Argumentacijski kotiček
Slovenska alpinistična zvezda je po drami na Nanga Parbatu srečno prispela domov. Ko je odhajal, je Tomaž Humar svoje možnosti za preživetje opisal s 30 odstotki. Razvile so se žive debate o tem, ali je vzpon s tako majhno možnostjo preživetja, na očeh vse javnosti in bogato sponzoriran, sploh racionalen in spodoben. Je bilo takšno početje neodgovorno in neresno ter kako bi bilo mogoče odpravo sploh ustaviti? Mar ni meja za to, da nekaj ne označimo za samomorilno ravnanje, visoko nad 50 odstotki? Pomislimo, kdo bi sploh sedel v letalo, če bi imel recimo le 90 odstotkov možnosti za preživetje?
Humar nas je pred odhodom čisto po svoje tolažil in vzviševal takšno možnost: »Bom razložil. Gledano s strani physisa jih je marsikdaj še manj, v energetskem razmišljanju pa v steno ne grem brez povabila stene same. Tako torej dobim 100% možnost za preživetje.« (iz spletnega pogovora na strani 24ur.com). Izjava v argumentacijskem oziru seveda ni posebej zanimiva. Humar očitno verjame v dialog s steno, ne le z Bogom, in zaradi povabila stene se ta odstotek zviša. Mimogrede, v njej je omenjal Jezusa, pred odhodom Sai Babo, ezoterične razlage o fizičnih in duhovnih dimenzijah vzpona pa mu je sproti podajala članica odprave, bioterapevtka. Zanj je plezanje dobesedno zlitje z goro, biti eno z njo. Luknja, v kateri je preždel pet dni, ga je kot zaledenelega skoraj res naredila za takšnega in babilon religij mu tu ni bil v posebno oporo.
»Argumentu«, po katerem iz pripisa človeških lastnosti nekemu neživemu predmetu izpeljemo določen sklep, pravimo reifikacija ali antropomorfizem. Humar tako verjame, da mu povabilo stene jamči 100 odstotno preživetje. Seveda ni nič hudo narobe, če izmenjujemo mnenja s pasjim drekcem na ulici, svojimi čevlji ali pa recimo z računalnikom. Stvar religiozne izbire pač, dokler to ne postane moteče za nas ali okolico. Čisto razumljivo je, da proti omenjanju Jezusa nimajo nič kristjani, da pristaši Sai Babe razumejo Humarjevo predanost temu guruju in da alpinisti pretežno navijajo za njegove podvige. A kaj posebej veliko racionalnega v takšnem početju, če temelji na pogovoru s steno, žal ni. In tako kot našega alpinista ni rešil dialog z Nango Parbatom, temveč srečni dotik vrvi pakistanskega helikopterja, bi si tudi nič hudega sluteči gledalci želeli manj medijske srhljivosti na temelju religioznih vzpodbud. Če ima lahko vera pozitivne učinke, pa jih zagotovo ne sme imeti na račun iracionalnih impulzov, ki nekoga priženejo na rob smrt zgolj na podlagi domneve, da se je mogoče pogovarjati z velikim kupom skal in ledu in s tem postati tako rekoč stoprocentno nesmrten.