Uvod
»… je tipična ženska v znanosti, ki dela veliko več kot moški, ker se mora vsak dan znova in znova dokazovati ter biti izredno stroga do sebe. Saj je prijazna, a nima časa za pogovor, ker jo vedno čaka delo. Resnično težko razumem, kako lahko ženske to vzdržijo leta in leta…«
S temi besedami mi je na prvi jesenski dan letos svojo (uspešno) kolegico opisal prijatelj, zaslužni profesor iz Izraela, države, kjer so ženske enakopravne do take mere, da celo obvezno služijo vojsko. Dolgo ga že poznam in vem, da je to napisal brez kake škodoželjnosti ali zavisti; bolj s trpko zavestjo, da je ženskim kolegicam veliko težje, da se jim morda celo godi krivica. In to v današnjem času in v družbi, ki se uvršča med visoko razvite.
Zgodbe in izkušnje
Spomladi leta 2009 je izšla tematska številka revije Humboldt Kosmos, posvečena ženskam v znanosti. Revija, ki jo izdaja Humboldtov sklad in jo dobivajo vsi nekdanji štipendisti in vse nekdanje štipendistke, nosi na naslovnici zelo zgovorno sliko: na položnem pobočju gore moška naveza v zložnem tempu in kravatah osvaja vrh, medtem ko na severni steni alpinistka sama, popolnoma nevarovana, hiti priti istemu vrhu.
Izkušnje, ki jih v tej reviji opisujejo ženske, štipendistke Humboldtovega sklada iz različnih držav, so si po eni strani podobne, po drugi strani pa izrazito odražajo materialno in duhovno stanje okolja, iz katerega izhajajo.
Slika 1. Naslovnica revije Humboldt Kosmos 94/2009, posvečene ženskam v znanosti. (objava z dovoljenjem Humboldtove fundacije)
Matematičarka dr. Sara Negri z univerze v Helsinkih ima tri otoke in pravi, da na Finskem – zaradi dobro urejenega otroškega varstva – otroci ne predstavljajo ovire za napredovanje žensk. Kljub temu pa je v akademskih sferah čutiti razliko v zastopanosti žensk med npr. naravoslovjem in humanistiko. Izpostavlja logiko kot interdisciplinarno vedo, na področju katere prevladujejo moški – tako v uredništvih strokovnih revij kot v članstvih organizacijskih in znanstvenih odborov konferenc, na katerih predavajo spet večinoma moški.
Ugotavlja, da je enakost v raziskovanju na Finskem sicer zelo poudarjena, a se dejansko uresničuje le na določenih področjih, kot so npr. različne »feministične raziskave«, ki jih v zadnjem času nazivajo kot »študije spola«. A dr. Negri meni, da ženskam na področjih »trdih znanosti« to žal ni v pomoč, ampak naj bi se s tem celo utrjevala delitev na »moška« in »ženska« področja (Negri, 2009, 24).
Ta izjava finske kolegice je zelo presenetljiva. Ali vendar feministične študije in študije spolov ne koristijo vsem, ampak samo feministkam? Mar raziskovanje kemije koristi samo kemičarkam in kemikom? Žal je tako mišljenje zaznati marsikje, tudi pri nas, vedno in povsod, kjer ženske želimo uveljavljati svoje sposobnosti in (za nas samoumevne) pravice.
Prof. Dr. Morgane Thomas-Chollier je doktorirala na Vrije Universiteit v Bruslju. Sedaj je v Parizu (Institut de Biologie de l’Ecole normale superieure) in se ukvarja z bioinformatiko, za katero pravi, da je tipično »moško« področje. Dodaja, da včasih obupuje, ker je pri tehničnih problemih in vprašanjih pogosto prezrta samo zato, ker je ženska. Navaja primer, ko je vodja laboratorija prosil njenega kolega za izvijač, da bi zamenjal trdi disk v računalniku. Kolega ni našel izvijača in vodja je odšel. Morgan je šla za njim in mu z užitkom razložila, da ona ve, kje je izvijač in da lahko zamenja katerikoli del računalnika. Vodja se ji je opravičil in priznal, da ni pomislil, da bi ona – kot ženska – to bila sposobna narediti. Svojim moškim kolegom bi v spominsko knjigo najraje napisala stavek: »Da, nosim krilo in pečem dobro pecivo, vendar ta računalniški program obvladam prav tako dobro kot ti«. Meni, da laboratorij, v katerem delajo tudi ženske ali ga (celo) vodi ženska, nudi raziskovalki privlačnejše okolje. Mladim ženskam, ki se podajajo na pot znanosti pa svetuje: »Bodite močne a vzemite stvari v roke z lažje strani. Izkoristite svoje (ženske) komunikativne sposobnosti, nastopajte profesionalno in ne preveč emocionalno. In pomnite: niste manj inteligentne, če se naličite, nosite obleko in elegantne čevlje« (Thomas-Chollier, 2009, 16)!
To mnenje odraža težnjo po čim boljši prilagoditvi moškemu svetu: kot da je »prava« moška znanost razvezana od emocij, kot da vsak kreativni proces, tudi znanstveni, ne vključuje čustvenega doživljanja in prispevka! Po eni strani bi morale torej igrati tradicionalno žensko vlogo (peči pecivo!), a hkrati prevzemati moški način ravnanja, ki vsaj na površini izključuje vpliv čustev.
V ZDA »junaki nimajo družine«, ugotavlja prof. dr. Trisha N. Davis, mati treh otrok, biologinja, ki poučuje na univerzi v Washingtonu, in dodaja, da sicer v ZDA so pobude in ponudbe za promocijo enakosti spolov v znanosti, a žensk na vodilnih in/ali profesorskih položajih skoraj ni. Razlog za to vidi v znanstveni »kulturi«, kjer niso zaželeni tisti, ki imajo kakršnekoli obveznosti izven znanosti, pa naj si bo to tudi skrb za otroke ali ostarele. Vsi znanstveniki in znanstvenice z družinami so tako nekako zapostavljeni, cenjeni so tisti, ki za znanost žrtvujejo vse (Davis, 2009, 19). Opažam, da je taka »znanstvena kultura« že pred leti zašla tudi v Slovenijo, večinoma preko ljudi, ki so se izpopolnjevali v ZDA.
Še ena Američanka, dr. Ines Angeli Murzaku, ima tri otroke in poučuje religijske študije na Seaton Hall v South Orange, New Jersey. Meni, da moški v znanosti prej dosežejo priznanje in spoštovanje kot ženske. Od žensk se pričakuje več, tako v službi kot doma. Da bi ta visoka pričakovanja dosegle, se morajo stalno dokazovati in vsaj dvakrat bolj zavzeto delati kot moški. V akademskih krogih še vedno vladajo predsodki o »sposobnostih« mater, zato ni presenetljivo, da je med ženskami, ki dosežejo stalno službeno mesto, več samskih kot med moškimi. Vendar ima sama dobre izkušnje in meni, da so službe na univerzah med najprimernejšimi za ženske. V ZDA so namreč načela enakosti spolov zelo pomembna, tako na državnem nivoju kot na univerzah in oddelkih. Kljub iniciativam, da bi pri zaposlovanju imele ženske prednost, sama nasprotuje takim pozitivnim ukrepom in zagovarja izbiro kandidatov ali kandidatk glede na kvalifikacije in ne po spolu (Murzaku, 2009, 23). S takim argumentom se pravzaprav srečujemo skoraj vedno in povsod, kadar se začenja diskusija o kvotah.
Da brez »žrtev« ne gre meni tudi prof. dr. Adrienne Edgar, zgodovinarka na kalifornijski univerzi v Santa Barbari, ki ima enega otroka. Sicer priznava, da je bil v zadnjih 30-tih letih napravljen velik napredek pri vključevanju žensk v akademske sfere z omogočanjem izrabe porodniškega dopusta, otroškega varstva in starševskega dopusta. Kljub temu so na ameriških univerzah profesorice v manjšini: čim višje se vzpenjamo po akademskih lestvicah, manj je žensk. Obstajajo pa razlike med disciplinami – tako tudi v ZDA najdemo v družboslovju in humanistki več profesoric kot pa v naravoslovju in tehniki. Mlade ženske , ki v ZDA pričenjajo svojo pot v znanost, prof. dr. Adrienne Edgar opozarja, da naj se pripravijo na žrtve v privatnem življenju. Verjetno ne bodo mogle živeti v mestu, kjer bi rade živele ali v istem kraju kot partner in ne imeti toliko otrok, kot bi si jih želele (Edgar, 2009, 12). Ta trditev spet govori v prid moškim in napoveduje, da si ženska z rojstvom otrok(a) močno zmanjša možnosti za kariero. A če družina podpira znanstvenico in državne politike spodbujajo uravnoteženje kariernega in zasebnega življenja, tega problema praktično ni.
Da pa ni dovolj spodbud za raziskovalke meni prof. dr. Hala El-Khozondar, fizičarka z islamske univerze v Gazi. Trdi, da je večina programov namenjena obema spoloma, a na koncu vedno pridobijo moški. Pravi, je v svoji karieri imela veliko težav samo zato, ker je ženska. Najprej je s težavo prepričala družino za podporo pri študiju. Tudi njeno strokovno izpopolnjevanje v tujini je družina le s težavo sprejela. Življenje v ZDA, kamor se je odpravila s Fulbrightovo štipendijo, ji je kot znanstvenici iz tretjega sveta in z ruto pokriti muslimanki predstavljalo še dodaten izziv. Ko se je z zaključenim študijem fizike vrnila v Gazo, je doživljala precej nasprotovanj pri iskanju mesta na področju fizike, ki je še vedno izrazita domena moških. Končno je dobila mesto na področju elektrotehnike. Kot članica Organizacije tretjega sveta za ženske v znanosti (Third World Organization for Women in Science, TWOWS) pričakuje, da bo lahko pomagala naslednjim generacijam na poti v znanost (El-Khozondar, 2009,13).
Nasprotno pa se dr. Irina Galynina, latinistka iz Rusije, nikoli ni čutila zapostavljene zato, ker je ženska. Še več, njeni učitelji, učiteljice in mentorji, mentorice so jo na znanstveni poti vedno spodbujali. Pač pa je včasih doživljala nasprotovanja kolegic, češ, da je premlada in da je prehitro dosegla uspehe. Po njenem mnenju lahko v Rusiji tako ženske kot moški raziskujejo povsem enakopravno. Vendar večina žensk ni poročenih ali pa so ločene, otrok nimajo ali pa se zanje odločajo zelo pozno. Veliko ji pomeni, da mož sprejema in podpira njen način življenja. Tako lahko tudi po dvanajst ur dela v knjižnici medtem ko mož poskrbi za gospodinjstvo in njuna dva otroka (Galynina, 2009, 14). Tudi v tej zgodbi se skriva značilen moški stereotip: v moškem svetu smo si pač ženske med sabo prisiljene biti tekmice (skrita zapoved patriarhata). Še več – moški pogosto take konflikte celo ustvarjajo in podpihujejo In če ženske tako »igro« sprejmemo, to prakso utrjujemo in s tem stigmatiziramo same ženske. Za drugačno ravnanje pa potrebujemo predvsem primerno samozavest in zaupanje vase, ki ga pa pogosto pridobimo (pre)pozno z leti in izkušnjami.
Pot do enakosti pa se zdi (neskončno) dolga prof. dr. Parindi Vasa, fizičarki iz Indije, zaposleni na oddelku za fiziko Indian Institute of Technology v Bombaju. Pravi, da so ženske na področju naravoslovja in tehnike zelo slabo zastopane, na višjih mestih in položajih pa jih praktično ni. Medtem ko diplomantke predstavljajo že blizu 20 % generacije, ki diplomira na teh področjih, je profesoric manj kot 5 %. Veliko je npr. fakultet za fiziko, kjer ni mogoče najti niti ene same profesorice! Univerze, inštituti in tudi vlada poskušajo to vrzel zapolniti, a v kratkem času to ne bo možno, ker je potrebno ukrepati čisto na začetku. Najprej je nujno prepričati starše, da tudi hčerkam omogočijo visokošolsko izobrazbo. V ta namen so dostopne štipendije, namenjene izključno dekletom. Vendar so v Indiji ženske socialno in ekonomske zelo odvisne od moških in družine, kar tudi zavira večji napredek na področju izobraževanja in kariere žensk. Kljub temu pa prof. dr. Vasa meni, da bi povezave v »moška« in »ženska« omrežja razlike še okrepile namesto, da bi jih premostile (Vasa, 2009, 15).
Morda ima Parinda prav, a dejstvo je, da moška omrežja obstajajo in (odlično) delujejo. Ponazarja jih (moška) naveza na položni strani gore na sliki 1. Take »moške naveze« so ne samo bolj varne in lagodne – pomenijo tudi ugodnejše ocenjevanje člankov in projektov, medsebojno citiranje…. Ali kot piše prof. dr. Mirjana Ule v svojem prispevku v knjigi Ženske v znanosti, ženske za znanost: »Znanstvenik je pravzaprav menedžer, ki neprestano lobira in se v pretežno moških neformalnih omrežjih pogaja o delitvi raziskovalnega denarja, pozicijah ter delitvi moči in oblasti v znanosti«… (Ule, 2013, 32-50).
Težko je soditi, da bi »ženska« omrežja razlike poglobile, ker jih praktično ni in za tako trditev nimamo nobenih dokazov. Očitno je žensk na dovolj visokih, vplivnih položajih zaenkrat še premalo, da bi se »omrežile«. A nekje bo treba začeti! V Sloveniji imamo Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, ki ima pet članic, Inženirska akademija Slovenija pa le dve (in častno članico astronavtko Sunito Williams). Zakaj pa ženske ne ustanovimo svoje akademije, ki bi se lahko imenovala Ženska akademija znanosti in umetnosti (ŽAZU, angleško Women’s Academy of Science and Art, WASA)? Eden izmed bistvenih pogojev za sprejem bi bil izkazano etično ravnanje in integriteta tako v znanstvenem delu kot v odnosu do družbe nasploh. Tako emocionalno nastopanje ne bi bila več ovira, ampak vrlina, ki je ženskam ne bi bilo treba skrivati in se je tudi moški ne bi več sramovali.
Dr. Evelyn Shiri-Neh Fogwe, lingvistka na Univerzi Buea v Kamerunu je kot štipendistka Georg Forsterjevega sklada v letih 2007–2009 delala na Azijsko-afriškem inštitutu Univerze v Hamburgu. Kot žena in mati štirih otrok je pogosto morala sklepati kompromise. Želela si je več raziskovati, a hkrati ni hotela zapostavljati moža in otrok. Vedno, ko je bila zdoma dlje časa, je imela slabo vest. Afrika je namreč tipični »svet moških«, kjer morajo ženske še posebej trdo delati, če se želijo dokazati. V Kamerunu še vedno vlada miselnost, da so ženske manj primerne za delo v znanosti kot moški, česar v Nemčiji ni občutila. Mladim Afričankam svetuje, da naj verjamejo vase in naj z vsemi močmi poskušajo biti najboljše v vsem, kar počnejo. Zavedati se morajo, da jim moški sami od sebe ne bodo priznali pravic, zato si jih morajo vzeti same. Zato je izredno pomembno, da njihova družina podpira odločitev za kariero v znanosti in ji pomaga pri organizaciji vsakdanjika. Meni, da bi morali ljudi presojati izključno po sposobnostih in nadarjenosti in ne po spolu. (Fogwe, 2009, 17)!
Upam, da je dr. Evelyn Shiri-Neh Fogwe uspela uresničiti svoje cilje, ki jih je tako nanizala v reviji Humbold Kosmos leta 2009. Na spletni strani Univerzu Buea v Kamerunu njenega imena namreč ni moč najti.
In kako je v Nemčiji, kjer se je dr. Evelyn Shiri-Neh Fogwe počutila sprejeto kot znanstvenica, žena in mati?
Prof. dr. Aleida Assmann, anglistka in filologinja na Univerzi v Konstanzu, ima tako kot univerzitetna učiteljica kot mati štirih otrok dolgoletne, bogate izkušnje. Pravi, da so se v primerjavi z zgodnjimi 90-timi leti, ko so se ženske na tradicionalnih univerzah še težko habilitirale, razmere precej izboljšale. Predvsem naj bi bilo manj neizprosnega karierizma, ki je – v skladu s staro univerzitetno »kulturo« – zahteval popolno žrtvovanje samega sebe na oltar znanosti. Mlajše generacije želijo svoje univerzitetne kariere združiti z družinskim življenjem. Te težnje počasi spreminjajo tudi univerze, ki si prizadevajo postati družinam prijazna okolja z možnostjo otroškega varstva in spodbujanjem karier. Za to pa so potrebni fleksibilni modeli življenjskih vlog, ki vključujejo tudi poduk moškim, da so sposobni kdaj pa kdaj solidarno stopiti korak nazaj in dati prednost svojim ženam. Prof. Assmann je v svoji akademski karieri sprejela precej zadolžitev – ne le kot raziskovalka ampak tudi zato, da je dopolnila zahtevano žensko kvoto. Številne – pretežno moške – komisije in odbore je v Nemčiji pogosto že potrebno zapolniti z zakonsko določenim številom ženskih članic. Ker je v višjih akademskih nazivih relativno malo žensk, morajo torej te ne samo zastopati znanost ampak tudi ženske (kvote). Tako se zgodi, da se vedno in povsod pojavljajo ena in ista imena, čemur se je potrebno izogibati ter ponuditi priložnost tudi mlajšim, še manj uveljavljenim kolegicam. Manj prepoznavne raziskovalke ponavadi niso nič manj briljantne in se v novih nalogah lahko odlično dokažejo in izkažejo (Assman, 2009, 11).
Željo, da je potrebno »ponuditi priložnost tudi mlajšim, še manj uveljavljenim kolegicam« bi lahko uresničili z omejitvijo števila mandatov v odborih, odločevalnih in vodilih telesih in je ne bi omejevala samo na ženske. Vse »doživljenske« vodilne funkcije, pa najsibo vodje laboratorijev, programskih skupin, projektov, inštitucij…vodijo skoraj vedno do občutka moči in oblasti vodilnega in nemoči podrejenih. To pa po eni strani rodi nezadovoljstva in konflikte, po drugi strani pa omogoča relativno udobno življenje in delo »lojalnih«, čeprav morda manj prodornih ljudi. Vse skupaj pa zavira tako napredek posamezne skupine kot tudi družbe.
Prof. dr. Julia Ostner, biologinja, vodi mlado raziskovalno skupino na Univerzi v Göttingenu, ki proučuje socialno evolucijo primatov. Kljub temi, da je mati treh otrok, je z Feodor Lynen štipendijo dve leti raziskovala tudi na oddelku za antropologijo univerze Stony Brook v New Yorku. Pravi, da združevanje poklica in družine zanjo nikoli ni predstavljalo problema, ker z možem – tudi znanstvenikom – živita v popolnoma enakovrednem partnerstvu. Tudi skrb za otroke sta si poskušala čim bolj enakomerno porazdeliti. Tako nikomur ni bilo treba (preveč) zaostajati pri poklicnem delu in hkrati nista imela občutka, da bi zanemarjala otroke. Pri znanstvenem delu ceni ravno možnost tako časovne kot krajevne fleksibilnosti.
Nadaljuje, da so v Nemčiji sicer nekatere univerze ponosne na svoje programe enakih možnosti, še vedno pa so ženske v vsej državi na znanstvenem področju drastično podcenjevane. Vse več pa je pozitivnih znakov, ko npr. univerze – v okviru poklicnih dogovorov – ponudijo delovno mesto tudi partnerju, pomagajo pri varstvu otrok, ponujajo posebne programe za povečanje števila ženske itd. Neodvisno od vseh ukrepov pa je pomembna osnovna – otrokom prijazna – naravnanost okolja, da so otroci lahko »vključeni« v vsakdani delovnik, da si partnerja naloge porazdelita in je dovolj – tako materialne kot duhovne – fleksibilnosti.
Ugotavlja, da so – še posebej za mlade znanstvenice – zelo pomembna tudi »omrežja«, ki imajo lahko mentorsko vlogo, so v pomoč pri prijavah na razne razpise; skratka so kot vrata v znanstveno srenjo. Vendar prof. dr. Julia Ostner poudarja, da se ji »ženska omrežja« – razen morda na določenih področjih – ne zdijo potrebna (Ostner, 2009, 10).
Povzamem lahko, da »ženska omrežja« niso potrebna, če delujejo »omrežja«, če torej ženske niso nezaželene v »moških navezah«. Sama sem bila od časa do časa pripuščena (ali celo povabljena) h kaki moški navezi, a ko sem svojo nalogo opravila, so name »pozabili«. Morda nisem izkazovala zadostno mero lojalnosti in poslušnosti…
Prof. dr. Jutta Allmendinger, sociologinja na Humboldtovi univerzi v Hamburgu ter predsednica Znanstvenega centra za sociologijo v Berlinu, in Alice Hohn, ki na isti inštituciji vodi urad za raziskave in razvoj kariere, pa menita, da nemška družba za doseganje enakih možnosti žensk v znanosti potrebuje »boleče sankcije« (Allmendinger in Hohn, 2009, 7). Med diplomanti in diplomatkami na nemških univerzah je kar 56 % žensk, doktorandk je 41 %, a med habilitiranimi je le še 22 % docentk, profesoric pa je samo še 15 % in samo 7 % je rektoric. Pravita, da se razmerja sicer izboljšujejo, a pri sedanjem tempu bi lahko približno izenačenje dosegli šele leta 2070. Pogosto pa se krivdo za tako stanje pripiše kar – ženskam samim, ker naj bi si ne »odločale za vrhunske kariere«! A za možnost odločitve mora najprej ostajati možnost izbire!. Tu pa naletimo pogosto na enostransko povečanje možnosti na začetku karierne poti, na določeni stopnji pa očitno ženske naletijo na »vrtljiva vrata«, ki nikamor ne vodijo. Stanje nikakor ne gre pripisati pomanjkanju programov za podporo ženskam – a ti so pogosto neučinkoviti, ker niso dobro definirani. Pozablja se tudi na določitev želenega deleža žensk (kvote) in zato se nikomur se ni treba bati sankcij, če niso dosežene.
Opozarjata, da je vzrok za tako stanje iskati tudi v nekaterih tipično nemških problemih, zaradi katerih se je zelo težko prebiti čez ustaljena »pravila igre« v akademskih sferah. Čim bolj neformalne so namreč odločitve, tem večjo vlogo igrajo omrežja. Zaradi izredno nizkega števila profesoric se na »ženska omrežja« (»old girls’ networks«) ni vredno zanašati. Za ženske mentorice in mentorji poskrbijo bolj v smislu »tu in zdaj« in ne v vidu dolgoročne kariere, kot pri moških. Na to kaže relativno dobra zastopanost žensk v srednjih pozicijah, tik pod profesorskimi položaji. To dokazuje, da je kratko – in srednjeročno sodelovanje žensk izredno cenjeno, ker s(m)o briljantne v sposobnosti sodelovanja, pri pripravah raziskav, pri pisanju končnih poročil. Dokazale pa s(m)o se tudi kot odlične učiteljice. Vendar to ne zadostuje-dolgoročno so za kariero pomembni predvsem znanstveni člani, objavljeni v etabliranih strokovnih revijah-odlično pedagoško delo šteje malo ali nič. Torej je nujno, da uveljavljeni znanstveniki in uveljavljene znanstvenice pomagajo svojim mlajšim kolegicam in kolegom pri uveljavitvi in prepoznavanju v znanstveni srenji. Izkušene profesorice – in sem in tja tudi kaj profesor – so v veliko pomoč pri odpiranju vrat. Kot mentorice posredujejo znanja in veščine, ki so tekom akademskega izobraževanja zanemarjene: strateško poznavanje svojih možnosti o smiselni umestitvi na akademski trg dela in širše zasnovane priprave za dosego tega cilja. Počasi se v Nemčiji pojavljajo dobro zasnovani univerzitetni programi, ki vključujejo tudi mentorstvo.
Menita, da je v Nemčiji dolgoročno potrebno vztrajati pri neodvisnosti ter transparentnih postopkih in strukturah; npr. namesto znanstvene sodelavke naj se ponudi mesto docentke, samostojnost namesto navezanosti na (službena) navodila in direktive, zaposlitev za nedoločen čas namesto triletnih pogodb, nižjo in bolj fleksibilno pedagoško obveznost namesto čezmernih in togih preobremenitev. Zato pa so potrebni natančni in v naprej predpisani cilji in – boleče – sankcije, če le ti niso doseženi. Čeprav prof. dr. Jutta Allmendinger in Alice Hohn zaskrbljeno ugotavljata, da bo Nemčija v nasprotnem primeru na tem področju izgubila tekmo z mednarodno konkurenco, položaj žensk v znanosti marsikje po Evropi ni veliko boljši.
Nekaj statistike za Evropo …
Podatki, ki jih je Evropska komisija objavila marca 2013, kažejo, da kljub napredku neenakosti med spoloma v znanosti v Evropi še vedno ostajajo (Evropska komisija 2013). V letu 2010 je bilo med vsemi, ki so zaključili univerzitetno izobraževanje, kar 59 % žensk, a hkrati so bile ženske samo v 20 % zastopane na visokih akademskih položajih (kot redne profesorice). Ta značilna vertikalna segregacija je podrobneje prikazana na sliki 2a), iz katere je razvidno, da v dodiplomsko izobraževanje vstopa več žensk kot moških in še večji delež jih tudi diplomira. Pri vpisu na doktorski študij se zastopanost praktično izenači, doktorira pa že več moških (54 %) kot žensk (46 %).
Slika 2. Razmerje med moškimi in ženskami za a) celotno akademsko kariero in b) v akademski karieri na področju naravoslovja in tehnike v Evropi v leto 2010 (Evropska komisija 2013) .
Razkorak se z napredovanjem po karierni lestvici, kot že nakazano, samo še povečuje: podatki za leto 2010 kažejo, da delež žensk pade na 44 % med docentkami in na 37 % pri izrednih profesoricah, samo 20 % pa je, kot že navedeno, rednih profesoric. Čeprav so ženske bolj uspešne pri zaključevanju terciarnega izobraževanja kot moški, so manj uspešne pri nadaljevanju študija na doktorski stopnji in pri akademski karieri. Ali je vzrok za to neposredna diskriminacija, izhajajoča iz izbir in odločitev raznih komisij in odborov, ki jih sestavljajo večinoma moški? Ali igra pomembno vlogo tudi posredna diskriminacija, ki deluje s pomočjo kriterijev in meril, ki bolj ustrezajo moškim ali (še vedno živi) stereotipi?
Segregacija je še bolj izrazita na področjih naravoslovja in tehnike, ki – kot kaže slika 2b) – ostajajo strogo moška področja. Na teh področjih že v izobraževanje vstopa manj žensk, a se njihov delež vse do doktorske stopnje rahlo povečuje. Nato se »škarje« razprejo in na najvišji akademski stopnji ostaja samo 11 % žensk.
V letu 2002 je bilo v povprečju rednih profesoric še manj (15 % v vsej akademski sferi in 8 % na področju naravoslovja in tehnike). Torej gre za opazen napredek, a – brez proaktivne politike – večje izenačenje zastopanosti spolov lahko pričakujemo šele v nekaj desetletjih.
Slika 3. Delež rednih profesoric v posameznih evropskih državah v letu 2010 (Evropska komisija 2013).
Po posameznih evropskih državah se ta razmerja razlikujejo, kot prikazuje slika 3 za delež rednih profesoric. Na prvem mestu je Romunija (36 %), sledita Litva (32 %) in Turčija (28 %). Slovenija je z 20 % nekje v sredini skupaj z Italijo in Švedsko, zadnje mesto pa si delita Ciper in Luksemburg z 11 %. Nemčija se s 15 % uvršča v spodnjo četrtino.
…in Slovenijo
Iz slike 3 je razvidno, da v Sloveniji ženske predstavljajo približno petino osebja na najvišjem akademskem nivoju, kar nas v Evropi uvršča na 13. mesto.
Zelo zgovorna pa je porazdelitev po posameznih področjih, ki jo prikazuje slika 4. Daleč najmanj je rednih profesoric na področju naravoslovja (7.5 %) in tehnike (8.7 %), medtem ko na področju biotehnike njihov delež presega 30 %.
Slika 4. Delež rednih profesoric v Sloveniji v posameznih, podatki za leto 2010 (Evropska komisija 2013).
Ženske so izrazito slabše zastopane na mestih, kjer se sprejemajo (finančne) odločitve – že med vodji programskih skupin je manj kot četrtina žensk. Po podatkih Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) je tako med vodji programskih skupin v povprečju le dobra petina žensk in njihova porazdelitev se približno ujema s številom rednih profesoric po posameznih področjih, kot je predstavljeno v tabeli 1.
Tabela 1. Zastopanost žensk med vodji programskih skupin v Sloveniji (april 2014, podatki ARRS).
Zakaj tako?
Kot ugotavlja prof. dr. Mirjana Ule v že omenjenem prispevku v knjigi Ženske v znanosti, ženske za znanost, ti podatki potrjujejo hipotezo, da je »spolna pripadnost še vedno osrednji element institucionalnega in poklicnega življenja v znanosti – ne toliko v predavalnicah, ampak tam, kjer so moč vpliv, prestiž, ugled in denar, kjer se sprejemajo odločitve« (Ule, 2013, 32-50). Tu se ženske težko uveljavijo, saj »omrežja starih fantov« – spet naveza na južni strani hriba na sliki 1 – krepijo do moških prijazne norme. Večina položajev, ki jih v akademski sferi zasedajo znanstvenice, so vezani predvsem na pedagoško delo, ki imajo manjši pomen za karierno napredovanje in ugled. Pri raziskovalnem delu običajno nimajo podpore »omrežij starih fantov« (razen, če si od njih ne obetajo – osebnih – koristi) in le najbolj »močne« se podajo (se podamo) v težko tekmo, na strmo severno steno, kot zgovorno ponazarja slika 1.
Pri tem smo hvaležne že, če z vrha na pada preveč kamenja in če nahrbtnik ni pretežak, ko tekamo med predavalnicami in laboratoriji, sestavljamo in popravljamo izpite, prebiramo in popravljamo seminarske, diplomske in druge naloge, pišemo članke in recenzije, pripravljamo predavanja in vaje, se prijavljamo na domače in tuje razpise, upamo na bilateralna sodelovanja, COST akcije in druge mednarodne povezave. Včasih nam celo uspe pobrati kako drobtinico v sodelovanju z gospodarstvom, da dokažemo družbeno relevanco svojega početja, vmes še pokličemo servis, če se pokvari kak aparat – in nahrbtniki vse težji tudi zaradi gore administracije, ki nam jo nalagajo vsakovrstni predpisi, pravila in pravilniki. In večinoma smo tiho, ker nam zmanjkuje moči, volje in upanja in z leti nas je vse manj in manj. Mlade ženske v akademski sferi nimajo (in nismo imele) »omrežja« vzornic, s katerimi bi se lahko identificirale ali jih podpirale v kariernem napredovanju. Ker pa smo ženske socializirane v občutljivost za položaj druge, drugega, se skoraj praviloma odlikujemo v neformalnem podpiranje kolegic in tudi kolegov. Od nas se to skoraj pričakuje, zato nam je pogosto v celo breme (ne upamo odreči pomoči), a od tega nimamo običajno nobene koristi (etično ravnanje nič ne šteje).
Odbor za Nobelovo nagrado za mir v Oslu je letos nagrado dodelil tudi 17-letni Pakistanki Malali Yusafzaj, ki se bori za šolanje deklic – dobrine torej, ki je nam že dolgo samoumevna. A Malalo je pred dvema letoma to prizadevanje skoraj stalo življenja! V svojem nagovoru pred generalno skupščino Združenih narodov julija 2013 je poudarila, da »ne moremo uspeti, če se polovico (ljudi) zadržuje« (Yusafzaj, 2013). In to velja za vsa področja!
Tudi delež žensk v nekaj letih – od zaključenega doktorata do prvih višjih stopnic v znanstveni karieri – drastično pade. In s tem izgubljamo talente in sposobnosti skoraj 50 % populacije, ki ima (samo) to »napako«, da je ženskega spola. In vsaka, ki jo je poklicna pot zanesla na akademsko ali drugo z znanostjo povezano pot, lahko najde vsaj delček svoje zgodbe v pripovedih Sare, Ines, Adrienne, Irine, Trishe, Morgane, Hale in ostalih raziskovalk, predstavljenih na začetku tega sestavku.
Prof. dr. Jacob Clark Blickenstaff z Western Washington University v ZDA ugotavlja, da se s »pomanjkanje« žensk na visokih akademskim nivojih (zlasti v naravoslovju, tehniki, tehnologiji in matematiki) ukvarjajo pisane palete raziskovalcev, vključno s psihologi, pedagogi, sociologi in drugimi znanstveniki, ki ponujajo tudi zelo različne odgovore na zastavljena vprašanja (Blickenstaff, 2005, 369-386). Vzroke tako iščejo v telesnih razlikah med moškimi in ženskami, v pomanjkljivi pripravi deklic na akademsko kariero, v pomanjkanju pozitivnih izkušenj z znanostjo v otroštvu deklic ter v odsotnosti primernih vzornic (znanstvenic, inženirk…). Trdijo, da tekom študija fantje dobivajo več spodbud medtem ko dekleta doživljajo še vedno (kulturni) pritisk v skladu s (pričakovanimi) tradicionalnimi vlogami spolov. Ne nazadnje, še vedno pogosto velja, da pogled v znanstveno epistemologijo pritiče samo moškim.
Kje iskati rešitve?
Ali je rešitev v (obveznih ženskih) kvotah, kot jih v Nemčiji predlagata Prof. dr. Jutta Allmendinger in Alice Hohn? Pred kratkim smo lahko prebrali da »ženske kvote ne pomenijo spoštovanja žensk, ampak obrnjeno: gre za poniževanje in nespoštovanje žensk, ki se jih obravnava kot z določenim blagom ženskega spola, kot kriterija. Ženske so z ženskimi kvotami deprivilegirane in neenakopravne in bi se proti takemu tretmaju morale bojevati, ne pa da so tiho. Če kdo želi v politiko ali na javno funkcijo, naj se prijavi in gre na to področje, bo že tam doživel uspeh ali neuspeh kot bolj ali manj uspešen človek, ne pa kot ženska ali moški« (Jerman, 2014).
Če je to pisanje odraz mnenje slovenske družbe, potem se nam slabo piše! Naj se navežem na že prej zapisani mnenji dr. Ines Angeli Murzaku in prijatelja iz Izraela, ki se zavedata, da se morajo ženske stalno dokazovati ter (vsaj dvakrat) bolj zavzeto delati kot moški. Zakaj pa ob vsem tem silnem trudu ne pridejo do položajev? Ali res odločajo samo sposobnosti ali tudi različni predsodki? Prej bi trdila, da zaenkrat velja, ženske lahko dobijo položaj kljub temu – in ne zato – ker so ženske.
Zanimivo je tudi razmišljanje, ki se je porodilo novinarju ob presenečenju, da je (varno) letel s (popolnoma) žensko posadko (Rak, 2014). Zapisal je: »Tako imenovane ženske kvote so v zadnjem času v središču zanimanja, zadeva pa sproža tudi veliko polemik. Tako zagovorniki kot tudi nasprotniki imajo svoje argumente, vendar zadeva postaja tudi nekoliko komična, ne nazadnje se hitro lahko najdejo posamezniki, ki bi zahtevali tudi uvedbo drugačnih kvot, denimo da mora biti na vodilnih mestih v politiki, javni upravi in podjetjih, ki so v državni lasti, toliko in toliko mladih (ali pa morda starih), pripadnikov manjšin, gejev in lezbijk, temnopoltih (ali svetlopoltih), Romov, priseljencev ali hendikepiranih. Vsi bi lahko imeli tudi povsem utemeljene razloge za svoje zahteve.«
Ali mladi, stari, pripadniki manjšin, gejev in lezbijk, temnopolti (ali svetlopolti), Romi, priseljenci ali hendikepirani predstavljajo 50 % populacije? Na to novinar očitno ni pomislil. Kakorkoli, čeprav se zgornja zapisa nanašata bolj na zastopanost žensk na vodilnih mestih v javni upravi in v politiki ne gre dvomiti, da je javno mnenje (moških) o ženskih kvotah v znanosti popolnoma enako.
Lahko pa razmišljamo širše – o uvedbi kvot na vseh področjih. Zahtevamo torej tudi uravnoteženost v zastopanosti spolov med zaposlenimi v vrtcih, osnovnih šolah, domovih starostnikov… Znano je, da poklici, v katerih delajo predvsem ženske, (kmalu) izgubijo na ugledu, so slabše plačani in se jih moški izogibajo. Z upoštevanjem kvot bi tudi takim poklicem gotovo vrnili veljavo, ugled in spoštovanje, kar bi koristilo celotni družbi.
Prof. dr. Isabelle Vernon (Center for Genomic Regulation, Barcelona) predseduje delovni skupini, ki pri Evropskem znanstvenem svetu (ERC) skrbi za uravnoteženje spolov (gender balance working group, GBWG). Na predlog te skupine je ERC leta 2010 implementiral nekaj priporočil za sestavo ocenjevalnih odborov (panelov) za ocenjevanje in izbiro projektov. Ugotovili so, da ni korelacije med stopnjo uspešnosti prijav in uravnotežene zastopanosti spolov na panelih – celo več: prijavitelji so bili celo uspešnejši, če je panelu predsedovala ženska (Vernon, 2013, 39). Torej očitno ženske pri ocenjevanju v ERC svojo vlogo odigrajo strogo profesionalno, medtem ko za ocenjevanje domačih projektov podobnih podatkov nimamo.
Pač pa ženske prijavljajo manj projektov: leta 2007 so poslale le 29 % prijav za »early-career grant« in le 15 % za »advanced grant«. Od teh je bilo 10 % uspešnih, kar je le malo manj od moških, ki so bili uspešni v 12 %, a absolutno število je seveda veliko manjše! Prof. dr. Isabella Vernon zaključuje z že znanimi ugotovitvami, da so potrebna dodatna prizadevanja in merila, ki po eni strani upoštevajo in razumejo razloge za razlike med spoloma a hkrati razpoznavajo, spodbujajo in promovirajo znanstvenice. Ko se bo povečalo njihovo število, bo ustreznejša tudi zastopanost v vseh telesih in več »ženskih« prijav na projekte. »Prihodnji uspeh Evrope zahteva družbo, ki vsem priznava talent in ponuja enake možnosti za vse – a z prepričljivimi ukrepi« povzema prof. dr. Isabella Vernon.
Kako vsem priznavati talente in vsem ponuditi enake možnosti?
»Družba se mora spremeniti« trdi prof. dr. Bothina Hamad, fizičarka, na Univerzi Jordan v Jordaniji. »Ženske moramo biti enakovredno sprejete kot znanstvenice med svojimi moškimi kolegi na podlagi integritete in kvalifikacij« (Hamad, 2009, 25). Tudi za Slovenijo (Evropo, ZDA…) velja enako.
Ko ženske posadke v pilotskih kabinah ne bodo (več) vzbujale pozornosti, bomo tudi ženske v znanosti (in na vodilnih položajih v gospodarstvu, politiki…) postale »samoumevne«.
Izr. prof. dr. Renati Šribar se zahvaljujem za dragocene konzultacije v zvezi s pričujočim tekstom.
Izvirno objavljeno v reviji Dialogi, št. 10, 2014