Je predsednik vlade narcisoiden? Tega ne bi rabili posebej dokazovati, nenazadnje sem o tem že velikokrat pisal in nič manj te opazke ne delijo drugi. Celo več, postala je skorajda obče mesto javnih razprav. Te dni je Borut Pahor ob neki priložnosti tako rekoč znova priznal, da je diagnoza pravilna: »Ko nek tako narcisoiden moški kot jaz začne zanemarjati svoj videz, potem veste, da je vrag vzel šalo.«
Filozofi nismo zadovoljni s slabo utemeljenimi trditvami. Zgornji citat kajpak ne dokazuje, da je Pahor narcisoiden, ampak le, da sam zase pravi, da je. Morebiti je besede izrekel samoironično in z njimi želel poudariti, da velja za takšnega ter se nekoliko ponorčevati na svoj račun in na rovaš preveč kritičnih ocenjevalcev. In v tem primeru bi ne bil ne narcisoiden, pa tudi zase ne bi mislil, da je takšen. Zgolj zasejal bi dvom v stereotip o tej svoji zloglasni karakterni potezi, ki ji nekako ne pritiče, da bi nam narekovala samoironijo. Če mu je ob tem uspelo, ali pa je ironijo zgolj instrumentalizirano uporabil za proizvodnjo novega narcisoidnega zadovoljstva, je seveda drugo vprašanje…
Platon je v svoji »Državi« pokazal, da obstaja notranje soglasje med značajem vladarja in njegovim slogom vladanja, celo državno ureditvijo. Značaj se tako rekoč projicira na obliko vladavine. Danes politična psihologija ne sledi povsem takšnim stališčem – narcisizem ni kakšna posebno relevantna politična okoliščina. Zaradi nje predsednik vlade, ali kdorkoli že, ni ne boljši ne slabši politik. Skozi njega nenazadnje ne bi smeli ocenjevati njegovih dejanj. Vsaj v zmernih dozah samoljubje dramatično ne obarva njegovih odločitev, večkrat pa nam je v pomoč pri razlagi obnašanja in ravnanja. Zadnje čase, verjetno celo vedno bolj, etiketo Pahorjevega samoljubja dohiteva še ena značilnost, ki bi ji lahko enostavno rekli afektiranost v nastopu in govoru. Beseda »affectus« je kajpak eden izmed prevodov za grško čustvo, pri starih stoikih za negativno čustvo, za strast. Šolske definicije se zadovoljijo z opisom »močno, a kratkotrajno čustvo«, nas pa bi moralo zanimati, kakšen status ima njegova uporaba v politiki. Na kaj mislim z njim v primeru predsednika vlade? Seveda na patetičnost govora, kriljenje z rokami (še zlasti pogosto rabo kazalca, včasih celo grožeče iztegnjenega proti publiki ali novinarjem), pordečelo obrazno mimiko, zaklinjanje, povzdignjen ton. Afektiranost, to je treba reči, največkrat ni vsebinska, recimo ne posega v romantično in sentimentalno izrazje (razen v npr. zloglasnem novoletnem samovoščilu »Rad bi bil znova srečen«), ne zahaja v lirizem in poetiko.
Rezultat česa so torej blazirana govorica, afektiran nastop in gizdalinska samovšečnost? Zgolj prej nakazanega egocentrizma, psiholoških preddispozicij in nagnjenj, ali pa mogoče ciljno preračunane komunikacijske taktike, ki nenazadnje s prijaznim nasmehom in iskrenostjo cilja na recimo postarane volilke, ki vidijo v Pahorju nikoli dosegljivega idealnega zeta? Verjetno bolj prvo kot drugo, čeprav ne gre zanemariti, da si piarovci veselo manejo roke prav zato, ker se eno sprevrača v drugo. Družabnost, prijateljskost, odprtost in ekstrovertiranost so zanesljivo vrline, ki jih v političnem bontonu ne moremo grajati. Pahor jih rad prakticira in na tej točki ga je mogoče le hvaliti. Toda afektiranost govora, nastopa in obnašanja ne le včasih, temveč celo največkrat postanejo ekscesni in preidejo mejo – v primeru predsednika vlade zanj tipično največkrat ob pogosti rabi angleških fraz, ki jih kot mašila rad vtika med slovenske stavke in se poskuša zadnje čase glede tega tudi nekoliko zadržati. Žal neuspešno. Kot da bi register slovenskih besed ne zadostoval njegovim zgoraj opisanim emocionalnim ambicijam in zato črpa iz tujih. Kot da ga slovenski duhovni horizont omejuje in ga želi prestaviti v svetovne dimenzije. A to je le nek, relativno nepomemben vidik rabe čustev. Bojim se, da je teatralična afektiranost le simptom nezmožnosti vodenja vlade, je substitut pregovorne neodločnosti, potencirana frazeologija nadomešča dejanja, decidiranost in pravočasne odločitve. Besede na silo zamenjujejo dejanja in jih želijo odtehtati. Namesto da bi včasih bile ostrejše, so pomirljive in pretirano prijazne. Takšna politika, ki jo Pahor pooseblja in nenazadnje vodi, si ne upa nikomur zameriti. Želi biti prijateljska do vseh, človeška, socialna, topla. Želi biti, kot so svojčas celo programsko zapisali socialni demokrati, »cool politika«. Znova pustimo ob strani, v kakšni meri je pri tem iskrena. Tragedija njegovega mandata je zaenkrat natanko v tem nesorazmerju zunanjih ekonomskih okoliščin in simptomalnih vrinkov angleških fraz, ko se Pahor ves čas trudi biti bolj sproščen od sproščenosti obljubljajočega Janše, a ga na cesti vedno znova čakajo bodisi razjarjeni sindikalisti, delodajalci, Murine delavke.
Pomemben element Pahorjev retorike je tudi askeza: poziv k strpnosti, potrpežljivosti, čakanju, zategovanju pasu, stoičnosti. Z vidika samoljubja je prakticiranje odrekanja užitkom zanimiv dodatek. Skrb zase, kot so temu rekli stari, nujno ne vodi do narcisizma, a ga lahko komplementarno krepi. Apolonij iz Tiane je svojčas takole zagovarjal asketičnost našega ravnanja: »Kadar hočeš izvajati askezo zaradi samega sebe, tedaj kakega vročega dne, ko te daje žeja, zajemi požirek hladne studenčnice in ga izpljuni – in nikomur ne povej o tem.« Lekcija bi tu lahko bila jasna: afekt, kot so ugotavljali že stoiki, ne vodi do realizacije našega sebstva, ne vodi do sreče in je prepreka našemu razumu. Zajeti požirek vode in ga izpljuniti pred javnostjo je lahko videti dober dokaz vzdržnosti. Toda pomemben je dodatek: nikomur o tem ne povej. Ali: tega ne počni pred drugimi, ker boš videti narcisoiden. Platon dokazuje, da tiran, ki vodi državo, ne more biti srečen, ker ni realiziral pravičnosti v njej. Sreča je torej lahko intrinzično politična kategorija. Tudi iz tega vidika je treba, v naše skupno dobro, Pahorju prikimati v njegovi želji, da bi bil znova srečen. In se mu v njej pridružiti.