Argumentacijski kotiček
Zdaj že razvpiti provladni kolumnist in predsednik vladnega strateškega sveta obenem, dr. Mičo Mrkaić, je nedavno tega v svojem slogu okrcal slovensko civilno družbo: »V Sloveniji imamo močno civilno družbo, ki se ukvarja s tem, da se ne bi razpasla tako imenovana nestrpnost in da ne bi kakšna manjšina bila preveč užaljena zaradi mnenjskega terorja večine. Žal pa nimamo nikakršnih organizacij civilne družbe, katerih cilj bi bil zniževanje davkov, zmanjševanje državnih transferjev in omejevanje državnega poseganja v našo ekonomsko svobodo.« (Finance, 18. 3. 2005)
Dr. Mićo Mrkaić skratka, navdušen nad ameriškimi družbenimi prioritetami, toži nad odsotnostjo take državljanske pobude, ki bi se zavzemala za znižanje davkov in odpravo ekonomskih anomalij. A namesto da bi dal pobudo zanjo ali jo celo sam spravil na noge, raje razvrednoti druge civilne pobude, kakor da bi mu te kradle prepotreben, a omejen civilnodružbeni prostor. Pri tem zagreši v diskurzu karseda pogosto, a pogosto tudi prikrito obliko argumentativne prevare: namesto napornega dokazovanja utemeljenosti svoje tožbe (kaj pa drugega počno Gospodarska zbornica, Združenje delodajalcev, vrsta lobističnih skupin?) se raje zateče v smešenje in zaničevanje nečesa, kar nima niti najmanjše zveze z izmišljeno odsotnostjo državljanske pobude tistega kova, ki jo sam pogreša. Zakaj neki bi namreč kar tako verjeli podtikanju, da je za njegove čisto osebne dileme kriva (domnevna) prevlada civilne družbe, ki se bori proti fantomski nestrpnosti iz odvečne skrbi zaradi »mnenjskega terorja večine«?
Ker nam tega ne zna razložiti, se Mrkaič zateče v posmeh. Kar kaže, da ne le, da nima dobrega mnenja o državljanih, ki opozarjajo na še kako realno nestrpnost, temveč tovrstno početje za povrh razvrednoti kot nepotrebno obrambo preobčutljivih duš. Uporabljeni strategiji se strokovno reče »napeljevanje k smešenju« in ima naslednjo obliko: 1. Jaz se X-u posmehujem, torej 2. mora biti X neumnost (nesmisel, neresnica, brezplodno početje).
Navedimo še bolj sofisticiran primer: »Če bi imel Einstein prav, bi moral moj avto ob vožnji postajati čedalje krajši in težji. To pa je noro!« Naj dodamo, da bi z resnično premiso iz stališča, ki je predmet posmeha, izpeljali nesmisel (reductio ad absurdum). A kot ponavadi je posmehujočemu se Mrkaiću dokazovanje resničnosti obtožb pri njegovem poslanstvu zgolj v napoto.