4. 3. 2001 Zofija v medijih

O moralni legitimnosti posega v Afganistanu

Samozvano ameriško vojno proti terorizmu so od njenih začetnih, sprva še negotovih korakov v smeri iskanja razlag in krivcev za razdejanje in tisoče nedolžnih žrtev, poleg navdušenega vihranja ameriških zastav in izrazov bolj ali manj brezpogojne mednarodne podpore spremljali tudi kritični glasovi in peresa ameriških intelektualcev. Njihove svobodomiselne, včasih tudi izrazito levičarske pomisleke in analize bi lahko strnili v štiri tematske sklope: (i) kritike prevladujočega medijskega poročanja; (ii) svarila pred nakazujočimi se premiki na notranjepolitičnem prizorišču; (iii) kritike kratkovidne ameriške zunanje politike; in (iv) kritike vojaškega posega v Afganistanu. Ameriški mediji so v svojih poročilih in komentarjih, tako kritiki, sistematično zanemarili dva pomembna elementa: analizo vzrokov za samomorilski napad in izbiro ZDA kot tarče napada na eni ter premislek o možnih alternativah oboroženemu konfliktu s talibanskim režimom in njegovih verjetnih posledicah na drugi strani.

Osami bin Ladnu in njegovim privržencem so verjetno malo mar trpljenje Palestincev pod izraelskim okupacijskim škornjem in ječanje brezpravnih in zatiranih arabskih ljudstev v bližnjevzhodnih nedemokratičnih državah. Kljub temu tičijo pravi vzroki za z Islamom navdihnjeni terorizem v zalogah zamere, jeze, bojazni in obupa, ki so se nabirali v ljudeh v dolgih letih brezpogojne ameriške podpore diskriminatorni politiki Izraela in korumpiranim bližnjevzhodnim režimom. Vojaško podjarmljenje Afganistana in zamenjava talibanskega režima bosta zato kratkoročno morda omilila tegobe afganistanskega ljudstva, ne bosta pa odpravila globljih, sistemskih vzrokov za terorizem. Slednje bi zahtevalo radikalen preobrat v ameriški zunanji politiki, ki je z zatrtjem sleherne leve politične alternative zatiranju in izkoriščanju tlakovala pot za vzpon verskega fundamentalizma. Brez resnega poskusa, da bi popravili nekatere stare in nove krivice v regiji, iskrene podpore palestinski neodvisni državi, odprave nečloveških ekonomskih sankcij zoper Irak, uklonitve vladavini (mednarodnega) zakona in izključni pristojnosti Varnostnega sveta ZN pri razreševanju mednarodnih sporov si bodo ZDA le težko pridobile davno tega zapravljeno zaupanje arabskega in, širše, muslimanskega sveta.

Trenutno ravnanje ZDA, opozarjajo kritiki, daje malo upanja na spremembe. Vojna je bila sprožena brez ustrezne podlage v mednarodnem pravu. ZDA so pridobile zgolj načelno soglasje VS za samoobrambo, ne pa tudi dovoljenja za napad na Afganistan – za slednje bi morale svetovni javnosti ali pa vsaj članicam VS najprej predstaviti kaj več kot zgolj namige in špekulacije o vpletenosti Osame bin Ladna. Vse to samo potrjuje staro pravilo, da je ZDA malo mar spoštovanje zakonov, kadar se to bode z njihovimi domnevnimi nacionalnimi interesi. Silovito bombardiranje talibanskih položajev ne bo povečalo varnosti državljanov ZDA in drugih zahodnih držav, kvečjemu nasprotno, vidno naraščajoče nezadovoljstvo tudi zmernega dela muslimanskega prebivalstva v Pakistanu, Indoneziji, Filipinih,… zaradi čedalje večjega števila civilnih žrtev je idealna prst za rast in krepitev islamskega ekstremizma v bližnji in daljni prihodnosti. Veliko prenagla opustitev alternativnih, diplomatskih poti za izročitev bin Ladna, uporaba ultimatov brez prave volje, da bi prisluhnili razumnim zahtevam nasprotne strani po dokazih o individualni krivdi in jamstvih za pravično sojenje, majhna verjetnost, da bi, potem ko jim to v petih letih ni uspelo na razmeroma majhnem ozemlju vzhodne Bosne s Karadžičem, v sovražni labirintski državi, ki je velika kot Francija, v nekaj tednih zbezali na plan bin Ladna,… iz vseh teh in še katerih drugih pomislekov se napajajo utemeljeni dvomi, ali ZDA v trenutni akciji res zasledujejo zgolj in samo deklarirane legitimne pravičniške in varnostne interese. Tem bolj, ker so pri tem očitno pripravljene vzeti v zakup strahovito poslabšanje že tako ali tako kritične humanitarne situacije – načelno sprijaznjenje s tri do sedem milijonov potencialno ogroženimi afganistanskimi begunci, ki jih bo humanitarnim organizacijam ob nenehnih zračnih napadih težko, če ne celo nemogoče zadostno oskrbeti, pač vsaj na prvi pogled ne potrjuje le očitkov o v preteklosti izpričani ameriški brezbrižnosti do trpljenja Muslimanov, temveč zbuja resne pomisleke tudi o deklarirani moralni legitimnosti vojaškega spopada, ki bo verjetno usodno zaznamoval začetek 21. stoletja.

Oznake: