Od razsvetljenstva naprej sloni avtoriteta na razumu. Ali pa je ni. Se pravi, da ni ne samoumevna in ne brezpogojna – ni padla z neba in ni dana enkrat za vselej. Če ni podprta z razlogi, omejena in odgovorna, se oblast, najsi bo državna, uradniška, delodajalska, sodniška, zdravniška ali učiteljska, prelevi v surovo, neprikrito moč, ki ne vzbuja spoštovanja, temveč strah.
Zdrava doza dvoma, kritična distanca do oblastnih ukrepov in ravnanja nosilcev javnih pooblastil, državljanska čuječnost in protestništvo, samostojna politična presoja, odpornost zoper oblastne manipulacije, propagando in spin, vse to je bolj ali manj neproblematična dediščina novoveškega sapere aude, »poguma za rabo razuma«.
Toda pri nas doživljamo četrt stoletja po bolečem porodu države pravo pandemijo nezaupanja v državne ustanove. Nič, se zdi, ni več sveto, nič izvzeto neusmiljeni kritiki, še narodna banka in slovenska vojska, ki sta najdlje ohranjali uglajeno in neomadeževano podobo, ne. Čast slovenskih institucij trenutno rešujejo športniki – pa še ti samo do prvega spodrsljaja, ko se bo tudi nanje zgrnil bes frustriranih množic.
Smo po obdobju socialističnega enoumja in letargije zdaj nemara zašli v drugo skrajnost, v skoraj mazohistično in avtodestruktivno kritikantstvo vsega, kar leze in gre? Smo se prehitro sprijaznili z logiko »čim slabše, tem boljše«? Pri tovrstnih ocenah je treba biti previden. Rekordno nizka stopnja zaupanja v državne ustanove, ki jo merijo razni evrobarometri, je seveda skrb vzbujajoča, ker ustanove niso nič drugega kot formalizirani medčloveški odnosi, te pa nezaupanje usodno razkraja. A kakšna bi bila sploh razumna stopnja zaupanja? Mar ni ljudski negativizem zgolj hrbtna plat oblastnega cinizma? Nihče ne zabija klinov v krsto naše nekoč opevane države in njenih nepreštevnih ustanov čvrsteje kot spakedravi predsednik države in dvolični, neempatični predsednik vlade.
Nihče ji ne koplje groba hitreje kot sodišča, z ustavnim na čelu, ki razglašajo z elementarno logiko in čutom za pravičnost skregane razsodbe. In nihče ne spravlja domoljubja na tako slab glas kot bahavo nastopaštvo peščice nedotakljivih, samooklicanih prvoborcev in zombijev, ki so brez prask preživeli kopico sodnih postopkov izključno zaradi laikom nerazumljivih pravnih fines. Dodajmo temu vsakodnevne zgodbe o kalvariji malega človeka, ki izgubljen in opeharjen tava po nepreglednih kafkovskih labirintih državne birokracije, pa se v imaginariju ljudi samodejno izriše podoba države, ki je skrbna in ljubeča mati redkim izbrancem, večini anonimnežev pa gorka mačeha. Je potem presenetljivo, da se tudi ljudstvo čedalje bolj spreminja v vedenjsko problematičnega otroka?
Tak defetizem je seveda pretiran in skregan z dejstvi. A ujeli smo se v začarani krog, ko vsaka nova slaba novica samo potrdi najbolj črnoglede napovedi. Ko postane vsaka odkrita anomalija simptom neozdravljive bolezni. Kar seveda ne spremeni dejstva, da je sistem v samem jedru nagnit. Nič čudnega, če močno zaudarja tudi na robovih, kjer se po svojih najboljših močeh trudijo sleherniki, med njimi izgorele in čustveno preobremenjene socialne delavke, ki so se nazadnje – a gotovo ne zadnje – znašle na prangerju javnega zgražanja. Začnimo ga zdraviti, preden bo prepozno in se bo na valovih neartikuliranega vsesplošnega ogorčenja zavihtel na oblast kak lokalni trumpovski populist. Zaupanje v ustanove se bo v tem primeru povrnilo samo po sebi. Ko ga bodo te spet vredne. Ne prej in ne pozneje. Pri gradnji načetega zaupanja pač ni bližnjic.