Pri razkrivanju kapitalistične ideologije v šoli, se je vredno ustaviti pri A. Smithu in njegovih argumentih, zakaj bi morali organizacijo vzgoje in izobraževanja v veliki meri prepustiti trgu. Smithovi argumenti so utilitaristični, kar pomeni, da bi morali vse ukrepe usmerjati glede na pričakovano največje dobro za družbo in Smith je prepričan, da je javno subvencioniranje šol škodljiv, ker proizvaja lenobne, pasivne učitelje, kar je z vidika največjega dobrega za družbo slabo. Zdravilo je videl v vzpostavljanju šolskega trga, ki bi učitelje prisilil v tekmovanje in kakovostno delo. V osnovi je to pogled, ki ga delijo tudi naši, sodobni reformatorji šole, tako na ravni Evropske unije, OECD-ja, kot na ravni naše države. Pri tem se ne menijo za izkušnje, ki kažejo, da se je Smith motil, da namreč obstajajo področja, in šolsko je takšno, kjer trg povzroči več škode kot koristi.
Smithov zagovor šolskega trga v imenu občega dobrega ne pomeni nujno, da so vse šole zasebne. Zlasti ob vprašanju minimalnega šolanja, danes bi rekli osnovne šole, dopušča delno subvencioniranje, tako da se, »v vsaki župniji ali pokrajini ustanovi manjšo šolo, kjer se otroci učijo za tako skromno plačilo, da si ga lahko privošči še tako navaden težak; učitelja bo deloma, vendar ne v celoti, plačevala skupnost; če bi ga v celoti ali v veliki večini, bi se namreč kmalu naučil zanemarjati svoj posel.«
Jasno, argument, ki podpira delno subvencioniranje, je utilitarističen: temelji na preračunavanju koristi za skupnost. Smith poroča, da so se po ustanovitvi župnijskih šol na Škotskem, »skoraj vsi navadni ljudje naučili brati, zelo velik del pa tudi pisati in računati.«
Ker je Smith živel v času industrijske revolucije v Britaniji, ni težko uvideti koristi pridobivanja osnovnih pismenosti. Tedanji družbeno-ekonomski sistem je že potreboval primerno pismeno prebivalstvo; če morda še ne zaradi vse bolj zapletenega procesa proizvodnje, čeprav najbrž tudi za to, pa gotovo zaradi minimalnega jedra skupnih vrednot. Prosti trg namreč ne deluje, če ljudje ne ponotranjijo osnovnih zakonitosti njegovega delovanja oziroma ne »kupijo« ideologije, da je prosti trg s svojo konkurenco široka cesta k blaginji. Tako ne preseneča, da je Smith osnovnemu izobraževanju namenil dve nalogi: praktično koristnost za ekonomijo in domovinsko vzgojo. Glede praktične koristnosti pravi, bi se morali otroci učiti življenjsko koristnih stvari, denimo geometrije in mehanike, saj ni »skorajda nobene preproste obrti, v kateri ne bi bilo vsaj malo priložnosti za uporabo načel,« teh dveh ved. Za nameček pa so ta načela tudi »neogiben uvod v najplemenitejše in tudi najkoristnejše vede«; tako da je korist dvojna. Glede domovinske vzgoje je bil mnenja, da je njena naloga oblikovanje morale in ohranjanje bojnega duha. Oboje je nujno potrebno za ohranjanje tržne družbe: moralnost zaradi spoštovanja pogodb med posamezniki, drugače se vložen trud ne izplača, bojni duh za obrambo pred konkurenčnimi tujimi državami.
Pri Smithu se je vredno ustaviti, ker bomo lažje razumeli delovanje neoliberalne države na področju šolstva. Naslednji utilitarist, ki gradi na Smithovi ekonomski filozofiji, je namreč nihče drug kot Milton Friedman, eden največjih zagovornikov neoliberalne ideologije, v imenu katere nam danes krčijo socialno državo in z njo javno šolstvo. Naomi Klein denimo poroča, da je Friedman v zadnjem članku pred smrtjo pozdravil šok, ki ga je povzročil orkan Katrina v New Orleansu, ker je to priložnost za privatizacijo šolstva.
Friedman podobno kot Smith ne zagovarja popolne privatizacije šolstva in sploh je njegova argumentacija zelo podobna Smithovi. Glavni razlog za javno subvencioniranje šol je sosedski učinek. To pomeni, da obstajajo okoliščine, ko lahko dejanja kakšnega posameznika povzročajo znatne stroške drugim, a jih ta posameznik ne more povrniti, ali ko dejanja posameznika privedejo do znatnega izboljšanja položaja za druge, le da jih sedaj ne morejo povrniti ti drugi. Teh stroškov ni mogoče povrniti zlasti zato, ker jih je nemogoče izračunati. Tako je stabilna demokratična družba, ki je pogoj delovanja prostega trga, tudi za Friedmana nemogoča brez minimalnega javnega znanja in pismenosti, kakor tudi ne brez minimalnega sprejemanja skupnih vrednot. Z minimalno izobrazbo otrok pridobijo vsi člani družbe, saj lahko živijo v stabilni demokratični družbi. Ker pa teh koristi ni mogoče izračunati, imamo opraviti s sosedskim učinkom in razlogom za javno subvencioniranje.
Toda če priznamo, da obstajajo razumni razlogi za javno subvencioniranje šolstva, je še vedno veliko vprašanje, kako obilno naj to financiranje bo in pri Friedmanu, tako kot pri Smithu, je pičlo. Na primer, če bi večina družin v nekem okolju lahko pokrila stroške minimalnega (osnovnega) šolanja, potem je zaželeno, da jih starši plačajo neposredno. S tem bi se izognili vpletanju državnega aparata, ki od ljudi pobira davke za šolo vse življenje in jih v času, ko se šolajo njihovi otroci, vrača tem istim ljudem. Hkrati bi zmanjšali verjetnost, da bodo oblasti upravljale s šolo. Očitno je, da Friedman v delovanju države največkrat vidi zlo (nevarnost paternalizma), ki povzroča nesvobodo in nepravičnost. Eden izmed mnogih primerov nepravičnosti, ki jih navaja, je naslednji: ljudje imajo različno velike družine, toda »nižji« sloji imajo v povprečju več otrok kot »višji« sloji. Neposredno plačevanje šolnin bi bolj izenačilo stroške, ki jih povzročajo otroci, to pa omogočilo enakomernejšo porazdelitev velikosti družin med slojema. Zakaj? Ker ima po Friedmanu višji sloj manj otrok kot nižji tudi zato, ker mora plačati večje davke za šolo in tako nima denarja za še kakšnega otroka.
To še ni vse. Ker morajo starši plačevati davke za subvencioniranje javnega šolstva, jim ne zmanjka denarja le za vzrejo še kakšnega otroka ampak tudi za plačevanje šolnin zasebnim šolam, do katerih imajo pravico. S tega vidika javne šole ne odžirajo kruha le nerojenim otrokom, ki bi se v drugačnih razmerah rodili, ampak tudi zasebni šolski pobudi.
Kljub tem pomislekom pa Friedman, kot rečeno, na podlagi sosedskega učinka dopušča minimalno subvencioniranje minimalnega šolanja. Toda to ne zajema financiranja javnih šol. Bodimo pozorni. Friedman loči med subvencioniranjem in financiranjem. Financiranje izenači z nacionalizacijo šolstva, kar pomeni, da tisti, ki financira delovanje šol (država), z njimi tudi upravlja. Skratka, če zaradi prenašanja skupnega jedra vrednot (državljanska vzgoja) dopušča minimalno subvencioniranje šol, nasprotuje državnemu upravljanju šolskih institucij, ker to krati svobodno izbiro staršev, da bi pošiljali otroke v šole po lastni meri.
Zagotavljanje svobodne izbire staršev in svobodne (lokalne) pobude v šolskem polju zahteva reorganizacijo vzgoje in izobraževanja. Zato bi Friedman tudi osnovno šolo postavil na trg. Kako bi to uskladil z javnimi subvencijami? Preprosto z zasebno-javnimi partnerstvi. Država, ki zahteva minimalno šolsko izobrazbo (osnovne pismenosti), bi staršem izročila bone (vaučerje) za vsakega otroka v tekočem šolskem letu. Starši pa bi svobodno izbrali šolo, kjer bodo bon porabili. Seveda, in to je najbrž zaželeno, bi lahko kaj doplačali iz lastnega žepa in izbrali šolo z nadstandardno ponudbo. Šole bi lahko bile organizirane kot profitne ali neprofitne organizacije, vloga države pa bi se skrčila na zagotavljanje minimalnih standardov (skupnih programskih vsebin), kot velja za restavracije, ki morajo zadostiti minimalnim sanitarnim standardom.
Friedman meni, da bi bila na ta način skupna vlaganja v šolstvo celo večja, čeprav bi država porabila manj. Za nas učitelje je zanimiva še ena posledica njegovih predlogov – to so plače učiteljev. Friedmana skrbi, ker so vsi učitelji enako plačani oziroma prejemajo plačo glede na standardiziran plačilni razred in/ali naziv. Po njegovem je bistvo standardizacije onemogočanje tekmovanja, ki bi privedlo do velikih razlik v plačah glede na zasluge. Moti ga tudi, ker pri odločanju o višini učiteljskih plač starši nimajo nobene besede. Zanj je to zgolj poseben primer splošne človeške težnje vzpostavljanja trajnih cen bodisi s sindikati ali z monopoli. Jasno, Friedman ni zagovornik sindikalizma.
Seveda se lahko čudimo, kako je nekomu kot Friedman uspelo dobiti Nobelovo nagrado (za ekonomijo) in še bolj, kako se je uspelo tej ideologiji uveljaviti do te mere, da je postala samoumevna; prav v njenem imenu nam danes oblasti sporočajo, da ni druge poti kot varčevanje in prenašanje stroškov k zasebnikom (tudi v šolstvu).
Kje so težave Friedmanove teorije? Tako kot Smitha ga skrbi skupno dobro, pri tem pa kot dobro vselej postavlja družbo, ki bo posamezniku omogočala kar največjo svobodo izbire na vseh področjih, tudi pri izbiri šol. To svobodo po njegovem lahko zagotovi le trg. Toda ali smo na trgu resnično svobodni? Ali bi šolski sistem, organiziran po Friedmanovo, resnično pritegnil najboljše možne učitelje, kot to misli sam, ker bi ti pač lahko, če bi si to zaslužili, imeli velike plače? Kako bi sploh izmerili kakovost učiteljevega dela? Kako bi primerjali delo učiteljev, ki učijo različne predmete? Kdo bi ocenjeval, kateri učitelj dela dobro? Starši? Ravnatelji? Kaj te usposablja za takšne odločitve, če je nejasno samo merilo ocenjevanja? Ali ni Friedmanova vizija organiziranja šolskega sistema prej vabilo za vsakršno samovoljo, za uklanjanje vsakršnim kapricam? In naprej, ali lahko Friedman resno verjame, da šolski trg spodbuja kakovost? Ali ni prej res, da bodo zaposleni na friedmanovskem šolskem trgu delovali po načelu daj-dam? Ali ni prej res, da bo bitka za učence privedla do krčenja učnih načrtov, do bo spodbujala lahkotne oblike poučevanja, neresne projekte, se pravi vse to, kar lahko opazujemo tudi pri nas, čeprav zavito v diskurz razvijanja kompetenc? Sporno je tudi, da je za Friedmana glavni motiv kakovostnega dela učiteljev visoka plača. Ali ne bi temu nasprotovali vsaj učitelji, ki svoj poklic razumejo kot poslanstvo?
Friedman je bil prepričan, da je kakovost mogoče izmeriti, jo normirati in ji določiti ceno. Delo učiteljev in šol je po njegovem mogoče meriti, če se osredotočimo na produkt dela šol – na človeški kapital. Vsi, ki smo v preteklosti z intuitivnim nelagodjem spremljali govorjenje o kompetencah, vseživljenjskem učenju, učenju učenja, človeških virih, nivojskem pouku, fleksibilnosti, merjenju delovnega časa učiteljev itd., se preprosto nismo zavedali, da za vsemi temi pojmi stoji prav teorija o človeškem kapitalu. Naslednjič moramo reči več o mračnem svetu tega diskurza.
Andrej Adam