V današnjih težkih, za celotno človeštvo nemara usodnih časih, nesporno pomeni ključni prispevek humanističnih znanosti, zlasti s področij socialne in politične psihologije, dosledna analiza in interpretacija vpliva populističnih voditeljev na vedenje širokih ljudskih množic. Po eni strani nas mora zanimati, zakaj pravzaprav upoštevanja vreden delež populacije pri nas in drugod, tako nekritično, avtomatično, malodane brezumno in kot v kakšnem hipnotičnem transu, poslušno sledi populističnim vodjem, tem “prerokom prevare”, kot sta jih poimenovala sociologa Lowenthal in Guterman, nemška imigranta v ZDA, in o značilnostih katerih je tekla beseda že v lanskem letu na tej spletni strani (Preroki prevare, 27.4.2018).
Po drugi strani pa vpogledu v psihološke, socialne, nevroznanstvene in še kakšne mehanizme tovrstnega vedenja, torej diagnozi, mora nujno slediti še tretma. Gre za možnosti, ki so na voljo za upravljanje s tem socialno-psihološkim fenomenom in razreševanje konfliktov na osebnem in družbenem nivoju. Žal prejšnja in sodobna literatura s tega področja ne ponujata veliko odgovorov na vprašanja glede prognoze in tretmana tega populističnega cunamija, ki zmeraj bolj brezobzirno preoblikuje človeško zavest. No, na srečo vendarle ni vse tako brezupno. Za enega od svetilnikov bi lahko veljal prispevek ameriškega raziskovalca Billa Eddyja, ki ga je objavil v najnovejši knjigi z naslovom: Zakaj volimo narcise in sociopate in kako jih lahko ustavimo? Knjiga iz letošnjega leta 2019 je prava osvežitev v poplavi podobnih, preseneča s svojo neposrednostjo in uporabnostjo na polju dnevne politike. Takih je pravzaprav malo, zato ne bo odveč, če se v spodnjih vrsticah posvetimo njenim temeljnim tezam.
Kdo so pravzaprav ekstremno konfliktni politiki?
Z razvojem družbe se spreminja tudi posameznik – in z njim seveda tudi psihopatologija. Če se je Sigmund Freud pred dobrim stoletjem še lahko ukvarjal s klasičnimi nevrozami, postanejo te v sodobnem času prava kurioziteta. Nadomesti jih množica nespecifičnih motenj, mešanih klinično-psiholoških slik, a zato nič manj resnih, za posameznika in celotno družbo pa celo bolj usodnih. Sem spadajo npr. narcistične in t.i. “mejne” (borderline) motnje. Dobro je znano, da je incidenca narcističnih motenj v splošni populaciji zahodne civilizacije pričela naraščati vse od konca II. svetovne vojne naprej. Danes dosega dobesedno epidemične razsežnosti, ocenjujejo, da je samo v ZDA več kot 6% populacije z narcistično osebnostno motnjo. Nič čudnega, če jo ima psiholog Sam Vaknin za kugo sodobnega časa, proti kateri se je treba boriti z vsemi sredstvi! Naslednji tip ekstremno konfliktnih posameznikov označuje sociopatska ali antisocialna osebnostna motnja (nekoč so jo imenovali psihopatija), s skoraj 4% incidenco v splošni populaciji.
Za patološki narcisizem so tipične grandiozne, samopoveličevalne ideje, pomanjkanje empatije in skrajna usmerjenost vase. Zadovoljevanje potreb po moči, prestižu, vplivu, posedovanju, postane ultimativno. Druge osebe so le resursi njegovih izključno subjektivnih potreb. Antisocialna osebnost je morda še bolj destruktivna: vodi jo neskončna potreba po dominaciji, visoka stopnja agresivnosti, nagnjenje h goljufanju in zavajanju ter pomanjkanje usmiljenja in poniževanje drugih. Tako nas ne more presenetiti, da mnoge družbeno izpostavljene pozicije, kot magnet privlačijo ravno osebe z temi motnjami. Najdemo jih domala vsepovsod, še posebej pa v managementu, v medijih, pop kulturi – in seveda, v politiki.
Tipičen primer je Donald Trump, ki jasno izkazuje tak pervaziven, trajni vedenjski vzorec, ki ga, četudi bi hotel, sam pri sebi ne more spremeniti. Zahvaljujoč svoji neskončni agresivnosti je uspel premagati vseh 16 (!) republikanskih protikandidatov v preliminarni fazi predsedniške tekme leta 2016 in sicer tako, da nikoli ni prenehal nastopati agresivno. Protikandidate je konstantno osebno napadal in jih žalil, medtem, ko so se oni umikali, skušali delovati racionalno, logično, celo kolegialno. Vse to pa ni nič pomagalo, prav vsak je podlegel v neenaki borbi s tem ekstremno agresivnim nastopačem.
Raziskave pokažejo, da znajo biti te osebe na kratki rok s svojo pretkanostjo, magično karizmo in komunikacijsko superiornostjo celo uspešne – a na dolgi rok se zanesljivo izkažejo za nekompetentne in destruktivne za bližnje, za sodelavce, celotno družbo in končno za same sebe. So kot privlačno, bleščeče, vabljivo jabolko, ki pa je znotraj gnilo. V politiki pritegnejo širok krog volivcev, jih očarajo in zapeljejo ter iz njih naredijo odvisna, poslušna, fanatična orodja za dosego izključno lastnih ciljev.
Eddy pravi, da so ti ekstremno konfliktni in destruktivni politiki ne glede na svojo izvorno ideološko usmerjenost (“levica”, “desnica”) največja grožnja za demokracijo in človeštvo nasploh. So nad oz. izven ideološkega polja in zaradi svojih ekstremnih osebnosti resnični vzrok za večino največjih tegob, s katerimi se naša civilizacija sooča še posebej v zadnjem času. Ideologijo pravzaprav izkoriščajo le za to, da strežejo samo svojim bolanim interesom. Po padcu socializma in dokončni zmagi neoliberalizma kot desničarske ideologije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je populizem današnjega časa (kar je v bistvu evfemizem za zmeraj bolj odkriti fašistični karakter sodobnih diktatur!), povsem očitno desničarski. Je sploh potrebno omenjati glavne protagoniste tega ideološkega cunamija, Donalda Trumpa, Borisa Johnsona, Vladimirja Putina, Bolsonara, Erdogana, pa v naši neposredni okolici Salvinija in Orbana ter med nami samimi neizbežnega Janeza Janšo? In ali kitajski komunistični režim z bolestno željo po popolnem nadzoru vseh državljanov res v pravem pomenu besede lahko imamo za izvorno levičarskega?
Predvidljivi vedenjski razdiralni vzorec ekstremno konfliktnih politikov
Oboji, tako narcisoidno moteni, kot antisocialni politiki izkazujejo povsem očitno predvidljivost v vedenju, česar se sami sicer ne zavedajo, je pa zato ta značilnost toliko pomembnejša za tiste demokratično usmerjene volivce, ki si jih prizadevajo nevtralizirati. To njihovo vedenje v javnosti invariantno sledi naslednji shemi: prepričevanje množic z osebno karizmo, izbor in nenehno napadanje “tarč” oz. „žrtev“ (migranti, levičarji, nacionalne manjšine itd.), povzročanje razkola v skupnosti, dominacija nad celotno družbo.
Avtorji s področja politične psihologije (npr. Westen, Lakoff) poudarjajo nekakšno instinktivno nagnjenje populistov desne provenience, da spretno, manipulativno uporabljajo takšno komunikacijo z volilnim telesom, ki temelji na močnih, nezavednih čustvih, medtem ko se proponenti leve provenience na vso moč trudijo z logičnimi in znanstveno podprtimi argumenti prepričevati javnost o nasprotnem. To se lepo vidi v analizi diskurza demokratske in republikanske stranke v ZDA, ki jo je na tako izjemen način izvedel ameriški psiholog Drew Westen, ki utemeljeno zaključuje, da je upravljanje z emocijami volivcev tista strateška prednost, ki pomeni ključ do oblasti. Obširneje je bilo govora o tej temi v enem od prejšnjih člankov na tem portalu (Vojna za sinapse, 5.11.2018).
Strategija desnih populistov je tako preprosta, da, celo primitivna, da bolj ne more biti. A zato nič manj učinkovita, prej obratno. Najprej se na vso moč trudijo volivcem “zlesti pod kožo”, prikazujejo se, kot da so eni izmed njih, s katerimi si delijo vsakodnevne frustracije. Imidž populista je namerno oblikovan tako, da se že po videzu, komunikacijskem stilu, izraženih motivih in vrednotah kar najbolje prilega samopodobi izbrane ciljne skupine volivcev. A s to pomembno razliko, da jim zmeraj daje jasno vedeti, kako globok vpogled in razumevanje ima v zvezi z določenimi družbenimi problemi. Imponira torej s prepričljivostjo. S tem se populist drži preverjenega načela vodenja “prvi med enakimi”.
Vsi populisti enoznačno pričnejo prepričevati ljudske množice tako, da pretiravajo v svojih ocenah glede tega, kakšna strašna kriza obstaja glede specifičnih družbenih fenomenov. Vtis je, kot da imajo prav nos za to, da “zavohajo” kje se kuha ljudsko nezadovoljstvo, katerega je treba samo še s pravim pristopom razpihovati. Ali ste se kdaj vprašali, zakaj zmeraj uporabljajo sintagmo “begunska kriza”, ne pa npr. “begunsko vprašanje” ali “pojav migracij”? Prav zaradi tega, ker konotacija krize, ekscesa, katastrofe, neizbežno vzbudi močna čustva vznemirjenosti in strahu, drugi, bolj nevtralni ali strokovni izrazi pač ne. Že takoj na začetku gre torej za popačeno dojemanje in razlaganje realnosti, vendar s točno določenim, ciljanim namenom. Zavedati se je treba, da nič v populistovem nastopu ni slučajno, vse je preračunano z matematično natančnostjo! In če je ta uspel vnesti dodatno vznemirjenje, občutek ogroženosti, ogorčenosti, jeze ali sovraštva (torej same negativne emocije), potem je njegov uspeh že napol zagotovljen. Prav zato toliko pretiravanja, namernega zavajanja, prikazovanja tudi povsem obvladljivih situacij kot urgentnih, kriznih, katastrofičnih. Populist zmeraj sproži paniko, oz. jo vsaj poskuša. Zakaj? Ker tedaj, ko doživljamo nekaj, kot da gre za izredne razmere, tudi razmišljamo drugače. In predvsem delujemo drugače. V krizi se obnašamo po vrojenih, evolucijsko pogojenih vedenjskih vzorcih – napademo ali zbežimo (fight or flight). Nevarnost nas združuje v skupine, saj se s tem poveča možnost preživetja. Da bi rešili svojo kožo, žrtvujemo avtonomnost, logično razmišljanje, visoke moralne standarde. Skupina pa potrebuje vodjo, seveda je imeti najbolje tistega populističnega, “preroka prevare”. S tem je patološkim narcisom in antisocialnim osebnostim v politiki prepuščena na milost in nemilost, sledilci tako postanejo voljne igračke v njihovih rokah, slepa orodja za dosego tudi najbolj sprevrženih ciljev.
Lep primer takšnega “izklopa racionalnosti” je zabeležil ameriški poročevalec Edgar Mowrer leta 1930, v takrat že z nacizmom okuženi Nemčiji, ko je intervjuval nekega nacista. Zapletla sta se v debato o rasnem vprašanju in novinar mu je dokazoval, da v ZDA z Židi sploh nimajo problemov, pa je njihov delež v populaciji mnogo višji, kot v Nemčiji. Pozval ga je še k racionalnemu razmisleku, a odgovor sogovornika se je glasil, da so v Nemčiji siti razmišljanja, saj to ne privede nikamor in da pravi nacisti razmišljajo s svojo krvjo!
Kako delujejo fantazme ekstremno konfliktnih politikov?
Ravnokar smo videli, kako spretno, manipulativno, a v vsakem primeru zlonamerno, znajo ekstremno konfliktni, populistični politiki, torej patološki narcisi in sociopati, očarati, zapeljati in pridobiti na svojo stran široke ljudske množice. Takšno ravnanje jim je dobesedno pisano na kožo, saj izhaja iz njihovih osrednjih patoloških osebnostnih predispozicij. V vsakem primeru nek družbeni problem napihnejo do neverjetnih razsežnosti ali pa si krizo enostavno izmislijo. Zanesljiv prvi opozorilni znak, da imamo res opravka z zlonamernim populistom je, da ta negira vrednost celovite, analitične, strokovne obravnave kakega družbenega problema. Suspendira kritično mišljenje svojih sledilcev, jih dobesedno uroči in ohranja v nekakšnem hipnotičnem transu. Zamegljenost človeškega uma je namreč tisti pogoj, ki mu sploh omogoča uspeh. Spomnimo se samo Trumpovega odklanjanja preverjenih znanstvenih dejstev, da gre za realne podnebne spremembe. Ali pri nas neumornega Grimsa iz SDS, ki ne zamudi nobene priložnosti za prepričevanje javnosti v nasprotno, da se namreč Zemlja v resnici ohlaja! Za populistično desnico je namreč znanost njihov smrtni sovražnik.
A najgloblji namen patoloških narcisov in sociopatov v politiki ni reševanje kakega perečega, splošno priznanega družbenega problema, ravno obratno, do tega jim je malo mar. Pravzaprav sploh ne poznajo poti, kako priti do rešitve. Ponujajo simplificirane, otročje lahke bližnjice, tako rekoč popolne fantazme, katerih osnovni namen je ustvariti vtis na volivce. Kako nerealno, če vemo, da preprostih rešitev za zapletene družbene probleme (npr. migracije, podnebna kriza, neenakost) ne more biti! Vse kar lahko naredimo je le strpna komunikacija, tehtna in razumna strokovna argumentacija, tehtanje odločitev “za” in “proti”, sprejemanje kompromisov, pogajanja, dosledno izpolnjevanje sprejetih zavez. Predvsem pa zagotavljanje zadostnega časa za reševanje težkih problemov. Kaj je pravzaprav osnovni smoter desničarskega populista, če ni to usmerjenost na reševanje “krize”? Izhaja namreč iz samega jedra njihove motene osebnosti: neizživeti potrebi po dominaciji, neskončnem nadzoru in moči, podjarmljenju čim širšega obsega prebivalstva. Taki ljudje ne rešujejo nobenih problemov, saj so sami največji problem!
Odpovedovanje kritičnemu, avtonomnemu, svobodnemu mišljenju, obenem s fabrikacijo fantazmatskih konstruktov glede realnih problemov, je očitno le prvi korak populistove krizne triade, kakor jo je poimenoval Bill Eddy. Temu sledi natančno določanje »tarč«, »grešnih kozlov«, ki bi naj bili odgovorni za nastale težave. Izbor je povsem specifičen, odvisen od narave samega problema, populistove osebnosti in predsodkov, tudi zgodovinskih okoliščin in tradicije. Za Hitlerja so to bili Židje najprej v Nemčiji, kasneje še drugod po Evropi, za McCarthyja komunisti v ZDA, Trumpa motijo mehiški migranti, pa združena Evropa in konkurenčna Kitajska. Naš Janša si je sprva izbral reformistične bivše komuniste na čelu z Milanom Kučanom, pa udbomafijo, kasneje še begunce. Takšne »tarče« morajo biti vsaj delno poznane sledilcem, zato ne zahtevajo dodatno, podrobno pojasnjevanje. So zmeraj maloštevilne (običajno od 1-3% populacije), skratka zlahka obvladljive, zaradi česar se ni bati njihovega maščevanja. Enostavno jih je definirati. A populist jih prikazuje kot zelo močne in nevarne, velikokrat uspešne, posedovali naj bi svojevrstne izjemne sposobnosti ali pa bogastvo, vpliv, ozemlje, čeprav so v resnici vse prej kot to, kar sicer vzbuja zavist in jezo. Če ne obstaja nikakršna podlaga za tovrstna pretiravanja, si jih je enostavno potrebno kar izmisliti, v tem primeru govorimo o konspiroloških teorijah. Takšne teorije zarote so nasploh priljubljena fantazma populistov. Pogosto so »tarče« že do sedaj bile subjekti določenih zamer ali zgodovinskih predsodkov (npr. cigani, »čefurji«, migranti).
In končno zadnji, tretji korak v tej shemi krizne triade predstavlja prepoznavanje »heroja«, tiste osebe, ki zna učinkovito rešiti problem. To je seveda kar sam populist, ki sebe ponuja kot najbolj kvalificiranega rešitelja. A do te zadnje faze ne more priti prej, preden ta dodobra ne preparira svojih sledilcev, s papagajskim ponavljanjem enih in istih fraz, najprej glede identifikacije in predimenzioniranja samega problema, nato pa še ponujanja neverjetno enostavnih rešitev.
Neslavna vloga medijev, kot ojačevalcev populističnih fantazem
V zadnjih nekaj desetletjih sta se vloga in tehnologija samih medijev drastično spremenila. Zmeraj bolj se nam odmikajo tradicionalni tiskani mediji, časopisi, revijalni tisk in knjige, ki so bili dolgo časa prevladujoči nosilci pluralnih in verodostojnih informacij, zaslužni za kritično, svobodno razmišljanje in diseminacijo znanja. Še več in kar je sila pomembno: te informacije so bile preverljive! Dandanes pa nam televizija, radio, filmi in video, kakopak tudi internet in socialna omrežja, vsako sekundo postrežejo s takšno poplavo dražljajev, z zvoki in podobami namreč, da jih naš kognitivni aparat enostavno ni več sposoben procesirati. Kljub vrojenim selekcijskim mehanizmom pri obdelavi informacij, se vse bolj utrjuje prepričanje, da so naši senzorni kanali dosegli zgornjo mejo svoje zmogljivosti. Spirala te obremenitve je zmeraj silovitejša, saj jo poganja nenasiten pohlep lastnikov medijev, ki si vsak zase v neusmiljenem konkurenčnem boju, skušajo prigrabiti čim večji tržni delež. Konstantno poteka krvava vojna za uporabnikovo pozornost. Namen jo je obdržati čim dlje časa, kar pa je mogoče le z nenehnim intenziviranjem dražljajev. Bolj ko so ti šokantni, izjemni, dih jemajoči, bolj izkoriščajo moč emocij samih konzumentov. Izgleda, da je povampirjenemu neoliberalizmu dano, da vrže svet s tečajev.
In prav temu cilju slehernega sodobnega medija je v celoti podvrženo vedenje narcističnih in sociopatskih političnih leaderjev. Ti so tisti, ki so zmožni pretiravanja, potvarjanja dejstev, kolosalnih laži, kontradiktornih emocij, teatraličnega javnega nastopanja, vratolomnih komunikacijskih preobratov. Ti so v dobesednem pomenu pravi roparji naše pozornosti, našega prostega časa, so okupatorji našega notranjega, intimnega sveta. V veliko pomoč jim je evolucijsko pridobljena usmerjenost naših možganov, da aktivno spremljajo ekstremno dogajanje, vse tisto torej, kar bi lahko bilo ogrožajoče. Zato tako pritegnejo spektakularne, tendenciozne, a preproste, pogosto za lase privlečene zgodbe, akcija, zmagovalci in poraženci. Formula je do skrajnosti preprosta: več čustev, manj racionalnosti. V sodobnih medijih velja pravilo ekskluzivnega, osebnega naslavljanja konkretnih sporočil na uporabnika. YouTube, Facebook, Twitter in ostali socialni mediji z lahkoto širijo politična sporočila, resnična in tista lažna ter celo zlonamerna. Pri tem imajo žal lažna obvestila precejšnjo prednost pred resničnimi, saj se širijo hitreje in dlje. Meritve so pokazale, da največje laži dosežejo celo do 100.000 uporabnikov, medtem ko resnične informacije redko več kot 1.000. Se je potem sploh čuditi enormnemu uspehu prosulih desnih populistov, ki bojujejo emocionalno vojno za doseganje čim večjega vpliva?
Zaslepljenost in histerizacija širokih ljudskih množic je osupljiva. Zunanji svet postaja v njihovih očeh zmeraj bolj nevaren, dramatičen, polariziran, ideološko razklan, zmeraj manj je sodelovanja in kompromisov. Bolj kot kadarkoli prej se bije boj med dobrim in zlim. Tak eklatanten medijski primer v ZDA je npr. Fox News, agresivno desničarsko propagandno trobilo, ki namerno prikazuje socialno realnost popačeno, takšno, kjer obstajajo le »mi« in »oni«. Demonizacija drugače mislečih je na dnevnem redu, ob sočasni repeticiji »večnih« resnic in nezaslišani indoktrinaciji. Prav zato je prvi cilj slehernega populističnega voditelja polastiti se čim večjega števila razpoložljivih medijev in s tem pridobiti monopol nad »resnico«, nad razširjanjem prikrojenih informacij. Vse to je dobro vedel že Hitler in za njim vsi ostali avtokrati v novejši zgodovini. Da, v sodobnem času besni vojna za sinapse, torej za interpretacijo ne le socialnega, ampak, kot vidimo na primeru zanikovanja podnebnih sprememb, celo fizičnega sveta! Ne obstajajo nobene meje, prav vsak, celo najbolj elementarni pojav in neovrgljivo dejstvo je mogoče problematizirati in relativizirati! Laž postaja resnica in resnica laž.
Sodelovanje med različno mislečimi in razkrinkanje manipulacij kot temeljna pogoja obstoja pluralne družbe
Ni potrebno veliko teoretičnega znanja, že zdravorazumski razmislek nas pripelje do ugotovitve, da bo delovanje teh ekstremnih voditeljev nujno rezultiralo s povsem pričakovanim razcepom celotnega volilnega telesa. Bill Eddy našteje štiri takšne podskupine. Najprej so tu seveda populistovi lojalni sledilci, v mnogih primerih iracionalni, fanatični privrženci, ki jih čisto nič ne odvrne od njihovega ljubljenega vodje in ki so zanj pripravljeni storiti celo nezaslišana grozodejstva, vključno z genocidom. Zgodovina je žal polna takih primerov. Za spreobrnjenje takšnih najbolj indoktriniranih posameznikov je večinoma škoda zapravljati čas, saj je njihova ideološka orientacija pregloboko zasidrana v specifični osebnostni strukturi (avtoritarnost, dogmatizem, konservativnost).
Tem nasprotni so oponenti, ki nudijo odpor in aktivno pristopajo k vsemu, kar slabi vpliv populista. Na srečo jih je bilo v vseh zgodovinskih obdobjih zadostno število, da so sprožili spremembe, celo revolucije. Sledijo zmerneži, ki v svojih odločitvah nihajo med podporo voditelju in njegovo zavrnitvijo. So nepredvidljivi, neodločni in ambivalentni. Tudi preračunljivi in oportuni. Dostikrat podprejo strankarsko politiko in obenem zanemarijo patologijo samega voditelja. Zadnji so odpadniki, torej tisti, ki jih politika najmanj zanima in ki menijo, da njihov glas na volitvah ne šteje čisto nič. To so tisti, ki trdijo, da so vsi politiki isti, zato ne volijo. So globoko razočarani, zato so »izstopili« in se ne gredo več politike.
Ugotovimo lahko, da med vsemi temi štirimi podskupinami vlada nestrpnost in medsebojna trenja. Za to so v največji meri zaslužni prav ekstremno konfliktni voditelji, ki nenehno vnašajo razdor, polarizacijo, kaos, strah in konflikte v volilno telo. Z dobro preizkušenim načelom »deli in vladaj« postavljajo celotno družbo pred neznosne preizkušnje. Vendar izkušnje kažejo, da redko pridobijo več kot 40% podpore svojih lojalnih podpornikov. In ravno v tem tiči priložnost za zavrnitev populista. Večina volivcev namreč ne zmore uvida, da je za razdor med tremi skupinami (oponenti, zmerneži in odpadniki) odgovoren izključno populistični voditelj s svojimi pretkanimi destruktivnimi metodami in ne posamezna skupina s svojo vedenjsko specifiko. Nikoli ne pomislijo, da destruktivni populistični voditelj niti teoretično nikoli ne bi bil izbran, če bi se le vse te tri skupine združile, namesto da se borijo druga proti drugi. A kako to doseči?
Že prej so bili izpostavljeni nekateri opozorilni znaki, po katerih se da identificirati destruktivnega narcističnega ali sociopatskega voditelja, kar je sploh prvi korak pri preprečevanju enormne družbene škode, ki jo takšna oseba nujno povzroči. Sedaj kaže razširiti pojasnjevalni okvir, kar ne bo posebno težko, saj večina ekstremno konfliktnih voditeljev izkazuje predvidljivi vzorec obnašanja. Tako iz analize njihovega vedenja zasledimo, da posvetijo pravzaprav zelo malo časa temu, da pojav same krize podrobneje predstavijo. Tega v bistvu ne zmorejo, saj jim njihove konfabulacije, zavite v t.i. fantazijsko triado (kriza, sovražniki, rešitelj) tega enostavno ne dopuščajo. Njihov opis krize je zelo skromen, še posebej razlogi zanjo, in še, zakaj je nujna urgentna akcija. Namesto prepričljive strokovne razlage jo argumentirajo emocionalno, nato pa takoj preidejo na identifikacijo »tarč« in »rešitelja« (torej samega sebe). Tako postane pojem krize nekaj samo po sebi danega, a vendarle zgolj predpostavka. Tukaj gre že v začetku za veliko napako, zaradi česar gre potem vse samo še navzdol. Ne gre za razlago, zakaj naj bi bil nek družbeni pojav res kritičen, ampak je ključno to, kako se ljudje počutijo, kakšne so njihove emocije. Politični manipulator pozornost volivcev dobesedno ugrabi, ko s svojim konfliktnim vedenjem vzbudi pri njih močne afekte.
Naslednji opozorilni znak je otročje naivna trditev populista, da zmore sam rešiti nastali problem, pod pogojem, da ga volivci izberejo. Samo spomnimo se, kako je Trump s sloganom »jaz sem vaš glas« prepričeval volivce, da bo udejanjil vse tisto, kar si naskrivaj želijo. Že na začetku njegovega mandata je kar 79% konservativnih republikancev verjelo, da bo uspešno rešil vse probleme. Takšna dobesedno infantilna zaverovanost v ljubljenega voditelja je nerazumljiva, če ne poznamo metod, s katerimi ti manipulatorji dosežejo skoraj popolno nekritičnost, ali kot bi rekel madžarski filozof György Lukacs, razkroj uma svojih sledilcev. Poleg tega je opaziti še, da se tak voditelj prikazuje kot žrtev identificiranih »tarč«, kot tak, ki se mu nenehno godi krivica in ki mučeniško premaguje vse težave, kar je prozorna taktika za pridobivanje simpatij in usmiljenja svojih podanikov. Na misel nam pridejo recimo nenehna Janševa pritoževanja, kako da je neupravičeno žrtev raznoraznih zarot. Plitve trditve, do skrajnosti poenostavljeni predlogi za rešitev ključnih družbenih vprašanj in »kalimerovske« pritožbe, vse to so zanesljivi znaki, da imamo opravka z zlonamernim ekstremno konfliktnim voditeljem. Še opozorilo: mnogi davni in novejši primeri iz zgodovine nas učijo, da je podcenjevanje takšnih infantilnih manevrov populista skrajno nevarno. Primera sta npr. Hitler, za katerega so mnogi ugledni posamezniki iz političnih in gospodarskih krogov tistega časa verjeli, da ga bo zlahka moč kontrolirati in (spet) sedanji ameriški predsednik Trump, ki so mu mnogi prilepili vse mogoče etikete, od blazneža, samozaverovanega narcisa, napol pismenega primitivca, ki se ne bo dolgo obdržal, pa jih je potem vseeno demantiral. Ekstremna previdnost je v primerih ekstremno konfliktnih voditeljev vsekakor na mestu.
Kako doseči integracijo razcepljenega volilnega telesa in s tem ohraniti demokracijo?
Seveda je najbolj intrigantno vprašanje to, kako se ubraniti razdiralnega vpliva narcisoidnih in sociopatskih vodij, ki dandanes prevladujejo v populistični politiki. Na splošno velja ugotoviti, da gre pri tem za vprašanje relacij, medosebnih odnosov med sprtimi stranmi na ideološkem polju oz. za strateško vodeno sodelovalno komunikacijo, ki nas edina lahko reši pred zatonom demokracije.
Najprej je potrebno opozoriti na vzpostavljanje zaupljivih in dobronamernih medosebnih odnosov med vsemi vpletenimi stranmi v tem političnem kaosu, katerega tako dobro zakuha ravno populist. Ker je ta vselej le neskončno agresiven, manipulativen in najbolj odgovoren za družbeni razdor, saj drugače sploh ne more funkcionirati, je nesmiselno pričakovati, da bomo dosegli družbeno spremembo na isti način. Negativne emocije, kot so sovraštvo, prezir, jeza, ki jih čutimo do njega ali do tistih z drugačnim prepričanjem, ne bodo ničesar spremenili. Medsebojna dobra organiziranost volivcev pa vsekakor da. To pomeni, da se je najprej treba odpovedati medsebojnemu obtoževanju in gojiti strpno komunikacijo med vsemi podskupinami volivcev. Spoštljiv odnos si zaslužijo celo populistu lojalni. Seveda kadarkoli lahko izrazimo nestrinjanje, ne pa tudi sovražnosti.
Treba je vedeti, da je manipulator vložil ogromno truda in časa za prepričevanje svojih sledilcev, z nenehnim ponavljanjem ene same in edine »resnice«, ob hkratnem izključevanju drugačnih sporočil, mu je uspelo stkati izredno močne emocionalne vezi s svojimi privrženci. Ker tak pristop obenem povzroča razklanost opozicije, bo njena integracija vse prej kot lahko delo. Zmeraj namreč pošilja takšna sporočila, ki vključujejo pet močno emocionalno nabitih pomenov. Ti se kažejo v naslednjem: 1) poudarjeno izražanje empatije, pozornosti in spoštovanja do sledilcev, 2) razumevanje njihovih potreb z obljubo po njihovi izpolnitvi, 3) identificiranje »grešnih kozlov«, »tarč«, ki ogrožajo tako sledilce, kot voditelja samega, 4) obljubljanje neposrednega in takojšnjega konfrontiranja s temi »tarčami« ter pozivanje, da mu privrženci sledijo, 5) zagotavljanje, da edino on sam zmore rešiti nastali problem. Zato bo najpomembnejša naloga njegovih oponentov ta, da razvijajo in utrjujejo medsebojne odnose, točno v ravnokar opisanem sosledju, vendar tako, da ti nasprotno temeljijo na dejstvih, ne na fantazijskih konstruktih. Neobhodno je torej izražanje empatije, razumevanje potreb vsake podskupine volilnega telesa posebej (opozicije, zmernih in odpadnikov), poudarjanje zgrešenosti populističnih fantazem in energija, tudi karizma seveda, če želimo sestaviti učinkovito koalicijo. Poseben poudarek naj bo na promociji za vse sprejemljivih rešitev.
Bill Eddy v nadaljevanju opiše t.i. WEB metodo, ki jo je sam razvil z namenom natančne identifikacije teh ekstremno nevarnih politikov. Ta temelji na opazovanju njihovega verbalnega in neverbalnega vedenja ter na zaznavanju lastnih emocij. Verbalno izražanje patoloških narcisov in sociopatov se zelo razlikuje od tistega pri normalnih ljudeh. Študije so namreč pokazale, da ti govorijo kar 5–10 krat več časa od osebnostno normalnih politikov, kar je najverjetneje posledica globoko zakoreninjene narcisoidne tendence po nenehni pozornosti in občudovanju. Nikoli se ne opravičijo, ne sprejemajo odgovornosti za ničesar in se niso zmožni učiti se iz lastnih napak. Zato pa toliko bolj pogosto valijo krivdo na druge ljudi, še posebej seveda »žrtve«, torej deprivilegirane skupine. Označuje jih črno-belo mišljenje, njihovi javni nastopi so polni ekstremnih, močno čustveno obarvanih izjav, niso redke direktne grožnje in neupravičena pretiravanja, ki nakazujejo na njihovo domnevno superiornost. Svojim sledilcem obljubljajo tudi nemogoče, a nikoli ne pojasnijo, kako bodo to dosegli in uporabljajo izraze, ki ugajajo. Pogosto se zatekajo v digresije, se izmikajo obravnavani temi ali preskakujejo od ene teme do druge. Po vsej sili se skušajo identificirati s svojimi sledilci in insistirajo na skupnem imenovalcu.
Še posebno pozornost pa je treba posvetiti njihovim lažem, zavajanju, trmastemu zanikanju tistega, kar so resnično storili, pretirani kritičnosti do drugih in nepriznavanju njihovih zaslug, izjemni agresivnosti, tako do sovražnikov, kot tudi njemu bližnjih oseb, pretvarjanju glede posedovanja posebnih sposobnosti, izkušenj, talentov, nekontroliranemu vedenju (kričanju, zmerjanju, fizičnim izpadom). Ob vsem tem je nujno potrebno opazovati lastno vedenje. Kakšne emocije nas preplavijo ob stiku s takšno konfliktno osebo ali njegovim javnim nastopom? Kako se počutimo, ko takšna oseba komunicira z javnostjo, kakšen vtis pusti na nas, ali nas njegova politična agenda demoralizira ali prestraši, ali kdaj občutimo jezo, ali nas je strah oz. nam je nelagodno o tej osebi pripovedovati drugim?
Iz tovrstne diagnoze voditeljevega in lastnega vedenja se potem izcimijo ustrezni ukrepi za prihodnja ravnanja. Ko komuniciramo s pripadniki različnih skupin volivcev, je potrebno upoštevati še naslednja priporočila: nikoli ni dobro osebno napadati teh ekstremno konfliktnih voditeljev, saj s tem samo še bolj ojačujemo tesne emocionalne vezi med njimi in sledilci; prav tako se ne kaže pretirano ukvarjati z zagovarjanjem »žrtev«; namesto tega je potrebno na jedrnat, odločen, informativen, sprejemajoč način, pa še z veliko mero osebne moči in energije pristopiti k razblinjanju fantazmatskih konfabulacij, torej nerealnega prikazovanja problema, ki si ga je izmislil ekstremno konfliktni politik.
Pri neposrednem soočanju s takšno osebo ali njegovimi zvestimi pripadniki je prav tako potrebno upoštevati sledeče: nikoli se ne umikamo ali ignoriramo nesprejemljivo vedenje, niti ne odvrnemo z agresijo na še tako besne napade, saj takim osebam vse to prinaša občutno prednost. Edini ustrezni pristop je asertiven, kar pomeni, da aktivno zaščitimo sebe in brezkompromisno, entuziastično zagovarjam svoja stališča. Pri tem ostanemo popolnoma umirjeni in fokusirani na predmet razprave. V tem je skrita moč asertivnosti – da namreč obenem dajemo vtis osebne moči in obvladanosti, nasprotno pa konfliktni populist tega ne zmore. Ponavljanje dejstev pa je tako ali tako nujni predpogoj za zmago v tej emocionalni vojni. Idealno sporočilo je koncizno, zlahka razumljivo in je kombinacija ponavljanja dejstev ter spremljajočih pozitivnih emocij. Za doseganje sprememb javnega mnenja je namreč potrebno oboje, tako racionalno razmišljanje, kot pozitivne, a zmerno izrazite emocije. Pretirani afekti namreč suspendirajo logično mišljenje, kar s pridom izkoriščajo populisti, sami pa se moramo tega izogibati, saj potrebujemo somišljenike, ki znajo razmišljati s svojo glavo in so hkrati čustveno spodbujani. Prav tako je velika prednost še širša pahljača načinov reševanja problemov, predvsem nepopustljivost ali kompromis, če situacija tako veleva. Populist slednjega običajno ni zmožen. Drugega načina, kako razvozlati namerno sproduciran klobčič realnosti in fantazije, žal ni.
Človekova genetska zasnova omogoča tako konfrontacijo, kot sodelovanje. S svojim ekstremnim agresivnim vedenjem in bombastičnim nastopom populistični politiki nagovarjajo svoje sledilce le k prvi opciji. Če bi bil to prevladujoč način urejanja medosebnih odnosov v kameni dobi, kjer je šlo zgolj za preživetje, bi še nekako razumeli. Vendar danes ne živimo več v kameni dobi. Sodobni svet in ljudje v njem smo neskončno bolj medsebojno prepleteni, da bi bilo tovrstno enoumje kakorkoli sprejemljivo. Morda nikoli bolj usodno v zgodovini naše civilizacije ne visi danes na tehtnici sama esenca demokratične, kolikor toliko svobodne družbe. A če uspemo združiti moči vsi skupaj, tako direktni oponenti, kot tudi ambivalentni in omahljivci ter oni, ki se »ne gredo več politike«, obstajajo lepe možnosti, da za zmeraj razblinimo populistični urok in populistične, ekstremno konfliktne, osebnostno motene politike za vse večne čase pošljemo tja, kamor sodijo – na smetišče zgodovine.