Da je slovensko novinarstvo povsem razklano in da te boleče rane ni mogoče zaceliti, čivkajo že vrabci na strehi. Razklanost je ideološkopolitična. Čeprav sem prepričan, da je delitev na »leve« in »desne« novinarje vsiljena in da jo generira natanko ena izmed novinarskih strani – tista, ki obenem generira njeno profesialno dno –, njihov ceh v celoti ne zna izstopiti iz te kletke samoujetosti.
Novinarski organi in njihova združenja, ki bdijo nad profesionalizmom, so vseskozi nemočni. Nekatera so bila ustanovljena kot protiutež, kot antinovinarstvo, spet druga ne dajo vsega od sebe. Lepa zgodba o nemoči ustreznega odzivanja je zgodba z brezplačniki, te dni kronana s končnim poročilom parlamentarne komisije, ki je ostalo, zaenkrat, zaklenjeno v nekih tajnih sobanah parlamenta. Pred Društvom novinarjev Slovenije (DNS) je resen preizkus odgovornega in konsekventnega ravnanja. Nedavno so v enem najbolj neposrednih in dramatičnih apelov, kar jih poznam, tudi nadvse upravičenem, spregovorili o tragičnem odrazu stanja, v katerem se je naše novinarstvo nevarno približalo murdochovski atmosferi in logiki, kakor so zapisali. Kaj naj bi to bilo? Lastniki, zlizani s političnimi elitami, narekujejo objave v medijih, naročajo promocijske članke ali celo organizirajo medijsko odmevne izbore obrazov in osebnosti leta. Nobenega dvoma ni, da bi o teh anomalijah, če bi se jim novinarstvo želelo resno zoperstaviti, morali spregovoriti nemudoma, povsem neselektivno in celostno, so še zatrdili.
Nič novega sicer, izjava je merila predvsem na propad Raščanovega podjetja Delo Revije, nevzdržnost situacije in predvsem popolno neslogo med novinarji dveh taborov – eni so pozivali k solidarnosti, drugi, naklonjeni Raščanu, malodane k linču novinark Dela Revije. Preizkus za DNS glede njihovega decidiranega stališča o anomalijah, s političnimi elitami zlizanimi lastniki in posledično neselektivni oceni stanja stvari, se ponuja znova v dokončani preiskovalni zgodbi z brezplačniki, ki vsebuje prav vse naštete elemente murdochovskih logik in še več, prepovedanega delovanja, sumljivih virov financiranja iz paradržavnih podjetij in drugih podjetij po diktatu vladajoče Janševe politike, slamnatih ustanoviteljev in slamnatih direktorjev, nastavljenih neznanih odgovornih urednikov in uredništev ter popolnega zdrsa v fantomsko medijsko krajino. Pozor, protagonisti so skoraj isti. Toda vse to ni dovolj. V resnici bi si želeli vsaj jasno artikuliranih stališč DNS, če ne dejanj, ki bi nedvoumno spregovorila o zahtevi po dostopu do poročila preiskovalne komisije o brezplačnikih, ki trenutno ni na voljo nikomur. Namreč če se po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja oceni, da obstaja prevladujoč interes javnosti oziroma gre za podatke o porabi javnih sredstev ali v zvezi z opravljanjem javne funkcije, se dostop lahko dovoli, meni naša informacijska pooblaščenka. Če kdo, imajo v tej aferi, ki je ponižala slovensko novinarstvo in ga mogoče celo spravila na kolena, omajala njegov ugled do neprepoznavnosti in utrla nove nevarne smernice gverilskega medijskega bojevanja, interes za razkritje ustreznih podatkov novinarska združenja sama. Seveda ne vsa – in ve se, katera ne.
Naslednja stvar, ki jo že bolj željno pričakujemo, zadeva stališče DNS do psevdonimnega skrivaštva novinarjev v omenjenih politično motiviranih brezplačnikih, za katere se očitno izkazuje, da so še danes nadvse pomembni in etablirani člani novinarskega občestva. Kaj, nadalje, storiti v trenutku, ko nas taisti člani posiljujejo s propagandističnimi manipulacijami o tem, kako so menda slovenski mediji preveč levo usmerjeni – s stališčem, ki smo se ga naposlušali v mandatu 2004–2008 in ki je služilo kot sfabricirani povod za politične prevzeme medijev? O kom govorimo? Če citiram novinarja Mladine, so fantomski novinarji naslednji: »To so Silvester Šurla, odgovorni urednik tednika Reporter, to je Metod Berlec, odgovorni urednik tednika SDS Demokracija, to je Barbara Urbanija, sicer žena odgovornega urednika multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC) Uroša Urbanije, ki je bil leta 2008 notranjepolitični urednik na Slovenski tiskovni agenciji (STA), to je Aleš Žužek, sedaj novinar MMC, prej novinar STA, to so Aleš Kocjan, Tadeja Vrtovec in Peter Avsenik, vsi še vedno novinarji STA, to je Aleš Andlovič, novinar Slovenskih novic, to je Monika Kubelj, novinarka Reporterja, in pa Maja Pirš, sodelavka revije Kapital in mariborskega festivala.«? V DNS generirajo svoj lasten problem, saj so v prej omenjenem pozivu k solidarnosti MMC RTV SLO zelo naravnost očitali »orkestrirano politizacijo primera« – zdaj pa je videti, da razkriti »brezplačniški novinarji«, denimo tudi v MMC, ponujajo še en konkreten dešifrant, zakaj in kako prihaja do take spolitiziranosti.
Edina omemba brezplačnikov, ki sem jo zasledil na strani DNS, zadeva že citirani zapis o Delu Revije v stavku »brezsramni in brezkompromisni tajkun, ki se občasno ukvarja tudi s politično motiviranimi brezplačniki«. Opis leti na Mateja Raščana, do vratu vpletenega tudi v menda le osebno »posojilo« denarja v tej aferi – zato se mi še bolj dozdeva, da bo moral tisti, ki premore takšen opis, nekaj povedati tudi o njegovih povezavah v slednji. Na koncu bi tvegal naslednji »ceterum censeo«. Razplet dogodkov potrjuje mojo staro tezo – za usodo novinarske in medijske avtonomije v Sloveniji bo indikativno videti, koliko zanimanja bodo novinarji pokazali za razkritje afere z brezplačniki. Še pred tem pa kajpada od dejstva, ali jih njihova lastna profesionalna svoboda sploh gane.