Sociolog Matej Makarovič, sicer član zmagovitega Zbora za republiko, je nedavno tega v svoji kolumni poskušal relativizirati rabo izraza »ksenofobičen« v slovenskem političnem prostoru od devetdesetih let do danes. Levemu bloku je očital dvoličnost: »Nekateri akterji t. i. levega političnega bloka so si sicer prizadevali definirati nasprotni blok kot »ksenofobičen«, pri tem pa so ta pojem – vsaj v etničnem smislu – skoraj izključno vezali na odnos do ljudi iz nekdanje Jugoslavije. Antiamerikanizem, na primer, v dominantnem diskurzu ni bil ksenofobičen, niti takrat ne, kadar je vključeval odkrito rasistične elemente.« (Delo, 2. 3. 2005)
Zastavek Makarovičeve izpeljave je jasen: če je v slovenskem prostoru levica detektirala ksenofobijo in jo redno pripisovala desnim akterjem, pa istega ni zaznala v svojih lastnih dejanjih. V danem citatu in celotni kolumni se sociolog ne opredeljuje vrednostno do fenomena nestrpnosti do tujcev. Ne želi minimizirati dejstva, da je desnica res ravnala ksenofobično (sicer je čisto verjetno, da tako misli). Argumentativna logika njegove primerjave bi torej lahko bila v tem: če je bila desnica ksenofobična, je bila tudi levica. Dokaz: antiamerikanizem v njenih stališčih je oblika sovraštva do tujca.
Še zlasti v okoliščini, ko Makarovič jasno zavzema držo nekoga, ki brani desnico, je argumentativna zmota jasno prepoznavna in bi lahko bila tipa »Tudi ti« (latinsko tu quoque). Parafrazirali bi jo lahko takole: Praviš, da sem ksenofob, toda ti nisi nič boljši! Oziroma še bolj splošno: Ne kritiziraj me, da to delam, saj ti delaš isto! Navedimo še en primer: »Oseba A: Moralno napačno je ubijati živali, da bi jih jedli in se oblačili v usnje. Oseba B: Toda vaš suknjič je vendar usnjen!« Ali pa: »Delavka na blagajni mi je vrnila preveč denarja. Toda zakaj bi ji ga vrnil, saj ga v takem primeru nihče ne vrne.«
Toda ali je Makarovičeva zmota res tega tipa? Dopuščeni sta namreč dve tolmačenji – če so se kritiki ameriške zunanje politike res sami spozabili z rasističnimi izbruhi (o čemer nismo ravno prepričani), med njimi pa je najti take, ki obenem svarijo pred ksenofobijo desnice, potem se zdi očitek o tu quoque (ali praktičnem protislovju ali “trsko v ocesu drugih vidi, bruna v svojem pa ne”) na mestu (“drugim očitajo to, kar sami počnejo”); v primeru, da ksenofobni antiamerikanisti in kritiki desničarske ksenofobije niso ene in iste osebe, pa je zgornji očitek zgrešen in lahko Makarovič antiamerikanistom očita kvečjemu nedoslednost in pristranskost (»če bi jih zares motila ksenofobija, bi jo pri levih enako neusmiljeno preganjali kot pri desnih, pa je ne, torej jih zatrtje ksenofobije v resnici ne zanima toliko kot nabiranje poceni političnih točk«); tak prekršek pa ni posebej hud, ker je še vedno bolje javnost vsaj občasno posvariti pred ksenofobijo, kot pa si vedno zatiskati oči pred njo (čeravno je seveda res, da bi bilo še bolje, če bi nanjo opozorili vedno, kadar jo zasledimo).
Če torej Makarovičevo izjavo interpretiramo znova, bi ji lahko očitali vsaj sklepanje s “selektivna svarila pred ksenofobijo niso najboljše, kar lahko storimo” na “s selektivnimi svarili pred ksenofobijo je moralno nekaj narobe” (zmota moralnega perfekcionizma?). Ali pa, kar je zgolj variacija na to: z “A je v obsojanju X-a selektiven” (tj. ne obsoja vsakega primerka ali pojavne oblike x-a)” na “A-ja X v resnici sploh ne skrbi”.
Sloviti Noam Chomsky je v primeru kritike NATO-ve agresije na Jugoslavijo zagrešil podobno napako v sklepanju: ker so se Američani v preteklosti vzdržali vojaškega posredovanja v celi vrsti držav, kjer je oblast zatirala svoje državljane, je sklepal, da jim tudi pri bombardiranju Jugoslavije v resnici ne gre za preprečitev genocida nad kosovskimi Albanci (temveč za vojaško prevlado na Balkanu, širjenje trga za lastne izdelke, omejevanje tradicionalnega ruskega vpliva, ali kaj četrtega).
Dodatna težava Makarovičeva stališča je ta, da antiamerikanizem razume kot obliko homofobije in rasizma. Če je ksenofobija zaznamovana s sovraštvom in nestrpnostjo do pripadnika nekega tujca zaradi njegove nacionalnosti ali vere, pa je antiamerikanizem, podobno kot antiglobalizem, ideološka pozicija, zaradi katere ne preziramo človeka, temveč ekonomski in politični sistem. Konceptualna napaka torej.