V predhodnih razkrivanjih kapitalistične ideologije v šoli smo si ogledali Smithov in Friedmanov zagovor šolskega trga. Oba dopuščata zgolj minimalno javno subvencioniranje šolstva (osnovnega) in oba zagovarjata svobodo uporabnikov šolskih storitev, da za svoje otroke izbirajo šole po svoji meri. Z vidika etike sta oba utilitarista, kar pomeni, da organiziranje posameznih podsistemov družbe ocenjujeta glede na skupno dobro. Zato, denimo, menita, da je za družbo najbolje, če šole in učitelji tekmujejo med sabo. Zlasti za Friedmana je plača glavni motiv dobrega dela učiteljev – razlike med plačami učiteljev morajo biti velike. Toda kako izmerimo, kaj je dobro poučevanje? Friedman s tem nima težav. Merilo dobrega dela je, tako kot v vseh tržnih dejavnostih, dober produkt. V izobraževanju so produkt učenci oziroma kompetence, ki jih osvojijo. Kako je s tem, nam zelo jasno pove še en zagrizen neoliberalec, William Glasser. Gre za avtorja, ki ga tudi pri nas mnogi zelo cenijo, čeprav je svoja dela posul z izjavami kot so: »učenci v šoli niso le delavci, marveč tudi šolski proizvod«; »v sedanjem konkurenčnem obdobju uspejo le tisti, ki proizvajajo kakovostne izdelke in nudijo kakovostne storitve, česar naše šole ne ponujajo«; »vodstvena metoda, ki jo predlagam, se močno razlikuje od tega, kar se sedaj odvija v večini šol. […] V šolah je skoraj neznana, z velikim uspehom pa so jo uporabile nekatere korporacije, kot npr. družba Ford Motor.«
Zadnjič smo torej sklenili z ugotovitvijo, da Friedman niti malo ne dvomi, ali je kakovostno delo v šoli mogoče meriti, ga normirati in mu določiti ceno. Po njegovem je to mogoče, če se osredotočimo na produkt dela šol, na kompetence šolajoče populacije, na človeški kapital.
Kaj je človeški kapital in kakšne so posledice sprejemanja diskurza človeškega kapitala?
Besedno zvezo človeški kapital velja razumeti kot poziv – in sicer, kot pravi Maurizio Lazzarato v knjigi Proizvajanje zadolženega človeka – »poziv, da je treba postati ekonomski subjekt« oziroma »podjetnik samega sebe.« To enostavno pomeni, da je v sedanji neoliberalni državi posamezniku že zelo zgodaj naprtena odgovornost za investiranje v samega sebe, odgovornost, da s seboj, s svojimi zmožnostmi, ravna kot s svojim kapitalom.
S tega zornega kota postanejo šole, zasebne ali javne, le še institucije, ki posameznikom ponujajo kompetence. Tako šole in šolanje razume Friedman. V članku Vloga oblasti v izobraževanju pravi, da gre pri šolanju za »obliko investiranja v človeški kapital, ki je natanko takšno, kot so investicije v stroje, stavbe ali druge oblike ne-človeškega kapitala. Njegova funkcija je povečati ekonomsko produktivnost človeškega bitja. Če v tem uspe, je posameznik v družbi svobodne pobude nagrajen s prejemkom višjega povračila za svoje usluge, kot bi ga lahko zahteval sicer.«
Friedman si v članku, ki je bil napisan leta 1962 – torej še pred nastopom neoliberalizma – želi, da bi bil svet posut z »odgovornimi« posamezniki, torej ljudmi, ki bi se odzvali na neoliberalni ideološki poziv in bi si zahtevo postati podjetnik samega sebe šteli v dolžnost. Zaradi te želje svetuje vladi, kako naj organizira družbo, da bodo ljudje ponotranjili to novo dolžnost in tudi, da bodo imetniki finančnega kapitala postali motivirani za vlaganja v človeški kapital. Oboje je sicer povezano, saj sprostitev šolskega trga s svojimi učinki (zlasti kreditnim vlaganjem v človeški kapital) ustvari zavest, ki si naloži breme odgovornosti za podjetje, ki ni nič drugega kakor subjekt sam s svojimi darovi. Ostanimo pri imetnikih finančnega kapitala. Ti so zainteresirani za vlaganje v človeški kapital le, če imajo dobiček. A leta 1962 jim je bilo to treba šele pokazati:
»Če bi bil kapital stalno na voljo za investicije v človeška bitja, kot je na voljo za investiranje v fizično premoženje, bodisi preko trga ali z neposrednim investiranjem preko staršev in dobrotnikov, bi bila stopnja povračil za vloženi kapital v grobem enaka na obeh področjih. Če bi bila višja na področju ne-človeškega kapitala, bi bili starši spodbujeni k nakupu tega kapitala za svoje otroke namesto da bi investirali ustrezen znesek v poklicno usposabljanje in obratno. Toda dejansko obstajajo pomembni empirični dokazi, da je stopnja povračil iz investiranja v usposabljanje veliko višja kot je stopnja povračil na investicije v fizični kapital. Ta razlika namiguje na obstoj nezadostnega investiranja v človeški kapital.«
Kljub temu obstajajo težave, ki bi utegnile vlagatelje v človeški kapital odvrniti in ki jih mora oblast s primernimi ukrepi nekako rešiti. Vlaganja v človeški kapital (v podjetnike samega sebe) so namreč veliko bolj tvegana, kot so investicije v fizični kapital. Problem so visoki stroški njihovega upravljanja, saj imajo posamezniki (prejemniki investicij oziroma posojilojemalci) svobodo gibanja iz kraja v kraj, hkrati je treba nenehno pridobivati natančne podatke o prihodkih, težava pa so tudi dolga obdobja trajanja pogodb. Investicije v fizični kapital je mogoče zavarovati s hipotekami, medtem ko primerljiva posojila, s katerim si bodo človeška bitja povečala moč služenja prihodkov, ne morejo dobiti enakega zavarovanja. V državi brez sužnjev, pravi Friedman, namreč ni mogoče kupiti ali prodati posameznika, ki uteleša investicijo. In četudi bi to bilo mogoče, varnost še vedno ne bi bila enaka, kajti:
»Produktivnost fizičnega kapitala na splošno ni odvisna od sodelovanja prvotnega posojilojemalca. Produktivnost človeškega kapitala pa očitno je. Posojilo, namenjeno financiranju usposabljanja posameznika, ki ne more varno zagotoviti ničesar drugega kot svoje prihodnje dohodke, je potemtakem veliko manj privlačen predlog kot posojilo za financiranje gradnje stavbe: varnosti je manj in stroški kasnejšega zbiranja obresti so načeloma veliko višji.«
Da bi bila ta posojila za imetnike finančnega kapitala privlačna – in vidite, koliko skrbi posveča Friedman dobrobiti financ – bi morale biti obresti tako visoke, da bi nadomestile neuspela posojila. A spet ne previsoke, saj potem ne bi bil nihče zainteresiran za posojila. Zagato je po Friedmanu mogoče rešiti, če kupimo delež pričakovanih zaslužkov posameznika. Ta bi dobil sredstva potrebna za usposabljanje vnaprej, vendar pod pogojem, da se strinja, da bo posojilodajalcu povrnil določen del prihodnjih dohodkov. Na ta način bi posojilodajalec od uspešnih posameznikov dobil več, kot je prvotno posodil, kar bi odtehtalo izgube z neuspešnimi posamezniki.
Na tej točki Friedman zapiše tole: »Zdi se, da ni pravnih preprek za sklepanje tovrstnih pogodb, četudi so ekonomsko ekvivalentne nakupu deleža posameznikovih zmožnosti ustvarjanja zaslužka in potemtakem delnemu suženjstvu.«
Ali vidite? Friedman hladno prizna, da je kreditiranje v izobraževanju oziroma financiranje človeškega kapitala enako delnemu suženjstvu, vendar se mu nasprotovanje temu finančnemu instrumentu vseeno zdi iracionalno. Skrbi ga le, da vlaganja v človeški kapital v obliki kredita, v prihodnosti ne bodo dobičkonosna, prav nič pa se ne zmeni za humanistične skrbi – da kapital/kredit s tem, ko prestavi pričakovanja v prihodnost, to prihodnost že tudi nadzoruje; kar pomeni, da sedanja oblastna razmerja reproducira tudi vnaprej.
Friedmana je leta 1962 torej skrbelo, da vlaganja v človeški kapital ne bi bila zanimiva za kapital in zelo se je potrudil, da bi dokazal nasprotno in pripravil oblasti, da mu pomagajo spremeniti teren. Nedvomno mu je uspelo. Trgi danes obravnavajo vlaganja v človeški kapital kot tvegane naložbe, ki kotirajo na svetovnih borzah. Investicije v »znanje« so danes, četudi jih trgi obravnavajo kot tvegane naložbe, veliko manj tvegane, kot se nemara zdi. Postopno spreminjanje ljudi v podjetnike samih sebe se zdi uspešna strategija zmanjševanja tveganja za kapital. Podjetnik samega sebe, če je »odgovoren«, bržkone ne bo vzel kredita za študij filozofije ali česa podobno finančno vprašljivega, pač pa si bo s kreditom plačal pridobitev kompetenc, s katerimi lahko računa, da bo nekoč kredit poplačal in morda imel še kaj od življenja (četudi ideja delnega suženjstva slednjega ne predvideva). Ali vidite? Zagovorniki prostega trga nas prepričujejo, da bo informiran vlagatelj na prostem trgu opazil neko potrebo, na katero bo potem s svojimi vlaganji poskušal odgovoriti. Toda to ne drži. Kapital si okolje šele prilagodi. V našem primeru spremeni zavest ljudi. Ljudi, ki so morda bili radovedni in so vpisali v neko šolo zaradi osebnih interesov, spremeni v odgovorne podjetnike samih sebe, ki ne morejo več študirati, kar bi želeli – ker javne šole niso v skladu z ideologijo svobodnega trga – temveč to, kar je donosno.
Učitelji – in to je treba povedati – smo z nenehnim posodabljanjem javnega šolstva (prilagajanjem šolstva zahtevam kapitala) kar sami začeli razkrajati javno šolstvo in tudi širše družbeno okolje. Sicer nismo uvedli varčevanja (šok terapije), smo pa pridno govorili neoliberalščino, ki v šoli spreminja znanja v kompetence. Nismo opazili, da beseda kompetenca ni preprosto sopomenka besedi znanje; kompetence so stroškovno oklestena znanja, so »vitka« znanja, znanja po meri kapitala, znanja, katerih osnovni namen ni zadovoljstvo delovnega človeka temveč donosnost in dobiček kapitala. Funkcija kompetenc je večplastna: v tehnološko visoko razviti državi, ki tekmuje z drugimi državami, ne dražijo potrošniške košarice oziroma cene delovne sile (kolikor je v družbi znanja v potrošniško košarico poleg drugih osnovnih življenjskih potrebščin treba šteti tudi kompetence). Kompetence so torej cenejše od znanja. Če, recimo, v imenu pridobivanja kompetenc v ciklu vseživljenjskega učenja oklestimo nek učni načrt ali ukinemo določene vsebine, bo bodoča delovna sila sicer manj znala, vendar bo še vedno kompetentna. Ker bo vanjo vloženo manj (manj časa, nižje plače učiteljev), bo cenejša. Na prvi pogled se zdi, da bo, ker bo cenejša, težje odplačala kredite, a to se kompenzira z njeno fleksibilnostjo, prilagojenostjo trgu. Indoktrinacija zavesti namreč zmanjša tveganje, da kredita ne bi odplačala, pa tudi dalj časa bo vpeta v upniško – dolžniško razmerje (kar prinese večje obresti). In kar je glede na tukajšnji kontekst najpomembnejše: če je znanje nemerljivo in se lahko vselej izmakne poblagovljenju, je kompetence mogoče obravnavati kot blago, ki je na trgu primerljivo z vsemi drugimi blagi, in tako dokaj natančno izračunati njihov prihodnji donos. Posledica tega je seveda ta, da so šole le še podjetja.
Očitno je, da se kapitalistična merila za kakovost proizvoda – človeških virov ali človeškega kapitala, ki je kot blago pravi produkt danega šolskega sistema – razlikujejo od meril, ki jih želi uveljaviti boj za občečloveško emancipacijo. Za kapitalista je kakovosten proizvod šolskega sistema predvidljiv, napovedljiv, izmerljiv, kompetenten, obvladan, zadolžen, cenen, voljan, fleksibilen posameznik, ki se je naučil učiti se, medtem kot je z vidika boja za emancipacijo to avtonomna, solidarna, družbeno dejavna osebnost. Z vidika kapitala je kakovosten proizvod šolskega sistema posameznik, ki bo prisiljen ohranjati in reproducirati obstoječi družbeni sistem, obstoječa oblastna družbena razmerja in to ne le iz dneva v dan, temveč tudi miselno, v svojih projekcijah prihodnosti, kjer ostaja – ta podjetnik samega sebe – za vselej priklenjen na vlaganje vase, na izgradnjo lastnih kompetenc. In zakaj? Zato, da kot človeški kapital služi svojemu gospodarju, da se mu ne upira, ko mu prinaša presežno vrednost oziroma presežno uživanje, temveč da celo tedaj kleči pred njim, moli k njemu in ga ljubi: vse ostalo je namreč povezano z dodatnimi stroški, vlaganji v represijo.
Če razbitje teh nevidnih verig ne predstavlja zadostnega razloga za upor, potem ne vem, kaj drugega je lahko tak razlog.
Andrej Adam