Pred dvesto leti, 5. maja 1818, se je rodil Karl Marx. Ob zaključku srednje šole je v maturitetnem eseju zapisal: “Če kdo dela le zase, lahko pač postane znamenit učenjak, velik modrec, odličen pesnik, toda nikoli popoln, resnično velik človek.”
Marx je v življenju napisal še veliko, toda nikoli ni pisal le zase, zaradi lastne slave, temveč »za spopolnitev, za blagor sveta«, kot lahko preberemo v istem eseju. Po njegovem se brez takšnega, v skupnost, v družbo naravnega delovanja človek ne more uresničiti kot človeško bitje. Ne zares. Lahko sicer živi med drugimi ljudmi, a če živi zgolj zase, ne živi kot človek v polnem pomenu te besede. Lahko sicer hodi v službo, lahko je uspešen (po merilih družbe, v kateri živi), toda njegovo življenje je odtujeno in odtujen je tudi sam.
Razumevanje odtujitve je Marxovo prvo prizadevaje na področju mišljenja, drugo je razumevanje ekonomije in kritika običajnih ekonomskih pojmovanj. Smisel obojega pa zanj nikakor ni akademski, teoretičen, kajti Marx je – skladno s tem, kar smo navedli zgoraj – razumevanje sveta podredil njegovemu izboljšanju.
Človek, potreben izboljšanja
Človek, na kakršnega je v svojem času naletel Marx, je bil po njegovem mnenju potreben izboljšanja. Velika večina ljudi je bila globoko potopljena v vsakdanje materialistično življenje. To pomeni, da je bila večina njihovih misli, ki jih je v enem dnevu porodila njihova zavest, namenjena materialnim, telesnim skrbem: preživetju, hrani, obleki. Kdor se je zaradi srečnih okoliščin teh skrbi rešil, si je nakopal druge, zlasti tiste, ki se nanašajo na materialno stanje in s tem povezan družbeni status. Toda ljudje, ki se jim v občevanju z drugimi ljudmi v zavesti ne porodijo skoraj nobena druga vprašanja, kot kaj in koliko kdo poseduje ter kakšen je z ozirom na to njihov družbeni status, so hecni, odtujeni ljudje. Odtujeni so med sabo in odtujeni so od samih sebe, zlasti od tega, kar bi lahko bili v nekem drugačnem svetu, kjer njihove zavesti ne bi zaposlovale skoraj izključno materialne stvari in kjer ne bi vsega vedno znova zvedli na materialni uspeh in vprašanje, kdo ima več – ali celo na vprašanje preživetja.
Po Marxu lahko vsak človek preseže to stanje odtujenosti. Stališče, da zmore to vsakdo, ne glede na raso, vero itd. vsebuje razsvetljensko prepričanje – kar ni nenavadno, saj je odraščal v razsvetljenski družini. To nadalje pomeni, da posamezne skupine ljudi nimajo neke vnaprej dane človeške narave, zaradi katere bi bile vnaprej določene za služenje drugim skupinam ljudi. Nihče ni po naravi gospodar ali po naravi hlapec in nihče ni na svetu zato, da ga nekdo izkoristi. Dokler je odnos med gospodarjem in hlapcem odnos izkoriščanja, dokler menijo gospodar in njegovi uslužbenci, da je treba z množicami gospodariti kot z gozdovi in jih upravljati, tako dolgo sta oba še vedno samo odtujena v materialističnih skrbeh; čeprav sta hkrati duhovni bitji. Vsakdo ima torej dovolj duha, da preseže stanje hlapčevanja materialnim skrbem in postane gospodar svoje usode, vendar pa – kot smo videli na začetku – ne more tega doseči nihče sam zase ali zgolj zase, temveč le skupaj z drugimi oziroma kot družbeno bitje. Odprava odtujenosti v družbi je za družbena bitja mogoča samo s skupnimi močmi. Po Marxu zahteva takšna odprava znanje, razumevanje sveta, družbe, ekonomije. Prav tako pa tudi znatno mero strpnosti in sposobnosti za dogovarjanje.
Posedovati znanje o družbi in svojih zmožnostih
Kaj pomeni razumevanje družbe? Nekdo razume slovensko, ko razume pomen besed in stavkov v slovenščini. Da nekdo razume slovensko, mu ni treba znati še slovenske slovnice. Na nek način sicer vsakdo, ki razume slovensko, razume tudi slovnico. Če napišemo “vsa v razumevanju od slovnica”, vsakdo intuitivno razume, da je nekaj narobe – kar pomeni, da v tem intuitivnem smislu vsakdo, ki razume nek jezik, razume tudi njegovo slovnico. Toda to ne pomeni, da se ni treba nikomur učiti slovnice, čeprav jo intuitivno razume. Razumeti jezik (ali slovnico) ter znati jezik (ali slovnico) sta potemtakem dve različni stvari.
Po Marxu velja zelo podobno tudi za družbo. Intuitivno razumeti pravila življenja v družbi, razumeti, kdo je kdo, kako napredovati, uspeti itd. je eno, vedeti, za kaj gre, pa je nekaj čisto drugega. Tako utegne nekdo, ki je uspel, vendar je uspel zgolj kot posameznik, biti še vedno samo odtujen, služiti zgolj materialnim skrbem, torej ne posedovati znanja niti o družbi niti o svojih skritih zmožnostih.
Posedovati vednost o družbi je potemtakem nekaj drugega kot sprijazniti se z družbo takšno, kot je, in v njej še uspevati. Imeti vednost o družbi, pomeni poznati družbene odnose, zaradi katerih ljudje sploh so, kakršni so, se pravi odtujeni (od tega, kar bi lahko bili). Še več, imeti vednost o družbi pomeni prizadevati si za takšne odnose, ki vsem ljudem omogočajo čim manj odtujeno življenje. Družboslovna vednost, ki ni praktična, ki je samo teoretičen članek v teoretični reviji, je sama odtujena: ne prispeva k spreminjanju sveta in ljudi na boljše, temveč celo ohranja odtujeno stanje.
Ker so Marxa zanimala praktična, konkretna vprašanja, so ga zanimali družbeni odnosi družbe, v kateri je živel, torej družbeni odnosi kapitalistične družbe. Temeljna značilnost teh odnosov je, da mora večina ljudi, če želi preživeti, delati. Delati mora, ker nima drugih, od tega dela neodvisnih virov preživetja. To pomeni, da je prisiljena delati, da je delo prisilno. Danes je delo tako samoumevno – pri hlapčevskem narodu pa še posebno – da večina verjame v reklo: kdor ne dela, naj ne jé. Po Marxu lahko kaj takega izreče samo odtujeni duh, nekdo, ki nima znanja o družbenih odnosih. Težava kapitalistične družbe ni, da večina noče delati, težava je, da to, kaj je delo, ni določila množica inteligentnih ljudi v medsebojnih dogovorih, temveč manjšina gospodarjev, lastnikov virov za preživetje in sredstev za delo. Od tod sledi, da odnosi v družbi niso odnosi med enakopravnimi ljudmi, temveč odnosi med gospodarji in hlapci. V tem odnosu so gospodarji tisti, ki določajo, kaj je dobro za vse in kaj ne, pri tem pa določajo tudi pomene besed.
Glasno branje za čiščenje snega
Kaj torej pomeni delati? V kapitalistični družbi to ni vsakršno koristno početje, ki si ga utegne izmisliti posameznik. Na primer, lahko postavite spletno stran, ki v lokalnem okolju opravlja kakšno koristno dejavnost. Recimo, spletna stran je lahko portal za izmenjevanje koristnih informacij o vrtu, zelenjavi in domačih živali ali lahko je portal za izmenjevanje opravil: eno uro berem na glas, če mi kdo očisti sneg pred hišo. Toda z vidika kapitalistične družbe postavitev takšne družbeno koristne spletne strani in skrb zanjo ni definirana kot delo, pravzaprav ni tako definirana niti izmenjava opravil: glasno branje za čiščenje snega. Delo v kapitalistični družbi je zgolj in izključno tisto početje, ki na organiziran način proizvaja blaga za prodajo na trgu. In zakaj, vas vpraša Marx, je delo zgolj to, vsakršno drugače organizirano početje pa ne? Njegov odgovor se glasi, da je tako zaradi odnosov moči, v okviru takšnih odnosov pa je gospodar tisti, ki kaže z roko in določa, kaj je kaj.
Ker večina nima lastnih virov za preživetje, pač mora poslušati gospodarja, ne more početi česar koli, četudi bi bilo takšno početje za družbo veliko boljše, za posameznika pa veliko bolj izpolnjujoče, temveč si mora poiskati prav delo. Kdor je odvisen, torej mora delati, če hoče preživeti. Če pri tem ponavlja, kdor ne dela, naj ne jé, v bistvu ponavlja besede gospodarja in njegove definicije teh besed. S tem, pravi Marx, ohranja samega sebe kot delavca, se pravi kot nekoga, ki je v podrejenem položaju, ki posluša gospodarjeve definicije besed in jim verjame. S tem ohranja družbeni odnos gospodarja in hlapca in naprej, ohranja lastno odtujenost od virov za preživetje, od soljudi in od samega sebe.
Kapital je po Marxu potemtakem družbeni odnos. Ni toliko naložbeni denar, čeprav je tudi to, je bolj takšno razmerje med ljudmi, kjer ljudje utihnejo ali morajo utihniti, ko spregovori naložbeni denar. S tega zornega kota je žalostno videti odrasle, potencialno inteligentne ljudi, a ljudi brez lastnih virov za preživetje, ki se drenjajo za drobtine in poslušno poskočijo, ko se gospodar s svojim investitorskim očesom zaustavi v kakšni regiji. Sami ljudje tedaj sicer niso žalostni. Investicija pomeni delo, odpiranje delovnih mest. Ljudje bodo proizvajali blaga. Osem ur na dan, vsak dan, razen morda ob nedeljah. Blaga bo nekdo prodajal na trgu in ljudje bodo zaslužili denar. Lahko bodo kupovali stvari, se pravi druga blaga, ki jih proizvajajo drugi delavci. Lahko bodo torej delali in lahko bodo kupovali, kar so naredili drugi.
Opravljanje presežnega, zastonjskega dela
Toda zakaj bodo lahko delali in kupovali? Zato, ker bodo dobili samo del denarja, ki je bil iztržen za blaga, ki so jih naredili. Drugi del bodo dobili investitorji. To pomeni, da so delavci del delovnega časa delali za denar, ki ga bodo dobili investitorji. Marx je ta del delovnega dne poimenoval presežno delo. Opravljanje presežnega, z vidika delavca tako rekoč zastonjskega dela, je srž kapitalizma kot družbeno-ekonomskega sistema. To je motiv gospodarja in motiv ohranjanja družbenih odnosov, kjer so eni ljudje gospodarji in drugi hlapci. Presežno delo je namreč vir dobička oziroma dodane vrednosti – in zgolj zaradi dobička se investitorjevo oko sploh zaustavi v kakšni regiji, kamor pripelje menedžerje, ki nato organizirajo proizvodnjo.
V družbenem odnosu, kakršen je kapitalizem, so torej delavci zadovoljni – se pravi, da delajo in kupujejo, kar so naredili drugi delavci – le dotlej, dokler njihovo delo prinaša dobiček. Ko dobička ni več, tudi investicije ni več. Podjetje se tedaj zapre. Dela in zadovoljstva je konec. To nadalje pomeni, da v kapitalizmu delo ni zgolj preprosto proizvajanje blaga za menjavo na trgu, temveč proizvajanje blaga z dodano vrednostjo. Z vidika kapitala delo, ki ne proizvaja dodane vrednosti, ni delo, zato podjetje, ki ne proizvaja dodane vrednosti, zapre vrata – in tudi delavci niso več delavci, ker so ostali brez dela.
Delavce je v kapitalizmu seveda strah, da bi ostali brez dela. Ker nimajo lastnih virov za preživetje, si morajo iskati delo oziroma pač to, kar gospodarji tako definirajo. Ker nad tem vidikom lastnega življenja nimajo veliko nadzora, je velika večina ljudi potopljena v vsakdanje materialistično življenje. To pomeni, da je večina njihovih misli, ki jih v enem dnevu porodi njihova zavest, namenjena materialnim, telesnim skrbem: preživetju, hrani, obleki. Kdor se zaradi srečnih okoliščin teh skrbi reši, si nakoplje druge, zlasti tiste, ki se nanašajo na družbeni status. Zaradi tega so delavci, ljudje v kapitalizmu predvsem tekmeci. Na trgu delovne sile tekmujejo med sabo. Zmago v tej tekmi štejejo kot uspeh. Pri tem jim uide, da so zaradi tega odtujeni: odtujeni med sabo, od sebe in od virov za preživetje. Uide jim, da je takšno tekmovalno okolje in da so takšni tekmovalni ljudje ukrojeni po meri gospodarjev. Ti zato ne definirajo samo, kaj je delo, definirajo tudi, kaj je delavec – in navsezadnje, kaj je človek.
Na začetku smo videli, da se Marx ni strinjal s temi definicijami. Če je človek družbeno bitje, je menil, tedaj njegova oblika družbenosti ne more biti vsesplošna odtujenost, ne more biti zmaga v tekmi medsebojno ločenih posameznikov, temveč delo v skupnosti in za skupnost. Marx je svoje delo posvetil zmagi takšne skupnosti, ki posameznikov ne bi odtujevala in bi jim omogočila dvigniti pogled čez vsakdanje materialne skrbi. Čez preživetje in družbeni status.