Napovedovanje prihodnosti je sila nehvaležno početje. Po drugi strani pa zelo mikavno, sicer se ne bi v zgodovini človeštva pojavljali najrazličnejši preroki, jasnovidci, nekateri med njimi so »videli« stoletja naprej. Še danes se ne zmanjšuje število razlagalcev Nostradamusovih vizij, kateri dešifrirajo njegove verze s katerimi je izražal svoje prerokbe. Bojda se jih je doslej izpolnilo okrog 70%. Na srečo imamo statistiko, celo takšno, ki napoveduje obsežne, globalne trende, na katero se kaže zanesti prej, kot pa na negotova prerokovanja. Za našo razpravo bo še posebej pomembno napovedovanje politično-ideoloških trendov, saj so ravni ti tisti, ki sprožijo odločilne družbeno-ekonomske posledice. Tako je bilo nekoč in tako je še danes.
Štirje jezdeci apokalipse neoliberalnega sveta
Vse od vznika političnega neokonservativizma konec 70. let prejšnjega stoletja v ZDA in Veliki Britaniji, ki je tlakoval zmagovito pot neoliberalizmu kot prevladujoči ekonomski paradigmi globaliziranega sveta, pa vse do nedavnega, kažejo trendi družbene neenakosti zmeraj bolj zaskrbljujočo sliko. Tako je januarja 2020 pred začetkom Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu, konfederacija neodvisnih dobrodelnih organizacij Oxfam objavila poročilo z naslovom Time to care, v katerem ugotavlja, da je globalna neenakost popolnoma ušla izpod nadzora. Da gre res za nekaj komaj predstavljivega, kaže že podatek, da se je število milijarderjev v zadnjem desetletju podvojilo. Problem predstavljajo zlasti seksistične ekonomije, ki spodbujajo krizo neenakosti in tako superbogati eliti omogočajo, da akumulirajo velikanske količine bogastva na račun manj premožnih, še posebej revnih žensk in deklic. Samo 22 najbogatejših moških na svetu ima več premoženja, kot vse ženske v Afriki. In le trije najbogatejši Zemljani so v zadnjem desetletju bogastvo povečali za neverjetnih 231 milijard dolarjev. Bogastvo dvajsetih najbogatejših ljudi na svetu se je od leta 2012 do danes več kot podvojilo, s 672 milijard dolarjev na kar 1.397 milijard dolarjev. Zgolj 1% najbogatejših poseduje več kot dvakrat več bogastva od preostalih 99% (t.j. skoraj 7 milijard) prebivalcev! Zaenkrat temu trendu ni videti konca. A neenakost je šele prvi jezdec neoliberalne apokalipse, ki ogroža človeško družbo.
Temu sledi ekološka problematika s poudarkom na klimatskih spremembah in onesnaževanjem zraka, kopnega in morja. Zgodovina uči, da se primat kapitala pred ljudmi ne vzpostavi kar sama od sebe, ampak šele s pomočjo indoktrinacije psevdoznanosti, nekakšne svojevrstne »resnice«, ki jo »pridigajo« institucije kapitalistične družbe. Brez antiintelektualističnega vpliva možganskih trustov (t.i. think tanks) bi razsvetljenska moderna znanost s svojimi dognanji močno načela korporativne interese. Kot enega najzgodnejših primerov velja omeniti neusmiljeno ideološko bitko, ki se je razvnela že ob sami najavi izida knjige Rachel Carson »Tiha pomlad« (Silent Spring, 1962), v kateri avtorica nazorno prikaže katastrofalne učinke uporabe sedaj že dolgo prepovedanega kemičnega sredstva DDT. Tisto pomlad namreč ptičjega petja ni bilo slišati. Kampanja, ki so jo sprožili kemijski in kmetijski lobiji, pa je dosegla točko vrelišča ob sami izdaji te knjige. In ta vzorec je kasneje postal stalnica – kadarkoli so znanstveni krogi objavili neizpodbitne dokaze o okoljski škodi, ki jo povzročajo nenasitni apetiti multinacionalk, so sledili protinapadi. Pri tem je še posebej izstopalo zavezništvo naftne, elektroenergetske in nekaterih drugih industrijskih panog z argumentacijo izkoriščanja fosilnih goriv, kot nujnega predpogoja za obstoj zahodne civilizacije. V 90. letih so se tej koaliciji pridružili še tisti znanstveniki, ki so nasprotovali paradigmi o klimatskih spremembah in objavljali mnoga skeptična poročila. Na srečo je pod okriljem OZN prišlo do masovnega revolta mednarodno priznanih znanstvenih in nekaterih vladnih krogov, ki so konstituirali ekspertno telo IPCC (Intergovernmental Panel of Climate Change), z namenom zagotoviti veljavne standarde okoljske znanosti. Ta periodično, vse od l. 1990 naprej objavlja poročila o posledicah človekovih posegov v okolje, zato znanstveni konsenz postaja zmeraj bolj trden. In zato takšna izčrpljujoča vojna za interpretacijo med zagovorniki in zanikovalci podnebnih sprememb.
Tretji apokaliptični jezdec v zahodnih demokracijah je skrajni desničarski populizem, ideološki anahronizem najbolj nazadnjaškega konservativizma, ki se je kadarkoli pojavil v zgodovini človeške civilizacije in kateri bi moral za vedno ostati na straneh zgodovinskih učbenikov. Je posledica krize predstavniške demokracije in vladanja, ki nista upravičila velikih upov širokih ljudskih množic po odpravi številnih anomalij, ki jih prinaša neoliberalizem. Žal se vse od ponovne reinkarnacije modernega neokonservativizma sprevrača v zmeraj bolj nevaren antipod na razsvetljenstvu in napredku temelječi moderni družbi. Dobesedno obrača kolo zgodovine daleč nazaj, malodane v srednjeveške čase. Kako sicer razumeti takšne agende, kot so recimo odrekanje najosnovnejših demokratičnih standardov in državljanskih pravic deprivilegiranim družbenim skupinam, pa potenciranje paranoidnega nacionalizma, rasizma, ksenofobije, homofobije. In seveda avtoritarizma, kot izključnega načina vladanja. Zadnje desetletje se je bistveno okrepila ta reakcionarna plima, ki jo je sprožila predvsem begunska kriza, katera predstavlja zgodovinsko priložnost za ponovno afirmacijo antihumane in anticivilizacijske drže. Vse od pričetka reinkarnacije v 70. letih prejšnjega stoletja, začenši z Le Penovo Nacionalno fronto v Franciji, desni populizem v zadnjih letih ponovno dviga glavo in straši po celi Evropi ter predstavlja resno grožnjo njenim integracijskim težnjam. Imitatorje najdemo vsepovsod: na Madžarskem pri Fideszu, pa v Alternativi za Nemčijo in britanskem Ukipu, v poljski stranki Zakon in pravičnost, seveda ne umanjka niti pri nas v Sloveniji s proslulo SDS. Nekatere tovrstne stranke (npr. Fidesz) zavestno naslavljajo in mobilizirajo starejši del volilnega telesa, saj je ta zmeraj bil bolj tradicionalno ter konservativno naravnan, ne pa tudi mlade, ki so bolj liberalni. Kasneje bomo videli, kako s tem sejejo seme lastnega propada.
Kaj pa četrti trend, ki predstavlja neposredno civilizacijsko grožnjo? Morda bi lahko kot takega identificirali nenaden (ne pa tudi nepričakovan) pojav pandemije težko obvladljivega virusa Kovid – 19 in vseh njegovih nadaljnjih sevov, ki navkljub visoko razvitim tehnologijam proizvodnje cepiv in drugim ukrepom epidemiološke stroke, še zmeraj kljubuje vsem prizadevanjem za normalizacijo stanja. Ta, lahko bi jo poimenovali kar biološka kontaminacija, je nesporno v tesni zvezi z ekološko problematiko, s čezmernim človekovim poseganjem v naravne habitate, kar pripelje do tesnejšega kontakta s prosto živečimi živalskimi vrstami in s tem seveda tudi do neomejenega dostopa do nevarnih virusov oz. bakterij. Vendar ne gre le za medicinski problem, daleč od tega, to je šele začetek. Kot domine padajo družbene institucije, začenši z zdravstvenim in sistemom oskrbe za starejše, zamajejo se temeljne premise neoliberalnega sistema. Naš filozof svetovnega slovesa Mladen Dolar v nedavnem intervjuju na javni RTV upravičeno opozarja na to, da je pandemija Korona virusa dokončno razgalila vse antagonizme, ki jih je sodobna družba večinoma pometla pod preprogo – spolno neenakost s prekomerno obremenitvijo žensk v poklicih, ki neposredno zadevajo boj zoper epidemijo, ekonomsko neenakost, ko se najrevnejši, recimo brezdomci, nimajo kam umakniti, se ne morejo izolirati, saj nimajo doma, pa starejši v jeseni svojega življenja, ki so postali zaradi neurejenega stanja na področju dolgotrajne oskrbe najbolj tragične žrtve, navsezadnje še učenci, dijaki in študentje, ki jim je zopet zaradi nespametnih (ali namerno sproduciranih?) neučinkovitih politik in spodletele strategije razvoja javnega šolstva, onemogočena temeljna ustavna pravica do izobraževanja.
Za vse so krivi hipiji!
Šestdeseta leta prejšnjega stoletja so prinesla mnoge spremembe. Od vsepovsod je zavel svež veter, zdelo se je, da je vse mogoče. Družbena gibanja so postala nezaustavljiva, njihove emancipatorne zahteve po rasni in spolni enakosti ter enakovrednosti različnih življenjskih stilov, ekološka vprašanja, pa seksualna revolucija so za vse večne čase prevrednotili konservativno družbo z njenimi tradicionalnimi nazori. Študentske demonstracije z močno anti-avtoritarno noto, začenši maja 1968, in mirovniško gibanje proti vojni v Vietnamu so zamajale notranjo in zunanjo politiko hegemonih držav. Woodstock postane paradigma, svet po tem največjem glasbenem dogodku vseh časov enostavno ni bil več tak, kot smo ga dotlej poznali. Beatli, Stonesi, The Doors, Hendrix v glasbi, literati Ginsberg, Kerouac in Huxley, pa Warhol v likovni umetnosti so vztrajno širili obzorje novih izkušenj in tako zapustili trajni pečat v množični kulturi. Na političnem prizorišču je postala resna grožnja etabliranemu družbenemu redu široka fronta z Novo levico (New Left) in libertarnim socializmom na čelu, z Noamom Chomskym, kot njegovim najbolj prominentnim predstavnikom. Svoj zenit na polju humanističnih ved doseže kritična teorija družbe (Adorno, Marcuse, Fromm), poststrukturalizem (Foucault, Derrida, Baudrillard) in situacionalizem (Debord). Kapitalistična doktrina je bila poražena. Vse to je dobro dokumentirano, Inglehartova Tiha revolucija je nesporni družboslovni presežek tistega časa.
Kar naenkrat osrednji družbenoekonomski problemi redistribucije bogastva in neenakosti enostavno niso bili več pomembni, saj je bilo videti, da so enkrat za vselej preseženi z zmagoslavjem keynesovske ekonomske politike in na novo vzpostavljene države blaginje v zahodnih demokracijah. Kazalo je, da so dokončno premagane eksistenčne grožnje in revščina, vsaj na Zahodu. Zato se je zdel prehod k t.i. »kulturnim« vprašanjem samoumeven. A ravno v tej samozaverovanosti je klilo seme bodočega poraza. Konservativnemu delu populacije se je namreč zazdelo, da so korenite družbene spremembe, ki so jih terjali zlasti mlajši in bolj izobraženi, vendarle šle predaleč. Ta zadržanost, ta strah pred nečim novim, dotlej nevidenim, je botrovala porazu študentskih protestov v Franciji maja 1968, ko je velik del delavskega razreda v želji po zakonu in redu na volitvah podprl Charlesa de Gaulla, v ZDA pa se je istega leta pripetil na las podoben scenarij, ko so bolj previdni volilci podprli reakcionarnega kandidata, Georga Wallaca. To je potem bil začetek erozije postmaterialističnega družbenega vrenja. Streznjenje je dokončno prišlo z desničarsko kontrarevolucijo, imenovano neoliberalizem, koncem 70. let prejšnjega stoletja, ki je dokončno pokopala upe v kreiranje boljše družbe.
Ta vrednostni premik od nekoč edine zveličavne redistribucijske politike k postmaterialističnim in samoekspresivnim vrednotam, kar je sicer popolnoma skladno z znamenito Maslowovo hierarhijo motivov, kjer potrebam pomanjkanja nujno sledijo potrebe izpolnitve, je zaslužen za obsežni reakcionarni protiudarec, ki postaja vse bolj izrazit vse od 90. let prejšnjega stoletja naprej. To se v zahodnih državah najbolj nazorno kaže v vzponu desničarskih populističnih strank, temu sledijo tudi levičarske. Politika in s tem volilno telo se zmeraj bolj polarizirata. Spodnji graf prikaže gibanje obeh trendov kmalu po II. svetovni vojni, pa vse do danes, kar je bistveno spremenilo politični zemljevid sveta.
Graf 1: Izrazitost ekonomskih in neekonomskih agend v strankarskih programih v 13. zahodnih demokracijah (Vir: Inglehart, R.F., Norris, P. Trump, Brexit, and the Rise of Populism: Economic Have-Nots and Cultural Backlash, 2016)
Kaj pravi generacija »Z«?
Nobenega dvoma ni, da sta dva dogodka v tem in preteklem letu zaznamovala in dodobra preobrazila naše običajne predstave sveta, kot smo ga poznali. Prvi je vdor Trumpovih fanatičnih privržencev v ameriški Kongres, drugi pa pandemija korona virusa. Prvi simbolno pomeni povsem realno pretnjo demokraciji, ki smo jo že imeli za samoumevno pridobitev, drugi je boleč udarec našemu narcisizmu, samozaverovanosti, da je človek brezprizivni gospodar narave, da jo lahko popolnoma obvladuje in po mili volji izkorišča za svoje namene. Oba dogodka kažeta na krhkost človeške družbe, po eni strani na to, kako zelo je ta notranje ranljiva, po drugi, kako se s težavami upira zunanji ogroženosti.
Lanskoletne ameriške predsedniške volitve pa so vendarle postregle z nizom presenečenj, ki bi jih morda lahko imeli celo za prve znanilke dolgoročnejših družbenih sprememb. Prav vse notranjepolitične komentatorje je namreč presenetil menda najvišji doslej znani delež najmlajših volilcev (t.i. generacija »Z«, starih med 18 in 29 let), ki so se volitev udeležili – ta je znašal od 53 – 56%, za razliko od volitev leta 2016, ko je glasove oddalo med 45 in 48%, kar je znatni napredek v angažiranosti tega dela volilnega telesa. Takih, ki so podprli Bidna, je bilo kar 65%, resda največ pripadnikov rasnih manjšin, kar je za celih 11% več od katerekoli druge strarostne skupine. Pa ne le to, poleg znatno povečane udeležbe, so imeli ti mladi odločilno vlogo, ko se je v Pensilvaniji in Georgiji prevesila tehtnica v korist Bidna. Analize kažejo, da je prišlo do strukturnega premika, namreč za prepletenost različnih agend, ki se tem mladim zdijo življenjskega pomena in so se zato pripravljeni angažirati, ne le pred volilnimi skrinjicami, ampak širše, kot aktivisti v družbenih gibanjih. Tako npr. gibanje »Black Lives Matter« podpira več kot ⅔ mladih, ne glede na strankarsko pripadnost! Različna najbolj kočljiva vprašanja sodobnega sveta, kot so recimo rasna pravičnost, okoljska in podnebna politika, pa javno zdravje, ekonomske implikacije pandemije, omejevanje posesti orožja in druga, dojemajo integrirano, v paketu. Ne more presenetiti, da so zato mnogo bolj naklonjeni demokratski stranki, kot pa mladi pred 20. leti, ko je šlo približno za enakovredno podporo obeh ameriških strank. Tabela prikazuje rezultate raziskave preferenc, takoj po udeležbi na volitvah.
Tabela 1: rezultati ameriških volitev 2020 glede na starostne kohorte (Vir: Johnson Hess, A. The 2020 election shows Gen Z’s voting power for years to come (www.cnbc.com)
Podoben trend je bilo zaslediti tudi v primeru politične odločitve britanske vlade, ki je v prejšnjih letih tako silovito pretresala širšo evropsko politiko in javnost in ki zagotovo ima skrajno pomembne eksistenčne konsekvence za slehernega državljana Velike Britanije. Zopet ugotavljamo pomembno nižjo preferenco mlajših skupin volilcev do populistične, konservativne agende, torej Brexita.
Graf 2: rezultati odločitve o Brexitu glede na starostne kohorte
(Vir: http://www.bbc.com/news/magazine-36619342, Lord Ashcroft Polls, BBC News Magazine, 24.6.2016)
Če sedaj združimo vse tri najpomembnejše trende desničarske konservativne politike zadnjih nekaj let, torej stopnjo podpore za Trumpa, Brexit in za evropske populistične (desničarske) stranke, dobimo enoznačen globalni trend glede na starost oz. letnico rojstva. Znameniti kanadsko – ameriški kognitivni psiholog in lingvist Steven Pinker pravi, da je populizem gibanje starejših. Reči hoče, da nima perspektive. In res, natančnejši pregled spodnjega grafa nas prepriča, da se izrazitost vseh treh posamičnih trendov ohranja nekako do generacije »baby boom«, to je tistih, rojenih do l. 1964. Potem sledi strm padec, najbolj očitno pri podpori za Brexit, za evropske populiste nekoliko pozneje (pri tistih rojenih okoli l. 1975), Trump jo še najbolje odnese. A iz najnovejših podatkov zadnjih volitev v ZDA smo prej videli, da velikih možnosti pri najmlajši generaciji »Z«, pa tudi milenijcih, nima.
Graf 3: Podpora populistom glede na letnico rojstva (Vir: Pinker, S. Enlightenment now, 2018)
Kateri demografski dejavniki so odločilni za razvoj političnih stališč?
Dovolj prepričljivo razlago za odvisnost političnih stališč oz. vedenja volilcev od starostne kohorte (izraženo v letnici rojstva), pa ponuja skupina ameriških avtorjev (Ghitza, Gelman, Auerbach). Ti raziskovalci so v bistvu testirali verjetnost dveh hipotez: a) efekta staranja, pri čemer gre za socialne in psihološke procese, ki posameznike z leti usmerjajo k bolj konservativnemu nazoru, b) generacijskega efekta, pri čemer je pri različnih starostnih kohortah odločilen vpliv nekih ključnih preteklih političnih dogodkov na politično vedenje. Najprej gre za odločilno spoznanje, pridobljeno z analizami ogromnih baz podatkov, da je namreč vpliv pomembnih političnih dogodkov, ki izoblikujejo takšno ali drugačno strankarsko pripadnost, najbolj izrazit med 14. in 24. leti starosti. Te preference se dokončno utrdijo do 40. leta. To pomeni, da imajo dogodki pred 14. letom in kasneje, po 40. letu zanemarljiv učinek na oblikovanje političnih stališč. Njihov raziskovalni model je tako zajemal naslednjih pet prepoznavnih generacij: »New Deal« demokrate (rojene v 30. letih prejšnjega stoletja ali še prej), »Eisenhoverjeve« republikance (rojene leta 1941), liberalce 60. let, »Reaganove« konservativce (rojene l. 1968) in t.i. »milenijce« (rojene l. 1985). Vsaka od teh generacij je doživela posebne, zelo specifične politične izkušnje v svoji formativni fazi oblikovanja političnih stališč, začenši s premagovanjem velike depresije, zmage v II. svetovni vojni in uspešnega New Deala, pa vse do Obamovih socialnih programov in Trumpovega populizma. Opaziti je tri izrazitejše vzpone preferiranja »levičarskih« politik (pri »New Deal« generaciji za časa Roosevelta, pri liberalcih iz 60. let v času Kennedyjeve in Johnsonove administracije ter milenijcih od Clintona naprej). Po drugi strani imamo krajše konservativno obdobje za časa Eisenhoverja in dolgo, kontinuirano republikansko nadvlado začenši od Nixona, pa vse do Busha mlajšega. Rezultati so tako potrdili veljavnost hipoteze o generacijskem efektu, torej pomembnost preteklih političnih dogodkov na izbiro demokratskih oz. republikanskih kandidatov pri petih predsedniških volitvah v obdobju od leta 2000 do 2016. Torej ne gre za to, da bi v splošnem s starostjo postajali vse bolj konservativni, kot veleva tudi zdravorazumsko prepričanje, ampak nasprotno, posamezne generacije zaradi posebnih političnih izkušenj v določenem obdobju pridobijo »levo« oz. »desno« politično orientacijo, ki jih konsistentno spremlja skozi vse življenje.
Čigava je prihodnost?
Ali smo po vsem zapisanem kaj bliže zanesljivejši napovedi politično-ideoloških trendov, ki bodo v prihodnosti krojili našo skupno usodo? Nesporno se vpliv konservativizma kot svetovnega nazora in desničarskih politik z nastopom mlajših generacij polagoma zmanjšuje. Videli smo, kako se gibljejo globalni trendi, še posebej, kakšen preobrat se napoveduje od konca lanskega leta naprej. Analitiki upravičeno opozarjajo na zmeraj večji pomen politične participacije najmlajših volilcev, torej milenijcev in generacije »Z«. Njihova agenda je povsem nedvoumna: zavračanje razdiralne neoliberalne politike, njihov zmeraj glasnejši aktivizem in družbena angažiranost, okoljska ozaveščenost, večja rasna strpnost. Prihaja liberalni, levičarski cunami, ki bo pometel s preživelimi, anahronističnimi pogledi na svet in družbo. Kako si sicer razložiti, da toliko mladih podpira Bernija Sandersa in demokratični socializem? Zakaj postaja antikapitalizem zanje realna opcija?
Neenakost, ekologija, populizem in pandemija, grožnje, ki jih ti štirje apokaliptični jezdeci prinašajo, terjajo drugačni družbeni dogovor. Najbrž se v tem trenutku najbolj drastično sesuvanje etablirane neoliberalne mantre kaže ravno v primeru virusne pandemije, kjer brez solidarnostnih skupnostnih mehanizmov enostavno ne gre več naprej. Pinker je optimist – po njegovih vsestranskih analizah se družba giblje k novemu razsvetljenstvu, kjer znanje in tehnologija postajata daleč najbolj vplivna dejavnika preobrazbe. Samo pomislimo, kako naglo tudi religija izgublja svoj ideološki primat. Vzemimo kar slovenski primer: popis prebivalstva iz leta 1991 je pokazal, da je katoličanov takrat bilo skoraj 72%, ateistov le dobrih 4%. A že leta 2002 se je strukturni delež verujočih drastično spremenil, katolikov je ostalo le dobrih 57%, delež ateistov pa je narasel na 10%. Le kakšno sliko bo pokazal naslednji popis?
Komu torej zvoni? Definitivno neoliberalizmu in njegovi terminalni konsekvenci, ekstremni, reakcionarni desničarski politiki, ki ju bodo bolj razsvetljene prihajajoče generacije izbrisale z obličja sveta. Takim kreaturam, kot so Trump, Orban, »slovenski pacient« Janša in drugi, enostavno ni več mesta v politiki. Nekoč jih bodo naši vnuki obravnavali v zgodovinskih učbenikih kot kurioziteto z izrazito negativno konotacijo. In kot večni opomin.