(odlomek)
»Naposled neoliberalizem spremljajo politične težave, ki jih moramo omeniti. Prihaja do protislovja med mamljivim, vendar alienirajočim koristoljubnim individualizmom in željo po kolektivnim življenjem. Posamezniki naj bi imeli možnost svobodne izbire, a naj bi jo izkoristili za vzpostavljanje šibkih prostovoljnih združenj (na primer dobrodelnih organizacij) in ne močnih kolektivnih institucij (kakršne so sindikati). In vsekakor naj se ne bi odločali za ustanavljanje političnih strank, ki bi lahko prisilile države v poseganje na trg. Da bi se zaščitili pred svojimi največjimi strahovi – pred fašizmom, komunizmom, socializmom, avtoritarnim populizmom in celo vladavino večine –, morajo neoliberalci omejiti demokratično upravljanje in se glede sprejemanja najpomembnejših odločitev raje zanašati na nedemokratične in nikomur odgovorne institucije (kot sta ameriška centralna banka Fed in MDS). Od tod paradoks globokih državnih posegov ter vladavine elit in »strokovnjakov« v svetu, kjer naj takšnih posegov ne bi bilo. To nas nemara spomni na utopično pripoved Francisa Bacona “Nova Atlantida” (1926), v kateri vse ključne odločitve sprejema Svet modrih starcev (Harvey 2012, 93-4).«
Knjiga Davida Harveya “Kratka zgodovina neoliberalizma” je v prevodu Roka Kogeja izšla pri založbi Studia humanitatis, Ljubljana 2012.