(odlomek iz knjige Plitvine)
»Dave, nehaj. Nehaj že enkrat. Nehaj, Dave. Boš nehal?« Tako superračunalnik HAL moleduje neizprosnega astronavta Davea Bowmana v slavnem in nenavadno bridkem prizoru proti koncu filma »2001: Odiseja v vesolju« Stanleyja Kubricka. Bowman, ki ga je pokvarjeni stroj globoko v vesolju skoraj pahnil v smrt, mirno, hladnokrvno prekinja spominsko vezje, ki nadzoruje HAL-ove umetne možgane. »Dave, možgani mi odpovedujejo,« obupano reče HAL. »Čutim. Čutim.«
Tudi jaz čutim enako. Zadnjih nekaj let imam neprijeten občutek, da se nekdo ali nekaj poigrava z mojimi možgani, preusmerja živčno vezje, na novo programira spomin. Ne meša se mi – vsaj tako se mi zdi – a moji možgani se spreminjajo. Ne razmišljam več kot nekoč. To najmočneje občutim med branjem. Včasih sem se z lahkoto poglobil v knjigo ali daljši članek. Moje misli so prevzeli zapleti pripovedi ali preobrati v razpravi in ure in ure sem se sprehajal skozi dolge odlomke proze. To se danes zgodi le še redkokdaj. Zdaj se po dveh ali treh straneh ne morem več zbrati. Postanem nemiren, izgubim rdečo nit, začnem iskati nekaj drugega, kar bi lahko počel. Poglobljeno branje, ki je bilo nekdaj naravno, je postalo naporno.
Mislim, da vem, kaj se dogaja. Že več kot desetletje veliko časa preživljam na svetovnem spletu, iščem in brskam in včasih dodajam k velikanskim podatkovnim bazam na internetu. Splet je zame kot pisca pravi božji dar. Raziskovanje, zaradi katerega sem moral včasih več dni preždeti v knjižničnih arhivih ali čitalnicah, zdaj lahko opravim v nekaj minutah. Samo malo pobrskam po Googlu, nekaj hitrih klikov na povezave in že imam pomembno dejstvo ali močan citat, ki sem ga potreboval. Ne morem sešteti vseh ur ali litrov goriva, ki sem jih zaradi spleta prihranil. Na spletu opravim večino bančnih transakcij in veliko nakupovanja. Prek brskalnika plačujem račune, se dogovarjam za sestanke, poskrbim za rezervacijo letov in hotelskih sob, obnavljam vozniško dovoljenje, pošiljam vabila in razglednice. Celo takrat, ko ne delam, obstaja enaka verjetnost, da bom brskal po goščavi svetovnega spleta – prebiral in pisal elektronska sporočila, preletaval naslove spletnih časopisov in dnevnikov, spremljal spremembe statusa na Facebooku, gledal video posnetke, snemal glasbo ali zgolj lahkotno potoval od povezave do povezave do povezave.
Splet je postal moj medij za vse mogoče namene, kanal za večino informacij, ki skozi oči in ušesa prihajajo v moje možgane. Prednosti takojšnjega dostopa do takšnega neverjetno bogatega arhiva, po katerem je tako lahko iskati, so številne in mnogi so jih že na dolgo in široko opisali ter jih primerno hvalili. »Google,« pravi Heather Pringle, ki piše za revijo Archeology, »je čudovito darilo za človeštvo, saj zbira in združuje informacije in ideje, ki so bile nekoč tako široko posejane po svetu, da je komaj kdo lahko kaj imel od tega.« Kot opaža Clive Thompson, ki piše za Wired: »Popolni silikonov spomin lahko prinese izjemne ugodnosti za razmišljanje.«
Prednosti so resnične. A imajo tudi svojo ceno. Kot je dejal McLuhan, mediji niso le kanali za informacije. Prinašajo vsebino misli, vendar jih tudi oblikujejo. In zdi se, da splet drobi moje sposobnosti ohranjanja zbranosti in razmišljanja. Ne glede nato, ali sem na spletu ali ne, moji možgani zdaj pričakujejo, da bodo informacije dojemali tako, kakor jih splet razporeja: v hitro premikajočem se toku koščkov. Nekoč sem se potapljal v morju besed. Zdaj drsim po njegovi površini, kot bi bil na vodnem skuterju.
Morda se motim, morda vozim po napačnem voznem pasu. Ampak ne verjamem. Ko svoje težave z branjem omenim prijateljem, jih veliko pravi, da jih mučijo iste tegobe. Več uporabljajo splet, bolj se morajo boriti, da se osredotočijo na dolga besedila. Nekatere skrbi, da postajajo kronično raztreseni. Nekaj piscev spletnih dnevnikov, ki jim sledim, je prav tako omenilo ta pojav. Scott Karp, ki je nekoč delal za revijo, zdaj pa piše spletni dnevnik o spletnih medijih, priznava, da je knjige popolnoma nehal brati. »Na univerzi sem študiral književnost in sem bil nenasiten bralec knjig,« piše. »Kaj se je zgodilo?« V odgovor takole razglablja: »Kaj, če ne berem le besedil na spletu zato, ker bi se spremenil način branja, torej ker bi bilo to udobneje zame, temveč zato, ker se je spremenil moj način RAZMIŠLJANJA?«
***
Leta 2008 je skupina za raziskovanje in svetovanje, imenovana nGenera, objavila raziskavo o učinkih uporabe interneta na mlade. Podjetje je opravilo intervjuje s približno šest tisoč člani tako imenovane spletne generacije – mladih, ki so odrasli z uporabo spleta. »Poglobljen stik z digitalnim svetom,« je zapisal vodja raziskovalne skupine, »je vplival celo na njihov način dojemanja informacij. Strani ne preberejo nujno od leve proti desni in od zgornjega do spodnjega roba. Namesto tega bežno preletavajo besedilo in iščejo informacije, ki jih zanimajo.« V govoru na nedavnem srečanju študentskega društva Phi Beta Kappa je profesorica s Kalifornijske univerze v Los Angelesu (UCLA) Katherine Hayles priznala: »Študentov ne morem več pripraviti do tega, da bi knjige prebrali v celoti.« Katherine Hayles poučuje angleščino: študenti, o katerih govori, študirajo književnost.
Ljudje svetovni splet uporabljajo na vse mogoče načine. Nekateri navdušeno, celo obsedeno prevzemajo najnovejše tehnologije. Pri ducat ali več spletnih ponudnikih imajo odprte račune in so naročeni na obilico informacijskih virov. Pišejo spletne dnevnike in označujejo, pošiljajo sporočila in tvitajo. Drugim ni toliko do tega, da bi orali ledino, a so kljub temu večino časa priklopljeni na splet, udarjajo po tipkovnici, prenosnem računalniku ali mobilnem telefonu. Internet je postal ključnega pomena za njihovo delo, šolo ali družabno življenje, pogosto pa kar za vse troje. Spet tretji se na splet priklopijo le nekajkrat na dan – da pregledajo elektronsko pošto, sledijo kakšni zgodbi v medijih, raziščejo zanimivo temo ali kaj kupijo. In potem so tu seveda tudi številni, ki interneta sploh ne uporabljajo, ker si tega ne morejo privoščiti ali ker nočejo. Vendar pa je jasno, da je internet za družbo kot celoto v natanko dvajsetih letih, odkar je programer Tim Berners-Lee napisal kode za svetovni splet, postal najbolj priljubljen medij za komunikacijo in izmenjavo informacij. Interneta še nikoli prej nismo uporabljali v takšnem obsegu, celo po standardih množičnih medijev dvajsetega stoletja. Daljnosežnost njegovega vpliva je prav tako mogočna. Po lastni izbiri ali ker so nas v to prisilile okoliščine, smo sprejeli edinstven in izjemno hiter način zbiranja in širjenja informacij, ki ga omogoča internet.
Zdi se, da smo prispeli, kot je predvidel McLuhan, do kritičnega trenutka naše intelektualne in kulturne zgodovine, trenutka prehoda od enega do drugega, zelo drugačnega načina razmišljanja. V zameno za vse bogastvo, ki nam ga ponuja internet – in le kakšen trmež bi vztrajal pri tem, da bogastva ni – pa se odrekamo temu, kar Karp poimenuje »naš stari linearni način« razmišljanja. Mirno, osredotočeno, neprekinjeno linearno razmišljanje odriva nova vrsta razmišljanja, pri katerem gre za dojemanje in širjenje informacij v kratkih, nepovezanih, pogosto prekrivajočih se izbruhih – hitrejši so, bolje je. John Battelle, nekdanji urednik revije in profesor novinarstva, ki zdaj vodi sindikat spletnih oglaševalcev, je takole opisal intelektualno vznemirjenje, ki ga občuti, ko drsi skozi spletne strani: »Ko v resničnem življenju več ur ustvarjam kolaž, ‘čutim’, kako se moji možgani razsvetlijo, ‘čutim’, kot da postajam vse pametnejši.« Večina nas je med brskanjem po spletu že doživela podobno. Občutki so omamni – celo tako zelo, da nas lahko odvrnejo od globljih učinkov, ki jih ima internet na naše razmišljanje.
Zadnjih pet stoletij, odkar je zaradi Gutenbergove tiskalne naprave branje knjig postalo priljubljeno opravilo, je bilo linearno, literarno razmišljanje v središču umetnosti, znanosti in družbe. Ker je tako prožno kot prefinjeno, je zaslužno za ustvarjalnost v renesansi, racionalnost v razsvetljenstvu, inovativnost v času industrijske revolucije, celo revolucionarnost v modernizmu. Kmalu pa bo morda samo še zastarelo.
Nicholas Carr: Plitvine. Kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja. Prevod Tanja Ahlin. Cankarjeva založba (zbirka Humanistika).