(izbrani odlomki)
FILOKAFE
Evropa je že posejana s filozofskimi kavarnami, kot gobe po dežju pa poganjajo tudi v Severni Ameriki. Takšna neformalna filozofska druženja so tehnično zelo nezahtevna, potreben je samo filozof, ki ob okrogli mizi vsak teden, vsak mesec ali na vsake kvatre moderira pogovor. V naši visoko tehnološki družbi, kjer se nam vedno kam mudi, je razkošje počasi potekajočega raziskovanja sveta idej nadvse privlačno. Na srečanja, ki sem jih vodil ali jim prisostvoval, so prihajali najrazličnejši ljudje, toda skupna značilnost je pogosto občutek odtujenosti od množične kulture in spoznanje, da tržna vrednost samostojnega razmišljanja upada, zato postaja prava izgubljena umetnost.
Če ste zadovoljni samo s tabloidno kulturo – strokovnjaki na televiziji, filmi, ki ne zahtevajo razmišljanja, instantnimi knjigami in življenji za enkratno uporabo -, dobivate vsak dan vso potrebno hrano za brezbrižnost. Če pa iščete nekaj več, se boste morali veliko bolj potruditi. S 57 televizijskimi kanali, na katerih ni ničesar užitnega, to iskanje nečesa več vse bolj vodi v neformalne diskusijske skupine. Izmenjava idej je dragocena dobrina – čeprav ne kotira na borzi – in večinoma je zastonj. Filozofske kavarne vračajo filozofiji njen prvotni namen, da ljudem zagotavlja vsakodnevno miselno hrano in jih spodbuja k bolj raziskanemu življenju. Sokrat je filozofijo prinesel na tržnico in se je bil pripravljen pogovarjati z vsakim, o čemer koli in kadar koli. To je izročilo filokafeja.
Sam mesečno vodim filozofski forum v knjigarni na Manhattnu in še enega v znani kavarni v Greenwich Villageu. Mnogo je rednih obiskovalcev, ki prihajajo vsak mesec, toda vsakič vidim tudi nove obraze. Ljudje, ki prihajajo, so presek newyorške družbe – in s tem presek človeštva. Večinoma so zaposleni in študenti. Čeprav včasih že vnaprej postavim temo za posamezno srečanje, pa navadno pustim, da zbrani zastavijo vprašanja, ki jim rojijo po glavi, in pustim, da nas potem pogovor odnese v to ali ono smer.
Razpravljamo o najrazličnejših tematikah, vključno z velikimi vprašanji o smislu, moralnosti, veri in pravičnosti. Vodil sem tudi že okrogle mize o premagovanju odtujenosti, o pomenu tehnologije za človeštvo in celo o tem, kako spoznavati nove ljudi. Tako kot pri osebnem filozofskem svetovanju tudi v skupinah pogosto vzniknejo teme iz drugega dela te knjige. Nekateri redni obiskovalci imajo svojo najljubšo tematiko, ki jo radi načnejo ob vsakem srečanju. Toda ne glede na to, česa se lotimo, vsem koristi, ko slišijo mnenje drugih. Na javni okrogli mizi ne morete pričakovati splošnega soglasja, toda tudi to, kar dobite, je enako koristno; priložnost, da izzovete mnenja in poglede drugih, predstavite svoje in se učite sprejemati ali dopuščati nasprotne poglede. Ne glede na to, ali ta izziv nazadnje utrdi ali zamaje vaš položaj, bo zaradi njega vaša filozofska drža močnejša.
V mojih pogovornih skupinah velja samo eno pravilo: olikanost. Z olikanostjo člani skupine obenem negujejo tudi druge vrline, kot so potrpežljivost, pozornost in strpnost. Neodvisno od teme razprave je negovanje teh vrlin že samo po sebi filozofska lekcija. Navzoče poskušam tudi odvrniti od navajanja citatov iz objavljenih filozofskih del. Neakademske filozofske razprave so posvečene temu, kar vi mislite in kar mislijo drugi v skupini – ne razmišljanju poklicnih filozofov. Če skupina razpravlja o pravičnosti, so njene surovine osebne izkušnje sodelujočih s pravico ali krivico in njihove najsplošnejše misli o tej snovi. Ne potrebujete doktorata iz filozofije, da bi imeli take izkušnje in znali sami razmišljati. Ljudje, ki samo navajajo imena filozofov ali poskušajo narediti vtis s svojo načitanostjo, zgrešijo bistvo teh srečanj.
»Človek, ki sam razmišlja, se z avtoritetami seznani samo zato, da pri njih poišče potrditev svojih mnenj, do katerih je prišel sam. Medtem pa knjižni filozof začne pri avtoritetah in si svoje mnenje sestavi z zbiranjem njihovih mnenj. Njegov razum je v primerjavi z razumom prej omenjenega človeka kot avtomat v primerjavi z živim človekom.« (ARTHUR SCHOPENHAUER)
Pravilo olikanosti je ključno, kadar se lotimo žgočih vprašanj, ki vzbujajo nasprotja. In verjemite mi, da se lotevamo veliko bolj tveganih vprašanj, kot jih boste slišali v še tako razvpiti televizijski ali radijski oddaji. Na mojih filozofskih forumih ni nobenih tabujev in cenzure, dokler vsi spoštujejo temeljna pravila, ki nam pomagajo izmenjavati mnenja brez nebrzdanih strasti. Nepredstavljivega razmišljanja ni. Samo poskusite pomisliti na misel, na katero ne morete pomisliti! Lotevamo se vprašanj ras, spolnosti, pravičnosti, religije, svobode, denarja, drog, izobrazbe in drugih, o katerih je čedalje težje, če že ne nemogoče odkrito in iskreno razpravljati v naši čedalje bolj politično korektni družbi.
Vodilni namen teh skupin je razpravljati o stvareh, o katerih se sicer ne razpravlja – bodisi zaradi njihove neprimernosti ali zapletenosti ali obojega. Ta nezauzdana izmenjava idej naj bi bila bistvo Amerike, zato smo po zaslugi nekaj knjigarn in kavarn zakoličili svoje mesečno ozemlje, na katerem ostajamo predani osebni svobodi in svobodi izražanja. Do zdaj so nas politični komisarji pustili pri miru, miselna policija ni izvedla še nobene aretacije in pretirano občutljivi ideologi nas še niso tožili zaradi razžalitve. Morda se bomo morali bolj potruditi.
Zlasti pri občutljivih vprašanjih nam dobro dene, če že samo slišimo, kako se drugi lotevajo teh stvari. Navadno se družimo z enako mislečimi ljudmi. Stavim, da se večina vaših prijateljev strinja z večino vaših mnenj. Vedno radi drugim ponujamo svoje mnenje, toda navadno je koristno, če slišimo še mnenje drugih. Zaradi tega sicer ne boste nujno spremenili svojega mnenja, boste pa ob priliki morda dvakrat razmislili. Odprtost duha je treba vaditi – potrebovali jo boste, ko vam sedanja filozofska dispozicija ne bo več koristila. Moramo imeti svoja mnenja, vendar ne vemo vedno, ali so pravilna ali napačna. Če želite obdržati filozofsko razmišljanje na visoki ravni, ga morate redno preverjati in biti pripravljeni narediti spremembe, kadar je treba.
Če sem vam vzbudil radovednost, upam, da boste obiskali – ali ustanovili – filokafe v svoji soseski. Načnite katero koli temo. Ali obstajajo meje družbene strpnosti? Kakšen je namen izobraževanja? Kakšen je najboljši način vzgoje otrok? Ali imajo mediji preveliko moč? Je naša kultura v zatonu? V kolikšni meri vizualni mediji izpodrivajo pisno tradicijo? Kaj pomeni živeti dobro? Kako razlikovati med tem, kaj je prav in kaj narobe? Ali obstajajo objektivni načini presojanja, kaj je dobro in kaj zlo? Ali obstajata pomen in namen? Ali je bog? Je bog moški ali ženska? Je to pomembno? Je moralnost zreducirana biologija? Je moralnost človeški izum? Kaj je lepota? Kaj je resnica?
Če ste se posvečali filozofskemu razmišljanju, sami ali v dvoje, ste morda že naleteli na katero od teh vprašanj, a verjetneje ste se posvečali neposrednejšim, osebnim skrbem. Toda velika in majhna vprašanja se pogosto prekrivajo. Če se boste lotili širše tematike, boste okrepili svojo osebno filozofijo, s tem pa bo ta postala prodornejša in uporabnejša v vašem vsakodnevnem življenju. Velika vprašanja ostajajo velika. To, o čemer so razpravljali v Atenah pred 2500 leti, je pomembno tudi danes. Možnost sodelovati v razpravi o teh stvareh pomeni biti čil in zdrav.
SOKRATOVSKI DIALOG
Ob razcvetu neformalnih filozofskih razprav pa začenja poganjati korenine tudi bolj formalizirana metoda, znana kot sokratovski dialog. Sokratovski dialog, ki ga ne gre zamenjevati s sokratovsko metodo (s katero sicer ima nekaj skupnih točk), je organiziran način odgovarjanja na velika vprašanja. Leonard Nelson – nemški filozof z angleškim imenom – je postopek opisal v zgodnjem 20. stoletju. Potem so ga postopno dopolnjevali nemški in nizozemski filozofi, v zadnjem času pa predvsem ameriški.
Da bi razčistili morda nekoliko begajoče poimenovanje tega postopka, moram razložiti, zakaj se Sokratovo ime pojavlja v dveh različnih kontekstih.
Sokratova teorija znanja, kot jo opisuje Platon, pravi, da nam je znanje vsem prirojeno. Če se znajdete pred trdim orehom, kot je vprašanje »Kaj je pravičnost?«, verjetno ne boste znali podati jasne definicije. Najverjetneje pa boste lahko navedli nekaj primerov pravičnosti iz lastnih izkušenj. Toda če ne morete podati primera nečesa, bi Sokrat dejal, da že morate vedeti, kaj to nekaj je – vsaj implicitno, če že ne eksplicitno. To je osnova Nelsonovega sokratovskega dialoga: zanesljiv postopek, ki vas vodi, da eksplicitno razložite, kar implicitno že veste.
Sokrat je bil slaven tudi po tem, da je rad zbadal ljudi in jim zastavljal vprašanja toliko časa, dokler niso prišli v nasprotje sami s seboj. Če bi Sokratu navedli površno definicijo pravičnosti in bi vas potem privedel do priznanja, da lahko vaša definicija komu povzroči krivico, bi s tem prišli v nasprotje s samim seboj. Posledično vaša definicija ne more biti pravilna. Tehnično se ta metoda imenuje elenkična, toda bolj znana je pod izrazom sokratovska metoda. Ne pozabite, da razkriva samo, kaj nekaj ni, ne, kaj je. Nazadnje ta metoda razkrije celo vrsto neuporabnih definicij pravičnosti (ali česar koli), uporabne pa niti ene.
Nasprotno pa sokratovski dialog meri naravnost na to, kaj nekaj je. Osebno izkušnjo uporablja kot osnovo za iskanje splošne opredelitve neke stvari, da je obenem eksplicitna in točna. Individualni dvom in težko priborjeno soglasje uporablja, da vam omogoči odgovoriti na vprašanja, kot so »Kaj je svoboda?« ali »Kaj je poštenost?«. To pa niso stvari, ki bi jih lahko opravili med odmorom za kavo. V praksi večina sokratovskih dialogov poteka čez ves konec tedna. Približno dva dni je treba, da pridete do rezultata v okviru majhne skupine, ki jo usmerja izurjen svetovalec. Dva dni je v resnici malo časa, če pomislimo, za kaj gre. Prav lahko bi tuhtali vse življenje, pa ne bi natanko vedeli, kaj so resnica, svoboda ali poštenost, čeprav so verjetno zelo pomembni za vas. Če posvetite konec tedna razglabljanju o kakšni od večnih idej, ki se izmikajo razlagi, je po mojem mnenju to dobro porabljen čas. Tako je, kot če bi šli na filozofski safari v rezervat za veliko divjad v vaši glavi.
Postopek
Sokratovski dialogi najbolje potekajo v skupini petih do desetih udeležencev. To omogoča dovolj raznovrstne osebne izkušnje, dovolj časa, da vsi sodelujejo, in zelo realno možnost, da pride do soglasja. Če je udeležencev premalo, ni dovolj različnih stališč, da bi obogatili postopek. Če jih je preveč, ne boste nikoli vseh dobili na isto stran.
Prvi korak v sokratovskem dialogu je izbira vprašanja, na katero naj bi iskali odgovor. Navadno se to določi vnaprej, toda že ta del postopka je lahko obširen izobraževalni podvig. Najboljša so vprašanja v obliki, »kaj je x. Pri tem je x lahko svoboda, poštenost, sreča, zadoščenje, upanje, ljubezen ali katera koli druga velika, vendar neopisljiva ideja. Delujejo lahko tudi drugačni formati, toda s klasično formulacijo vprašanja ne morete udariti mirno.
V drugem koraku se mora vsak udeleženec domisliti primera iz svojih življenjskih izkušenj, ki uteleša x. To naj bo preprost primer, ki se ne dogaja več in ni preveč čustven, da ne bi mogli objektivno in – če je treba – zelo podrobno razpravljati o njem. Vsak na kratko predstavi svoj primer skupini.
Nato skupina soglasno izbere primer, ki se mu bo posvetila. Ta primer bo potem glavno sredstvo na poti do definicije, toda odgovor bi našli ne glede na to, kateri primer izberete. Zato izberite primer, s katerim se na neki ravni lahko poistovetijo vsi člani skupine, da se bodo enakopravno vključili v razpravo. Izbrani scenarij se potem ponovno navede, le da veliko podrobneje, in skupina postavlja vprašanja, da se razčistijo morebitne nejasnosti. Hipotetična vprašanja niso dovoljena. Na tej stopnji in večinoma v vsem postopku gre strogo samo za navajanje dejstev.
Skupina nato skupaj razdeli zgodbo na njene manjše sestavne dele. Celo nekaj, kar se je v resnici zgodilo v minuti ali dveh, lahko vsebuje več deset stopenj. Nekje v urejenih podrobnostih je namreč potem natanko to, kar iščete. Morda je na neki posebni stopnji, lahko je med dvema stopnjama, v več stopnjah ali pa v povezavi nekaj stopenj. S točno določitvijo, kje je x, ste na polovici poti. Ko se vsi strinjajo, kje se x pojavlja, lahko začnete določati, kaj je x. Če namreč lahko zaobjamete dejansko izkustvo neke stvari, lahko to stvar tudi opredelite. To bo postalo jasnejše, ko boste razmislili o primeru, ki ga navajam v nadaljevanju.
Potem skupina formulira definicijo – navadno samo v enem stavku -, ki ustreza danemu primeru. Izkušnja, na katero se osredotočate, je dobra konkretna referenčna točka za preverjanje točnosti vaše definicije. Ko ste z njo zadovoljni, se vrnete k drugi osebni izkušnji in pogledate, ali se tudi ta ujema z definicijo, do katere ste prišli, in definicijo po potrebi nekoliko popravite, da se ujema. Tako. Sestavili ste univerzalno definicijo.
Sledi še zadnji korak. Zdaj poskušate definicijo spodbijati z nasprotnimi primeri, ki so drugačni od že predstavljenih. To je edina točka v sokratovskem dialogu, na kateri so dovoljene hipotetične situacije. Če lahko definiciji nasprotujete, jo morate ustrezno dodelati. Verjetno pa boste presenečeni, kako dobro se vaša skrbno premišljena definicija drži celo v tej fazi brez omejitev.
Kaj je upanje?
Za lažje razumevanje postopka si zdaj oglejmo specifičen primer. Skupina, ki sem jo pred kratkim vodil, je za temo razprave ob koncu tedna izbrala vprašanje »Kaj je upanje?«. Da bi stvari potekale hitreje, so ob prihodu v soboto dopoldne vsi imeli že pripravljene osebne primere, zato smo začeli z njihovo predstavitvijo.
Neka ženska je govorila o tem, kako je upala, da bo dobila v najem stanovanje, v katero sta se s partnerjem zaljubila na prvi pogled. Njuna najemna pogodba za stanovanje, v katerem sta bila, se je iztekala, novo stanovanje pa se je zdelo popolno. Toda zaradi urejanja papirjev nekaj dni nista vedela, ali jima ga bo uspelo dobiti (nazadnje sta ga dobila). Neki moški je pripovedoval o upanju, ki ga je občutil, ko je čakal na pismo ženske, s katero je imel kratko, vendar intenzivno ljubezensko razmerje, a se je pred kratkim preselila v drugo mesto. Rekla je, da mu bo pisala, ko se ustali, in vsak dan je željno šel po pošto, toda pismo je čakal zaman. Neka novinarka je povedala, da je upala, da bodo članek, ki ga je napisala o svojih osebnih junakih, objavili v reviji, za katero je menila, da je najprimernejša za njen članek – in nazadnje so ga objavili. Moški, ki je opravljal veliko prostovoljnega dela v svoji skupnosti, je rekel, da je upal, da bo to vodilo do drugih – plačanih – del. Potem je na ta način ustanovil svoje podjetje. In končno je svoj primer navedla še ženska, ki se je priselila v Ameriko – za kar je bilo potrebno kar nekaj osebnega in poklicnega žrtvovanja. Pripovedovala je o upanju, da bo njena hči živela bolje v novi domovini.
Ko se je skupina seznanila z navedenimi primeri, se je odločila za izkušnjo moškega, ki je čakal na pismo. Sam je potem še enkrat podrobno povedal svojo zgodbo in odgovarjal na mnogo vprašanj. Skupina je zgodbo razdelila na 23 stopenj (1. V gimnaziji sem spoznal dve sestri. 2. Postali smo prijatelji. 3. Eno od sester sem odpeljal na maturantski ples…. 6. Čez več let se je druga sestra nepričakovano oglasila pri meni doma. … 21. Pogledal sem v nabiralnik, ali je njeno pismo že prišlo). Potem smo začeli iskati, kje natanko se je v zgodbi pojavilo upanje. V tem primeru so udeleženci upanje našli na petih različnih stopnjah, vključno z navedeno enaindvajseto in enajsto, ki se glasi: »Delala sva načrte, kako bova prihajajoče poletje preživela skupaj.«
Zdaj ko so našli upanje, srno se usmerili na vprašanje: »Kaj je upanje v tem primeru?« Po daljšem razmišljanju je skupina prišla do naslednje definicije: »Upanje je pričakovanje želenega razpleta (neke situacije) v skladu s posameznikovo trenutno življenjsko usmeritvijo.« Tako se je iz konkretnega primera razvil poskus univerzalne definicije.
Zdaj smo se posvetili drugim štirim predstavljenim primerom in našo definicijo tako modificirali, da je tudi zanje veljala enako dobro kot za prvega. Upoštevali smo še dodatne zaplete in skupina se je strinjala z naslednjo opredelitvijo: »tipanje je ohranjanje pričakovanja želenega izida v skladu s posameznikovimi trenutnimi življenjskimi izkušnjami« (delovanje po smo zamenjali z ohranjanjem, usmeritev pa z izkušnjami).
Vsi so bili prepričani, da to velja vedno in za vsak primer, razen ženske z upanjem, da se bodo hčeri odprle nove priložnosti, ki je menila, da zanjo to ne velja. Strinjali smo se, da sta upanje zase in upanje za nekoga drugega dve povsem različni stvari. Toda ugotovili smo, da bi v drugem primeru zadoščala že majhna sprememba naše definicije: »… v skladu s trenutnimi življenjskimi izkušnjami drugega.«
Potem smo poskušali definicijo spodbijati s hipotetičnimi primeri, vendar je prestala naše preizkušanje. Eden od hipotetičnih primerov, ki smo jih izbrali, je bila Pepelka, ki upa, da jo bo princ opazil. Razprava se je vrtela okoli vprašanja, ali je to v okviru njenih trenutnih življenjskih izkušenj in ali je zatorej to upanje – ali pa je v resnici sanjarjenje – in če je, ali ga naša definicija zajema? Dopustili smo, da je upanje, ker tak razplet zanjo ni bil nemogoč. Če pa sama ne bi verjela, da lahko služkinja pritegne pozornost princa, bi njeno upanje prešlo na območje fantazije. S tem se je naš konec tedna že skoraj končal, pa tudi naša definicija je bila dokaj trdna.
Med našim dialogom so se porajala tudi mnoga stranska vprašanja, ki jih takrat nismo mogli rešiti. To je značilnost vsakega uspešnega dialoga. Celoten proces vas prisili, da poglobljeno razmišljate o svojih izkustvih, zato je naravno, da se odprejo še dodatna vrata. V tem primeru smo morali paziti, da ne bi zašli z začrtane poti zaradi zanimivih vprašanj, kot so »Ali je konkreten izid, dober ali slab, pomemben pri opredelitvi upanja?«, »Ali lahko razumeš upanje, ne da bi vedel, kaj se nazadnje zgodi?«, »Je poznavanje verjetnosti, da se nekaj zgodi, pomembno za prepoznavanje upanja?«, »Lahko upanje traja v nedogled ali pa je časovno omejeno?«, »Lahko upanje za nekoga drugega odseva altruizem ali pa je vedno povezano s skrbjo zase?« ali »Kakšna je razlika med upanjem in fantazijo?« Po vnaprejšnjem dogovoru smo ta vprašanja odložili do konca glavnega dialoga in se strinjali, da se jih bomo lotili potem, če bo čas dopuščal. (Kljub upanju nam je zmanjkalo časa.)
Poučno je primerjati našo soglasno definicijo upanja, do katere je prišla skupina navadnih ljudi – novinarka, psiholog, učiteljica, študent, direktor -, z definicijami, ki so jih sestavili nekateri znani filozofi. Hobbes je na primer zapisal: »Želja, ki jo spremlja prepričanje, da je uresničljiva, se imenuje upanje.« Schopenhauer pa pravi takole: »Upanje je hrepenenje po neuresničljivi stvari.« Spomnite se, naša skupina je zapisala: »Upanje je ohranjanje pričakovanja o želenem izidu v skladu s posameznikovimi trenutnimi življenjskimi izkušnjami.« Mislim, da se je naša skupina odrezala vsaj tako dobro kot Hobbes, če ne bolje, in veliko bolje kot Schopenhauer, ki ga je očitno zaneslo stransko vprašanje, ki ga je prepoznala tudi naša skupina: »Je poznavanje verjetnosti, da se nekaj zgodi, pomembno za prepoznavanje upanja?« Da lahko skupina razmišljajočih, vendar povsem navadnih ljudi sestavi vrhunsko definicijo upanja v enem samem koncu tedna, dokazuje tako filozofsko razumevanje, ki drema v človeškem razumu, kot moč Nelsonove metode, da ga prebudimo.
Sokratovski dialog je srečanje z živo modrostjo in po mojem mnenju bi ga vsak moral doživeti vsaj enkrat. V njem ne boste uživali, dokler ne boste osebno pripravljeni nanj, vendar ni boljšega načina, da se lotite nekaterih najkompleksnejših vprašanj, ki zadevajo vaše življenje. (V Nemčiji se lahko v mnogih letoviščih prijavite na celotedenske sokratovske dialoge.) Predstavljam si čas, ko bo vsak študent posvetil en konec tedna – v štirih letih poslušanja predavanj – sokratovskemu dialogu. Dialoge je mogoče prirejati povsod, kjer imate skupine, ki so pripravljene sodelovati: v domovih krajevnih skupnostih, domovih za upokojence, šolah, toplicah, izobraževalnih centrih. Eden mojih kolegov, Bernard Roy, jih prireja na ladjah za križarjenje. Sonce, morje in Sokrat. Takoj bi se prijavil.
Naloga usmerjevalca je, da skupino vodi po posameznih stopnjah dialoga, predvsem pa da poskrbi, da na vsaki stopnji pride do pristnega soglasja, preden preidejo na naslednjo stopnjo. Dvomi, ki jih ne izrazite in razčistite, se vedno ponovno pojavijo na poznejših stopnjah, takrat pa je morda skupina že zavila v napačno smer. Usmerjevalec deluje kot zborovodja. Pri sami izvedbi skladbe ga ni slišati, vendar skrbi, da vsi drugi pojejo pravilno, lepo in ubrano.
Sodelujoči v sokratovskem dialogu odkrivajo tudi nekaj, kar je na zahodu skorajda neznano: namreč soglasno sprejemanje odločitev. Podedovali smo številne druge modele odgovarjanja na vprašanja, toda večina jih je hudo pomanjkljivih. Hierarhični vrh denimo posreduje navodila, ki jih je treba ubogati, pa če so pametna ali ne. Ali pa odbori – metoda, ki je zlasti razširjena v akademskih krogih. O najrazličnejših pomembnih vprašanjih odločajo na podlagi vsega drugega, razen razumnih kriterijev (na primer, ker je čas za kosilo), ali pa sprejmejo kompromisno odločitev, s katero se nobeden ne strinja, samo da se izognejo odločitvi, ki ji nekaj ljudi močno nasprotuje. Še en primer: velika pomanjkljivost volitev je, da volivci odločajo o kandidatu, tako da naredijo križec pred njegovim imenom, namesto da bi proučili, kakšen bi moral biti najboljši kandidat. Mnogi glasujejo iz navade ali pod vplivom umazanih predvolilnih kampanj.
V sokratovskem dialogu pa skupina pride vprašanju do dna, do samega bistva. Odločitve se metodično tehtajo in uravnotežijo. Obstaja soglasje, vendar ne za ceno kompromisa. Tako dobite čisto, nelakirano resnico. Ali pa vam zmanjka časa, ko se trudite priti do nje.
***
ZADNJA BESEDA
Kako svobodno živimo, je odvisno tako od našega političnega sistema kot od naše pripravljenosti za obrambo njegovih svoboščin. Kako dolgo živimo, je odvisno tako od naših genov kot od skrbi za svoje zdravje. Kako dobro živimo – to je, kako premišljeno, plemenito, krepostno, radostno in ljubeče živimo -, je odvisno tako od naše filozofije kot od načina, kako jo uresničujemo v vsakdanjem življenju. Raziskano življenje je boljše življenje in lahko ga dosežete. Poskusite s Platonom, ne s pomirjevali!
Prevod je izšel leta 2011 pri založbi Mladinska knjiga
Prevedel Niki Neubauer