev je izpričano iskrena: “Če si dve lezbijki želita oploditev in imeti otroka, recimo, da to akceptiram zelo pogojno. Kaj pa če si ga želita dva homoseksualca? Recimo, da pride v bolnico moški, ki bo absolutno trdil, da je ženska?« Ruparjev polnozavestni strah je upravičen: saj res, kakšna groza, če bi gej uspel pretentati zdravnike glede svojega spola! Lahko bi nastala nepopravljiva škoda in bi celo zanosil…Tu je nedvomno stupidnost tista, ki proizvede krohot. A smejimo se tudi poklicnim komikom, ne le politikom, ki še opazijo ne, kaj so rekli, ker so prepričani, da morajo zagovarjati ne le politično neprepričljiva stališča, temveč večkrat tudi stališča onkraj zdrave pameti. In to smrtno resno! Komik se torej vsaj ne pretvarja, kakšna je prava narava izrečenega in jo vsaj pozna…
Ugotovimo lahko, da moč argumenta pri SDS ni posebej cenjena dobrina političnega delovanja. Strankarski veljaki se s takim izhodiščem smešijo in si delajo škodo, nižajo nivo politične kulture in dialoga, do razuma svojih volivcev pa izkazujejo večje zaničevanje kot njihovi domnevni sovražniki.
P.S. Pisec teh vrstic ne pripada nobeni stranki, tudi ni plačan in zapeljan, ne pripada Kučanovemu klanu ali udbomafiji in ni prijatelj Gregorja Golobiča (za podrobnosti takega razmisleka glej zgoraj). Podobne izjave je velikokrat kritiziral tudi pri levici, a jih je pri njej našel v bistveno manjšem obsegu.