Trideseta obletnica smrti znamenitega francoskega filozofa Michela Foucaulta (15. oktober 1926 – 25. junij 1984).
Trideset let po Foucaultovi smrti so razprave o njegovem življenju in delu bolj žive kot kdajkoli. Navdihuje številna raziskovanja filozofov, ki razpravljajo o njegovem “antisistemu”, zgodovinarjev, ki sledijo raznolikim potem, po katerih je “Foucault revolucioniral zgodovino”, pravnikov, ki razkrivajo učinke novih diskurzov “nadzorovanja in kaznovanja”, raziskovalcev družbe, ki nadaljujejo njegovo “biopolitiko”, vse do lingvističnih, literarnih, umetnostnozgodovinskih in drugih analiz, ne nazadnje do študij spola in spolne dominacije. Vse to se je pokazalo tudi na osrednjem jubilejnem Kolokviju o Foucaultu, ki je bil ob obletnici smrti organiziran na univerzah Pariz-Est Creteil in Sorboni v Parizu, in v novem dokumentarnem filmu Francoisa Caillata z naslovom Foucault proti samemu sebi, ki ga je bilo mogoče ob tej priliki kupiti vsenaokoli in ki je ponovno opozoril na osrednji pomen Foucaultove dediščine za današnji čas.
Paul-Michel Foucault seje rodil v Poitiersu v Franciji, obiskoval gimnazijo Henri IV. v Poitiersu ter Parizu in študiral filozofijo na elitni Ecole normale superieure v Parizu. Po diplomi iz filozofije leta 1951 je opravil diplomo iz psihopatologije in dobil mesto v bolnišnici svete Ane v Parizu. Kot profesor je poučeval v raznih mestih v Franciji in pozneje na univerzi v Uppsali na Švedskem; postal je francoski kulturni ataše v Varšavi in pozneje v Hamburgu; poučeval je psihologijo na Univerzi v Clermont-Ferrandu, filozofijo na univerzi v Tunisu, leta 1970 pa je začel predavati na eni najbolj elitnih univerzitetnih institucij, College de France; hkrati pa je to tudi obdobje, v katerem se začnejo njegova številna gostujoča predavanja po svetu, v Združenih državah, na laponskem in drugje. Na pariškem College de France je Foucault poučeval “zgodovino sistemov mišljenja” vse do prezgodnje smrti v Parizu. Umrl je zaradi aidsa.
Mehanizmi oblasti
Foucault je bil upornik v srcu sistema, vedno pripravljen na spopad s tistim, kar je diagnosticiral kot “neznosno v stvareh”. Skoraj vsi moji spomini so povezani z vprašanjem politike, je poudaril še v intervjuju leta 1982. Najprej je bil to spopad za “norost”, ki jo je razkril kot zgodovinsko kategorijo, ki nima nič skupnega z dednim, večnim in nespremenljivim. Norost je novoveški izum, povezan z “velikim zapiranjem’ v norišnice in z istočasno Descartesovo utemeljitvijo subjekta, ki “misli, torej je”. Pogoj za to pa je, da “ni nor”. To vodi v izključitev vseh oblik norosti kot poglavitne nasprotnice mišljenja, s čimer seje Foucault uvrstil tudi na stran osvobajajočega antipsihiatričnega gibanja in njegovih odločilnih posledic za današnji čas.
Izločanje, izključevanje, segregacija, to je bila Foucaultova priljubljena tema tudi v nadaljnjem raziskovanju, od raziskovanja institucij moderne dobe in zapora kot njihovega prototipa do razločevanja normalnega od patološkega ali natančneje: vsega, kar se razlikuje od predpisane, zgodovinsko nastale in kulturno pogojene Norme z velikim “N”. To je vse tisto, kar je domnevno “odklonsko” in je treba prav kot tako “korigirati” z najrazličnejšimi “znanstveno” utemeljenimi postopki in strategijami.
Foucault je s svojim delom zaslovel leta 1961, ko je izšla njegova razvpita Zgodovina norosti v klasični dobi. Dve leti pozneje je izšla druga, manj odmevna knjiga, Rojstvo klinike, osredotočena na medicinski pogled in red medicinskega diskurza. Tri leta pozneje pa je svoja zgodovinsko-epistemološka ali, ko jim je sam rekel, “arheološka” raziskovanja razširil v analizo klasične episteme. V tej tretji knjigi, Besede in reči, je povezal pojme življenja, jezika in dela oziroma biologije, lingvistike in ekonomije nekega jasno zamejenega obdobja v “sistem mišljenja” tistega časa.
Naslednje obdobje Foucaultovega “življenja in dela” pa kulminira v verjetno največji knjigi, po kateri bo ostal zapisan v zgodovino naše civilizacije. To je Nadzorovanje in kaznovanje – Rojstvo zapora – iz leta 1915, ki je neposredno povezana s Foucaultovimi boji za zapornike in ustanovitvijo posebne Skupine za informiranje o zaporih; v njej se je Foucault angažiral skupaj s svojim življenjskim sopotnikom in militantnim političnim bojevnikom Danielom Defertom, s filozofskim prijateljem Gillesom Deleuzom in mnogimi drugimi. To je zelo intenzivno obdobje, v katerem se je iz ozadja Foucaultovih konceptualnih spopadov porodil koncept, povezan z besedo, ki bo poslej nosila njegovo ime: Foucaultova oblast.
Osrednje obdobje Foucaultovega dela je bilo tako povezano z nietzschejanskim podrobnim in minucioznim raziskovanjem mehanizmov oblasti. To je oblast, ki je ne moremo misliti mimo institucij moderne dobe, kot so norišnice in bolnišnice, šole in tovarne, vojašnice in telovadnice, njihov prototip pa je zapor. Zapor je “razsvetljenska” institucija, v kateri je namesto neposrednega fizičnega kaznovanja vse usmerjeno v vidnost in transparentnost, hkrati pa v disciplino in proizvajanje “krotkih teles”. To je svet, v katerem postane zaradi nenehne izpostavljenosti realnemu ali predpostavljenemu pogledu “od zunaj” (iz osrednjega razglednega stolpa v zaporu) vsakdo svoj lastni nadzornik. Panoptik v posamezniku (umeščenem v zaporno celico na obodu krožne arhitekture modernega zapora) vzbudi nenehno stanje vidnosti, občutek izpostavljenosti in zavest o nadzorovanosti. “Panoptizem” pa je za Foucaulta način, kako se ta princip razširi po vsej družbi.
Že leto po tej slavni knjigi je izšla prva knjiga njegovega zadnjega življenjskega projekta: zgodovine seksualnosti. Od načrtovanih šestih knjig sta poleg prve, Volje do vednosti, prav v letu njegove smrti izšli še druga in tretja, v katerih se je lotil dalj časa razvijajočih se “sistemov mišljenja”, od antične Grčije vse do današnjega časa. Skrbniki njegovega dela se zdaj, ko so izšli domala vsi drugi Foucaultovi spisi, intervjuji, seminarji itn. (manjka samo še eden od trinajstih seminarjev s Collège de France), sprašujejo, ali bi bilo prav, da bi izdali tudi rokopise, ki bi morda odprli pot v nadaljevanje ali v še neko drugo smer. Na jubilejnem junijskem kolokviju v Parizu je na to opozoril vplivni zgodovinar Pierre Nora, ki je v času Foucaultovega življenja skrbel za njegove založniške projekte in ga podpiral v njegovem raziskovanju; trideset let po njegovi smrti pa, kot je sam poudaril, prepušča odločitev o izdajanju rokopisov strokovnjakom za Foucaulta. Kot je pokazal tudi sam kolokvij, jih je že prava množica.
Misliti na meji
Pri nas je bilo svojčas slišati kritike, da nekako spregledujemo oziroma da po krivici ne omenjamo Foucaultove homoseksualnosti. Toda nas pred tem ne svari sam Foucault? Naj nas pustijo pri miru, ko pišemo!, pravi “Foucaultov glas”, ki ga je na pariškem kolokviju v raznih Foucaultovih besedilih subtilno razčlenil David Christoel. Naj nas ne zapirajo v kategorije policijske države: ime in priimek, spol – in spolna usmerjenost?
Foucaultova zgodovina seksualnosti se posveča raziskovanju novih oblik oblasti, ki so povezane z novo “skrbjo” za življenje in za “makrotelo” celotne populacije: za njeno higieno, bolezni, stanovanjske razmere, obrambo pred epidemijami, zdravstveno vzgojo, regulacijo seksualnosti itn. Foucault je vse to poimenoval z novo besedo “biopolitika”, ki je danes že prešla v splošno rabo.
Tudi golo življenje in s tem povezane aktualne dileme, od razširjenih razprav o evtanaziji do zadnjih poročil o pokopavanju abortiranih zarodkov pri nas, je (prav tako kot norost, zločin ali domnevno “odklonska” seksualnost) zastavek političnih bojev in neločljivega spoja vednosti z oblastjo – nezvedljivega na etiko, moralo in vélike “vrednote”. Na pariškem kolokviju je v svojem plenarnem predavanju o vsem tem spregovorila Judith Butler, v anglo-ameriškem in zdaj tudi francoskem prostoru znana raziskovalka heteroseksualnosti ali, kot temu pravi, “heteroseksualne matrice” kot osrednje identitetne norme našega časa. Guillaume le Banc, ki sodi poleg Françoisa Ewalda (ki je bi svojčas tudi Foucaultov asistent), Frédérica Grosa, Judith Revel, Orazia Irrera idr. med natančne poznavalce in izdajatelje Foucaultovega dela, je v nadaljevanju problematiko identitetnih politik kritično osvetlil tako, da je samo filozofijo problematiziral kot “protikulturo”. To lahko pomeni dvoje: “misliti na meji” in vključevati marginalne in izključene oziroma “mejne filozofske diskurze”.
Foucaultova “zgodovina seksualnosti” raziskuje oblast, ki nič ne prepoveduje ali zatira, ampak je nadvse produktivna. To je oblast, ki zapoveduje, da je treba povedati vso resnico o sebi, kar v skrajni konsekvenci pomeni: vso resnico o svoji seksualnosti. To je pastoralna oblast, njen glavni mehanizem pa ni več izključevanje in utišanje (npr. norosti, ki molči, ali pa feministične misli, ki ne more postati integralni del filozofije), ampak govorjenje, izpostavljanje in morda tudi coming-out. Obligacija, da je treba vse povedati, vse priznati in vse izpovedati.
Prav “priznanje” je tudi tisto govorno dejanje, kot je na jubilejnem kolokviju nadaljevala Judith Butler, na katerem temeljijo ključne oblike identitete v današnjih družbah in ki se prav kot tako “utrjuje kot norma”. Razkritje pred drugimi, pričevanje, performativnost identitete, vse to so zastavki oblasti; hkrati pa je prav “seksualno priznanje” tisto, ki lahko kar najbolj “zmoti oblast” in jo subvertira. Resnica, ki je za Foucaulta vselej že “volja do resnice”, je tudi “pogum za resnico”, in prav to je bila vodilna nit Foucaultovega zadnjega seminarja na College de France v letu njegove smrti. Pogum za resnico: s tem je v prenatrpani dvorani Judith Butler sklenila svoj odmevni hommage Foucaultu.
Foucault je vedno napredoval od krize do krize, kot je poudaril njegov sodelavec in prijatelj Gilles Deleuze. Največja med temi krizami, v katerih se je moral spopadati s samim seboj, je bila povezana prav s seksualnostjo in načinom, kako nas govor o seksualnosti, priznanje in s tem povezana pastoralna oblast individualizira, “identificira” in subjektivira. Toda kjer je oblast, tam je odpor!
V stoletju, ki nosi ime velikega filozofa in našega cestnega bojevnika, v spopadu z najrazličnejšimi oblikami dogmatizma in vseprisotnimi praksami nesvobode, si moramo postaviti za slogan prav to osrednjo Foucaultovo dediščino. Kot je na pariškem kolokviju sklenil razpravo Gerard Mordillat: svoj naslednji film bi rad posvetil Foucaultu in njegovemu smehu, ki razkriva “neznosno v stvareh” – se pa prav tistemu najbolj neznosnemu prav nikoli ne preda! Kjer je oblast, tam je odpor: kjer je priznanje, tja pa mora priti – nietzschejanski smeh filozofa!
Eva D. Bahovec
Michel Foucault – filozof ali cestni bojevnik?
Jubilejni kolokvij o Foucaultu na pariških univerzah Paris-Est Creteil in Sorboni, ki je bil organiziran ob trideseti obletnici njegove smrti, je pokazal, da je Foucault nemara eden najvplivnejših filozofov in “specifičnih intelektualcev” preteklega stoletja. V raznih obdobjih svojega življenja in dela se je spopadal z zapiranjem norih in utišanjem norosti, se zavzemal za pravice zapornikov in uveljavljanje praks telesne svobode, soočal z mnogoterimi načini reglementacije seksualnosti in postavljal po robu vsakršnim normam, ki proizvajajo skupine tako ali drugače izključenih, deprivilegiranih in marginaliziranih.
Danes so njegove analize “sistemov mišljenja” vsenaokoli in so postale del skupne razsvetljenske intelektualne dediščine, kije ni mogoče misliti brez osebnega in političnega angažmaja. Foucault je postal del široke palete univerzitetnih učnih načrtov za filozofijo in zgodovino, pravo in socialno delo, literaturo in umetnost. Tudi zunaj univerzitetnega prostora je branje Foucaulta vse bolj redna praksa raznih bralnih in angažiranih skupin: od raznih dogodkov v ljubljanski Mreži za Metelkovo in mariborski Kibli prek skupine za branje njegove zahtevne Arheologije vednosti v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani do nedavnega Seminarja Foucault, ki sta ga v letnem semestru jubilejnega Foucaultovega leta v Moderni galeriji v Ljubljani organizirala Izidor Barši in Aleš Mendiževec; nekatere posnetke s seminarja in vabljenih predavanj si je mogoče ogledati tudi na internetni strani. V nadaljevanju se nam v novembru obeta manjši kolokvij o Foucaultu v Ljubljani, v decembru pa pregledna in obsežna konferenca v Beogradu.
Trideset let pozneje
Foucault je vedno pisal proti ustaljenim dogmam svojega časa, proti vzvišeni samozavesti sodobnosti, v ozadju katere je razkrinkaval kontinuiteto starejših oblastnih mehanizmov
Gre za avtorja, ki je, sledeč nekaterim raziskavam, najbolj citiran avtor s področja humanistike v zadnjih letih, toda njegovo ime in delo postavljata pod vprašaj tradicionalni pristop pri vzpostavljanju določenega kanona vednosti. Foucault je namreč med drugim avtor teksta Kaj je avtor?, v katerem postavi pod vprašaj tradicionalno delitev na avtorjevo življenje in delo ter razvrščanje idej glede na njihove ustvarjalce. Ta tekst zaključi z radikalnim motom: “Kaj pa je sploh važno, kdo govori?”.
V svojem nastopnem predavanju na Collége de France, naslovljenem Red diskurza, Foucault pokaže, kako se vsak diskurz, ki pretendira po svoji konsistentnosti, tvori preko določenega nasilja, preko pravil, ki jih vzpostavi neka oblastna instanca, ki skrbi za pravilno cirkulacijo in reprodukcijo diskurza, predvsem zato, da bi tako reproducirala tudi lastno oblast. Foucaultovo ime torej povzroča veliko nelagodje: njegova vseskozi borbena in težko umestljiva misel otežuje, da bi se okrog nje ustanovila “institucionalizirana vednost” s strani “posvečenih razlagalcev”, ki bi o ustanovitelju pisali slavnostne spise ob obletnici njegove smrti, v katerih bi splošni publiki razložili edino pravilno smer razlage njegovih misli.
Radikalno nepristajanje
Kanonizacija Foucaultove misli se zdi problematična še z nekega drugega vidika. Njegov veliki filozofski prijatelj Gilles Deleuze je nekoč mislece razdelil na dve veliki skupini: javne profesorje, ki podpirajo obstoječo družbo in državo, njene vrednote, ideale in navade, ter na singularne, samotne mislece, kot je bil denimo Nietzsche, ki se skušajo točno tem vladajočim idealom zoperstavljati, jih rušiti in ki pišejo za potencialnega bralca iz neke drugačne prihodnosti, ki jih bo šele lahko razumel.
Nedvomno moramo Foucaulta, ne glede na to, da je zasedal ugledno predavateljsko mesto, uvrstiti v drugo skupino mislecev, med mislece, ki rušijo in ne podpirajo vladajočega. Njegovo misel (tako kot tudi njegovo osebnost) sta namreč zaznamovala radikalno nepristajanje na družbene konvencije in popolna amoralnost, kot je to po znameniti televizijski debati med njima ugotovil Noam Chomsky.
Vendar te amoralnosti nikakor ne smemo izpeljevati iz Foucaultovih osebnih lastnosti, temveč iz jedra njegove misli: “Ne morete me odvrniti od prepričanja, da pojmov človeške narave, pravičnosti, uresničevanja bistva človeka – pojmov in konceptov, ki so se izoblikovali v naši civilizaciji, v našem tipu vednosti in v naši obliki filozofije, zaradi česar so vključeni v naš razredni sistem – ne moremo, naj bo to še tako obžalovanja vredno, postaviti v ospredje, da bi z njimi opisali ali upravičili boj, ki naj bi načeloma porušil same temelje naše družbe.”
Nasprotno od tega je Foucault skušal skozi svoje celotno delo pokazati, kako se za posameznimi ideali in institucijami naše civilizacije skriva nekoliko temačnejša genealogija njihovega nastanka. V svoji prvi knjigi iz leta 1961, Zgodovina norosti v času klasicizma, s katero je postal širše poznan, je denimo izpostavil, da se je sodobni ideal razuma konstituiral na utišanju in izključitvi norosti. Poenostavljeno bi lahko rekli, da je Foucault v samem jedru razuma detektiral določeno iracionalnost, pravzaprav določeno norost, ki se boji norosti neke druge vrste.
Marsovci ne obstajajo
Foucault je vedno pisal proti ustaljenim dogmam svojega časa, proti vzvišeni samozavesti sodobnosti, v ozadju katere je razkrinkaval kontinuiteto starejših oblastnih mehanizmov. To vračanje v preteklost je učinkovalo kot razkrinkavanje sedanjosti, saj je izpostavilo in razvrednotilo najbolj skrite predsodke, na katerih je ta temeljila. V Foucaultovih tekstih ne moremo nikjer najti potrditve zgodovinskega napredovanja, nikakršnega postopnega razsvetljevanja ali osvobajanja. Nič čudnega torej, da so ga mnogi obtoževali trdovratnega pesimizma, ki jemlje človeški pogum, kot navaja njegov prijatelj zgodovinar Paul Veyne.
Vendar je to zgolj površinski vtis – Foucaultu namreč ni bilo nič bolj tujega kot pesimizem in pasivnost. Drži sicer, da že ob prvem branju pade v oči določena hladna neopredeljenost: tudi v pasusih, kjer piše o praksah javnega mučenja ali o stereotipnih predstavah o homoseksualcih iz 19. stoletja, ničesar posebej ne obsoja niti ne odobrava in zdi se, da je kot avtor povsem izvzet in nezainteresiran za vsebino, ki jo pred bralčevimi očmi razkriva. Tudi na tej ravni torej Foucault ostaja strogo amoralen in nikjer ne predlaga nobenih alternativnih moralnih modelov, imperativov ali direktnih praktičnih rešitev. Toda kljub temu ostaja skozi celotni Foucaultov opus prisotna določena bojna pozicija, četudi je določitev konkretne oblike boja v praksi vedno prepuščena bralcu.
Foucault se nam tako zdi danes še posebno aktualen ne zato, ker bi ponujal izdelane odgovore, temveč ravno zato, ker neutrudno odpira prava vprašanja: Kakšno bojno prakso ubrati, da odpravimo aktualne oblike družbenega zatiranja, ne da bi sami postali del neke zatiralne sile? Sledeč Foucaultovi analizi oblasti, te namreč nikakor ne smemo razumeti kot nekaj ločenega in zunanjega, kar nas zatira, temveč kot nekaj prvenstveno notranjega, kot nekaj, kar vseskozi izvajamo in reproduciramo.
Da sta Foucaultova izvzetost in brezbrižnost do vsebin, s katerimi se ukvarja, zgolj optična iluzija, nam pokaže že bežno vzporejanje njegovega življenja (bil je homoseksualec, bil je viden aktivist za pravice zapornikov, v mlajših letih je imel težave z duševnim zdravjem) in njegovega dela (zgodovina norosti, seksualnosti in zapora). Toda četudi je prepletenost življenja in dela neizpodbitna, je tovrstno vzporejanje prav gotovo prehitro in zavajajoče: Foucaultovi osebni boji niso zrcalna podoba njegovega znanstvenega dela. V tem kontekstu je zlasti pomenljiv njegov odgovor iz nekega intervjuja iz 1974., ki je bil izgubljen za 30 let, v začetku tega leta pa se je znašel na youtubu. V njem Foucault zavrne, da bi povedal karkoli osebnega z, zanj značilno, provokacijo: “Zadnje pol ure nisem govoril nič drugega kot le osebne stvari.”
Največji problem je namreč ta, da ne moremo nikoli povsem izstopiti iz singularnega trenutka in prostora, v katerem smo pristransko umeščeni, kar Foucault slikovito prikaže v enem izmed intervjujev: “Dober etnolog naše lastne kulture bi lahko bil nekdo iz Kitajske, kak Arapeš ali nekdo iz plemena Nambikwara. Toda konec koncev, s katerimi kategorijami, s katerim miselnim okvirjem bi nas lahko spoznal, če ne z našim lastnim miselnim okvirjem? Torej smo, navsezadnje, mi sami tisti, ki bi lahko bili najbolj uspešni, če bi se le bili zmožni nekako zaukriviti nad sabo in se pogledati v ogledalo /…/ Lahko bi seveda sanjali marsovca, čigar misel bi uspela popolnoma zajeti našo lastno misel, in takrat bi bil ta marsovec tisti, ki bi nas najbolje spoznal. Ampak to ni možno, ker, vsaj kolikor jaz vem, marsovci ne obstajajo.”
Jernej Kaluža
Objavljeno v Sobotnem Večeru, v soboto, 2.8.2014