Nek študent mi je razložil težavo, na katero je naletel: če nimaš primerne izobrazbe in želiš na spletu poiskati filozofsko vsebino, ki jo dejansko lahko razumeš, boš na devet od desetih vsebin naletel na straneh, ki širijo sovraštvo – spadajo v sfero propagande, na njih ne bomo našli semen, ki bi spodbujala kritično mišljenje. Če se želimo temu upreti, potrebujemo obsežnejše dejavnosti v smeri javne filozofije.
Nekaj tednov sem preživel na filozofski delavnici za javno filozofijo, ki me je prepričala, da ima večina od nas neverjetno ozek pogled na to, kaj bi ta lahko bila. Sam verjamem, recimo, da bi javna filozofija lahko bila pisanje kolumen za časopise, prispevkov za The Atlantic in podobno. Vendar je javna filozofija še veliko več. Kanali, kot so ContraPoints in Wireless Philosophy, ustvarjajo filozofijo na YouTubu in na ta način dosegajo bistveno širši krog ljudi. Imamo kar nekaj podkasterjev, kot je npr. Barry Lam in njegov izjemni podkast Hi Phi Nation. Sodelavci, ki ustvarjajo debatna srečanja Ethics Bowl, s svojo vsebino prodirajo v srednje šole in zapore. Obstajajo javni forumi, kjer potekajo razprave, javna predavanja, tudi programi, kot je filozofija za otroke. To je tisto, kar potrebujemo – vendar tega potrebujemo še bistveno več. Prostor bi morali zapolniti z dobrimi vsebinami v vseh možnih oblikah: s kolumnami, blogi, YouTube videi, podkasti, daljšimi članki, predavanji, forumi, tviti in drugim. Dobra filozofija mora biti vseprisotna, dostopna na vseh nivojih in vsakomur, ki bi ga lahko zanimala. Svet bi morali preplaviti s podobnimi pristopi v vseh možnih oblikah in dimenzijah.
A na tej nakazani poti je toliko ovir. Kot prvo, spodbude, ki jih ponuja sama disciplina, ne zajemajo javne filozofije. Večini med nami, filozofi, kolumna ali YouTube video ne bo prav nič v pomoč pri kandidaturi za delovno mesto, profesuro ali napredovanje. A je potem v resnici še huje: naša disciplina se javni filozofiji aktivno upira.
Ne pravim, da mora pri ustvarjanju javne filozofije sodelovati vsak, menim pa, da bi jo moral vsak podpirati – in od te vsesplošne široke podpore smo še vedno zelo daleč. Naj se za trenutek osredotočim na to, kar se o tem piše, kar tudi najbolje poznam. Govoril sem s številnimi, ki pišejo o javni filozofiji, in kar naprej poslušam isto. Namreč drugi filozofi te bodo zaradi tega, ker preveč poenostavljaš, napadli in dlakocepili. Gotovo jih bo veliko tudi izrazilo podporo in ti bodo hvaležni, ker razumejo, kaj želiš doseči. Vendar bodo nekateri tvoje delo na področju javne filozofije sodili po akademskih standardih kot slabo opravljeno delo. Ignorirali bodo delo, ki gre v smer, da je lahko filozofija tudi javno dostopna – kar pomeni, da je pisanje jasno, očarljivo in mogoče celo nekoliko zabavno.
Priprava prispevka v smeri javne filozofije zahteva izjemno veliko truda. Če ste profesionalni filozof, se morate boriti proti številnim občutkom, ki so bili zaradi dolgega popotovanja v formacijo »dobrega profesionalnega filozofa« v vas programirani. Kajti od vas se zahteva, da ste otipljivo nazorni, dovolj ilustrativni, poenostavljati morate definicije. Trdo morate delati, da dosežete jedrnato jasnost. Poskrbeti morate za eleganco. Globokoumno idejo morate stlačiti v 1000 besed, morda 800, v en sam prekleti tvit. In da bi lahko to dosegli, morate poenostavljati. Nenehno bojujete boj med natančnostjo in zgoščenostjo, za kar je potrebno marsikaj žrtvovati. Kot je na twitterju zapisala Rima Basu, je javna filozofija začetek pogovora.
Naša skupnost bi lahko bila do tega bolj razumevajoča. In veliko filozofov je zares globoko razumevajočih. Tudi sam moram zelo jasno povedati, da je bilo pisanje v sferi javne filozofije zame zelo koristno. Mogoče je to celo najboljši del moje službe. Tako filozofi kot nefilozofi so izrazili svojo hvaležnost in podporo, da na ta način omogočam dostop do idej, da pišem o stvareh, ki so uporabne za poučevanje na začetnih stopnjah. Nekateri filozofi pa so pripravljeni tvoje javno pisanje obravnavati kot priročno tarčo, na katero lahko spustijo nekaj preprostih filozofskih bomb. Pričakovanje tovrstne sovražnosti lahko še posebej mlajšim filozofom predstavlja oviro za vstop na to področje.
Tukaj je nekaj mojih sugestij, kaj lahko storimo, da bi pomagali eden drugemu in prispevali k večji in boljši javni podobi filozofije.
1. Bodite dobrohotni.
Prispevek javne filozofije prepoznajte kot to, kar je. Prepoznajte, da njenemu avtorju verjetno ni spodrsnilo na kak posebej idiotski način, ampak da se je od njega zahtevalo, da stvari pojasni, poenostavi in vse zapiše na čim krajši način.
To pa še ne pomeni, da se na to ne smete odzvati. Toda odzovite se na primerni ravni. Bistvo odziva na prispevek javne filozofije ni v doseganju točk, kot v primeru akademskega dela. Gre za javno demonstracijo kvalitet dobre kritične debate.
Svoje odzive na javno filozofijo torej posredujte na pravem nivoju. Predstavljajte si, da želite prikazati razpravo z drugim filozofom pred razredom laikov. Gotovo jih ne bi oštevali, če bi preskočili kakšno tehnično podrobnost. Razumeli bi, da je bilo vse skupaj ustrezno preneseno na laični nivo, kjer je vaše sodelovanje prilagojeno primerni predstavitvi filozofije. Filozofijo bi v tem primeru izvajali na zelo specifičen in pedagoško usmerjen način, ne pa s frontalnim napadom, s katerim bi sesuli nasprotnika.
Prepoznajte raznolikost namenov v javni filozofiji. Amy Olberding mi je to pojasnila na naslednji način: pri javni filozofiji ne gre samo za argumente. Gre tudi za prikazovanje negotovosti, ustvarjanje nejasnosti, zapletanje stvari ali pa zgolj za navduševanje ljudi, da o stvareh razmišljajo. Pogosto obtičimo v stanju, v katerem na vse gledamo, kakor da imamo pred sabo argument. A obstajajo tudi številne druge oblike javnih predstavitev, ki sledijo ideji širjenja vrednot kritičnega preizpraševanja. Prepoznajmo, da je javna filozofija nekaj drugačnega in pogosto deluje z zelo drugačnimi cilji.
2. Podpirajte druge.
Vsekakor druge podpirajte čustveno, a podprite jih tudi v javnem početju. Delite, retvitajte, objavljajte. Druge humanistične vede so pri tem veliko boljše, kot smo mi. Sociologi in socialni psihologi drug drugega ves čas retvitajo in poobjavljajo. To počnejo tudi, če se ne strinjajo z celotno vsebino – še posebej, če gre za dela, ki so namenjena širši javnosti. S tem, ko pritegnejo vse akademske slednike, tovrstni prispevki potem plezajo po twitterjevih algoritmih in tako postanejo vidni vse več ljudem tudi izven njihove discipline.
Filozofi tega enostavno ne počnemo. Pa bi lahko in bilo bi precej preprosto.
Če vas skrbi, da bi vas lahko kdo izzval, ker ste izpostavili nekaj, kar bi lahko bilo napačno ali ker podpirate določene poglede, obstaja cel nabor možne rabe jezika, da to preprečite. Prispevek lahko recimo uvedete na naslednji način: »Tukaj je zanimiv novi prispevek, ki ga je napisal …«
3. Preizkusite nove pristope.
Prav hitro se je možno ujeti v šablono pisanja in predavanj, potem pa vse svoje nastope v polju javne filozofije oblikovati na enak način: v obliki javnih esejev in javnih predavanj. In vendar obstaja toliko drugih pristopov, ki bi jih lahko uporabili, še posebej, če je naš cilj izpostaviti filozofsko metodologijo in mišljenje. YouTube, podkasti, filozofske debate, sproščeni odprti poznovečerni pogovori. Ian Olasov je na tržnicah, skupnostnih zabavah in drugih javnih priložnostih postavil posebne kabine, nanje obesil napis »Vprašajte filozofa«, vanje spravil nekaj lokalnih filozofov in tako vsem omogočil, da govorijo z njimi o čemerkoli. Nekaj filozofov, ki jih poznam, svoje študente v javno filozofijo vključujejo z zadolžitvami, ki ustvarjajo živo spletno filozofijo: blogerske objave, reddit pogovore, tvite in drugo.
Še ena ideja: zakaj filozofi ne delajo več intervjujev? V mislih imam filozofe, ki posebej nefilozofom postavljajo vprašanja in objavljajo intervjuje v novinarskem stilu vprašanj in odgovorov. Na ta način bi lahko intervjuvali umetnike, politike, urbane načrtovalce, zdravnike, aktiviste, kmete, socialne delavce in druge. Kajti filozofi niso dobri samo pri razpravljanju – ampak tudi pri postavljanju vprašanj. In to globokih, zanimivih vprašanj. Nekaj ironije je v dejstvu, da filozofi cenijo vrednost nepristranskega preizpraševanja, a običajno javno to počnejo samo skozi razpravo in pisanje o drugih. Če je naš cilj prikazati korenine kritične refleksije in raziskave, je eden od načinov, kako lahko to naredimo, z javnim dokazovanjem naše neobremenjene odprtosti, spraševanjskosti in raziskovalne drže.
To lahko naredimo kot posamezniki. Sam pa mislim, da lahko naredimo tudi nekaj sistemskih sprememb. V nadaljevanju naslavljam tiste med vami, ki delujete v okvirjih katere od institucij.
4. Univerze in filozofski oddelki: nagrajujte javni angažma.
Med drugim povedano pomeni, da med kriterije za profesuro, napredovanje in zaposlitev dodatno predvidimo tudi posameznikov javni angažma. Ponekod, kot recimo v Veliki Britaniji, so s tem že začeli. Akademski infrastrukturi v ZDA pa po drugi strani nekaj podobnega izrazito manjka. Toda početi javno filozofijo na pravi način zahteva čas, energijo in duha. Trenutno večini od nas, če iščemo službo ali izvajamo profesuro, pisanje javne filozofije ne bo v nobeno pomoč. Iz perspektive institucije je to zgolj odvračanje od edine stvari, ki je tam zares pomembna – objavljanja znanstvenih člankov. Če si zares želimo podpirati in spodbujati javno filozofijo, ji moramo podeliti tudi čvrsto institucionalno veljavo in vrednost. Nekatere od naših organizacij se začenjajo nagibati v tej smeri – čeprav še nisem zasledil zares konkretnih sprememb v tej smeri.
Lahko pa razmišljamo še bolj ambiciozno. Zgodovina kot veda ima na primer tudi na prestižnih univerzah zaposlene ljudi, katerih glavna naloga je pisanje širši javnosti bolj dostopnih prispevkov s področja zgodovine. V ta namen so ustanovili celo profesionalno organizacijo National Council on Public History (Nacionalni svet za javno zgodovino), ki je popolnoma posvečena temu poslanstvu. Ko dobiš specialista na tem področju, bo ta študente lahko dalje učil načinov javnega angažmaja. Na ta način se vsa težko pridobljena znanja in modrosti dobrega javnega angažmaja iz generacije v generacijo ne izgubljajo. Tudi mi bi morali početi enako. Ker je pisanje filozofije, ki je namenjena širši javnosti, svojstvena in izjemno zahtevna veščina, se mora trenutno večina od nas, ki poskušamo to početi, znajti po svoje.
Ponujam predlog v prvem koraku: lahko bi začeli s prakso, da bi »javna filozofija« dobila status področij, povezanih s kompetencami (AOC) ali specializacijo (AOS). Če nam je dejansko kaj mar za povedano, bi lahko razpisali delovna mesta za ljudi, ki se recimo ukvarjajo z etiko, a hkrati počnejo tudi javno filozofijo. Ti ljudje bi potem lahko o tej zelo posebni veščini občasno poučevali študente, kar bi zelo pomagalo ohraniti in širiti težko naučene veščine ustvarjanja javne filozofije. Istočasno bi lahko spisali več in tudi boljša gradiva, ki so potem dosegljiva na spletu. Nekatera gradiva so tam že na voljo in občasno o tem potekajo tudi konference, vendar je vse to samo začetek. Narediti moramo še veliko več.
Seči moramo preko omejitev našega poklica. Nedavno sem se udeležil delavnice javnega pisanja za filozofe, ki sta jo izvajala novinar in urednik. Razgalila sta filozofske prispevke in izpostavila vse čudaške dele v njih, ki so dišali po akademskosti. Torej, apeliram na vse, ki imate to moč: poskrbite za tovrstne zadeve. Če je nam kot filozofom dejansko kaj mar za javno filozofijo, potem ta ne more biti zgolj postranska zadeva. Biti mora sistematično podprta dejavnost. Javna filozofija mora imeti svoje mesto, vanjo moramo vlagati in zanjo moramo vzgojiti ljudi.
5. Strokovne revije: jasno povejte, da poljudna, širši javnosti namenjena predstavitev dela, ne izključuje kasnejše akademske objave.
To je ena manjših točk, a je značilna za vrsto majhnih institucionalnih popravkov, ki jih bomo morali izpeljati povsod.
Nekaj časa sem bil urednik bloga, posvečenega filozofiji umetnosti in s strani sodelavcev sem ves čas poslušal izraze zaskrbljenosti: ali bo moj skrajšani prispevek za blog ogrozil moje možnosti, da potem objavim ta prispevek v celoti? Na žalost ljudem na to vprašanje ne morem odgovoriti, ker za to ne obstaja noben standard. Želimo si, da bi filozofi lahko na blogih objavljali svoje ideje ali pisali jedrnate kolumne brez skrbi, da bi zaradi tega izgubili možnost akademske objave. To je še posebej pomembno za tiste med nami, ki delujemo na področjih, kot so narava strukturne nepravičnosti, rasizma, mizoginije, dezinformiranja in politične polarizacije. Ker če je filozofija zares pomembna, potem verjetno ne bomo pustili filozofov čakati kakšni dve leti, da je njihov akademski članek objavljen, preden lahko na osnovi njega potem napišejo kakšno kolumno.
Predlagam, da uredniki revij posvojijo nekatere preproste skupne standarde. Recimo nekaj takšnega: objava ali predstavitev argumenta v javnem prostoru ne ogroža njegove objave v reviji pod pogojem, da objavljena različica vsebuje manj kot četrtino vsebine, objavljene v reviji (o primerih, v katerih je ta omejitev presežena, se je mogoče pogajati od primera do primera). Na ta način običajna kolumna s svojimi 1000 besedami ne bo ogrožala objave običajnega znanstvenega prispevka v strokovni reviji. Če bi nekaj večjih revij sprejelo tak standard stavim, da bi temu zgledu sledile tudi ostale.
Tole bom povedal zelo naravnost: svet je v krizi. Divja vojna, v nevarnosti je duša človeštva, toda disciplina, ki se je prav na ta trenutek v osamitvi pripravljala dolgih dva tisoč let, je nenadoma preveč zaposlena s kazanjem s prstom na drobne napake v tehničnih miselnih izpeljavah enega proti drugemu, namesto da bi se dejansko pridružila boju. Prezaposleni smo s skrbjo za zaposlitev, za objave, z recenzentskimi postopki in vsemi ostalimi akademskimi malenkostmi. Naša disciplina mora narediti korak naprej. Filozofijo moramo ustvarjati v svetu. Da bi lahko podprli tovrstni javni angažma, moramo opustiti svoje zatohle norme. Sicer se bo zgodilo, da bomo zaradi svoje pasivnosti postali nepomembni.
C. Thi Nguyen je izredni profesor filozofije na univerzi Utah Valley.