V zadnjih dneh so dejanja mariborskega rektorja Igorja Tičarja dosegla popolno dno. Ne samo, da rektor ni sankcioniral Teodorja Lorenčiča v primeru spolnega nadlegovanja in mobinga nad zaposlenimi, temveč je obe žrtvi, ki sta Lorenčiča tudi prijavili, degradiral na 10 plačnih razredov nižji delovni mesti. Rektor sedaj še toži profesorico in sindikalistko Marijo Javornik Krečič, ki je opozarjala na hude kršitve in se bori za izenačevanje pravic zaposlenih na Univerzi v Mariboru.
Molk akademske skupnosti je posledica zanemarjanja kritične družbene vloge intelektualcev in univerze, strah pred izgubo službe in povračilnimi ukrepi. Pasivnost na mariborski univerzi, tudi na strani študentov_k, je med drugim odraz splošnega stanja. Popolna neodzivnost študentskih organizacij, društev in drugih študentskih predstavnikov, od katerih pričakujemo, da bi v takih primerih ukrepali, je pokazatelj popolne paraliziranosti in ignorance študentskih predstavnikov, ki sploh ne vedo, kaj se dogaja na njihovi univerzi, ali pa jim je povsem vseeno.
Čas je, da se upremo kršenju osnovnih delavskih pravic, patriarhalni dominaciji in nenehnemu reproduciranju neenakopravnih družbenih odnosov. Pomembno je organiziranje in povezovanje študentov_k, pofesorjev_ic in drugih zaposlenih na Univerzi. Ne glede na heterogenost je potrebno stopiti skupaj in se zavestno zavzemati za avtonomno in pravično – Univerzo v Mariboru.
V ponedeljek, 5. 12. ob 11.55, je pred Univerzo v Mariboru tako potekal protest, na katerem so spregovorili predstavniki Kolektiva Pizda!, Visokošolskega sindikata, Študentskega društva Iskra, Ženskega lobija Slovenije in društva Zofijini ljubimci.
Kolektiv Pizda! sestavlja prostovoljski kolektiv mariborskih dijakov, študentov, prekarcev in mladih brezposelnih. Organizirali smo se tudi zato, ker smo uvideli, da na Univerzi v Mariboru ni nikakršne volje, želje ali potrebe po naslavljanju aktualnih družbenih in ekonomskih problemov, s katerimi se naša družba sooča, saj večino študentskih društev in funkcionarjev zanimajo zgolj božični sejmi, peka palačink ter povzpetništvo. Za študente, ki bi jih morali predstavljati, jim je po večini prav malo mar, čeprav je njihova naloga, da počnejo to, kar študenti, ki so jih izvolili, od njih zahtevajo.
To, kar se na mariborski univerzi dogaja že več kot leto dni, je povsem nesprejemljivo. Profesor ekonomsko-poslovne fakultete Klavdij Logožar, ki je diplomo svoje študentke kot lastno avtorsko delo prodal DARS-u, še naprej nemoteno opravlja svoje delo. Prav tako svoje delo še naprej nemoteno opravlja Teodor Lorenčič, ki je nadlegoval svoje sodelavce in nad njimi izvajal mobing, kar je ugotovila tudi posebna komisija, ki je zadevo raziskala. A ne samo to, rektor se je odločil žrtvi, ki sta nadlegovanje prijavili, premestiti na nižje plačani delovni mesti, medtem ko Lorenčič ni bil deležen prav nobene sankcije. Rektor prav tako toži oziroma grozi s tožbo vsakomur, ki si drzne omenjene afere kritizirati. Kljub vsemu pravzaprav grozljivemu dogajanju, ki smo mu priča, pa vsi študentski predstavniki, kar jih na univerzi in fakultetah premoremo, niso bili do danes sposobni sproducirati niti enega samega odziva. Danes smo tukaj tudi zaradi njihovega molka. Popolna neodzivnost ŠOUM-a, študentskih društev in drugih študentskih predstavnikov, ki bi v takih primerih morali ukrepati, je pokazatelj popolne paraliziranosti in ignorance študentskih predstavnikov. Ti sploh ne vedo, kaj se dogaja na njihovi univerzi, ali pa, kar je še bolj grozljivo, jim je za te dogodke povsem vseeno. S svojim molkom in neodzivnostjo podpirajo takšno delovanje in prikimavajo vse večji neenakopravnosti.
Igor Tičar se ne zaveda učinkov, ki jih lahko sprožajo njegove odločitve, ali pa ga ne zanimajo. Za kakršnokoli odgovornost in enakopravnost spolov še ni slišal. Gospod Tičar je nad vsemi in zakaj bi torej moral prestižni elitni rektor upoštevati mnenje komisije ali preprečevati nadlegovanje na delovnem mestu in neenako obravnavanje spolov. Vodstvo mariborske univerze je dalo javnosti vedeti, kakšne vrednote so sprejemljive na fakultetah. Jasno nam je dalo vedeti, da ljudje na položajih lahko počnejo karkoli.
Namen današnjega protesta in okrogle mize je presekati molk, neodzivnost in apatijo ter povezati akademsko osebje, študente in nevladne organizacije. Nujno je, da se zoperstavimo vsakršnemu ustrahovanju, nasilju, spolnemu nadlegovanju in kršenju delavskih pravic, ki ga izvaja vodstvo mariborske univerze. Čas je, da se razpizdimo in izrazimo jezo nad krivicami. Čas je, da začnemo aktivno sooblikovati in soustvarjati Univerzo, ki bo temeljila na pravičnosti, enakopravnosti in enakih možnosti za vse.
Kolektiv Pizda!, zanj Tomaž Podbevšek
Spoštovani protestniki, spoštovani rektor,
Visokošolski sindikat Slovenije, Sindikat Univerze v Mariboru, si že od ustanovitve prizadeva za:
- univerzo kot skupnost učiteljev in študentov;
- univerzo kot prostor kolegialnosti in solidarnosti med vsemi kategorijami zaposlenih;
- boljše pogoje dela v visokem šolstvu;
- vsestranski razvoj in izboljšanje kakovosti visokega šolstva;
- javno in splošno dostopno visoko šolstvo.
Ni naključje, da so prizadevanja za doseganje omenjenih ciljev še posebej izrazita na mariborski univerzi, saj primerjave kažejo, da smo zaposleni na Univerzi v Mariboru na številnih področjih v precej slabšem položaju od kolegic in kolegov na drugih slovenskih javnih univerzah.
Ob izvolitvi dr. Igorja Tičarja na položaj rektorja UM Sindikat Univerze v Mariboru ni imel visokih pričakovanj, saj izkušnje kažejo, da so obljube kandidatov pogosto le del predvolilne folklore. Žal se je v zadnjem letu in pol pokazalo, da so bila tudi zelo nizka pričakovanja vseeno previsoka, saj se na UM ena za drugo lepijo afere, ki mečejo slabo luč na akademsko skupnost. Naj omenim samo afero, povezano s prodajo diplomske naloge nekdanjega dekana Ekonomsko-poslovne fakultete; dokazane obtožbe o spolnem nadlegovanju in mobingu s strani nekdanjega glavnega tajnika univerze; in degradacijo obeh delavcev, ki sta prijavila storilca. Zadnji tak primer je zasebna tožba dr. Igorja Tičarja proti predsednici Sindikata Univerze v Mariboru dr. Mariji Javornik Krečič zaradi razžalitve, in sicer zato, ker je javno problematizirala porabo sredstev UM pri naročanju zunanjih pravnih mnenj glede vprašanja o njegovi upokojitvi in ker je opozorila, da rektor ni dovolj kritično obravnaval pritožbe o spolne nadlegovanju in bolj zaščitil žrtev. Vsem primerom je skupna zverižena logika, po kateri se nedopustna dejanja relativizirajo, žrtve diskreditirajo in degradirajo, storilci pa po možnosti ohranijo privilegije. Še posebej zadnjega primera si glede na okoliščine ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za nov poskus utišanja posameznice, ki si že od začetka odločno prizadeva za pravice zaposlenih na UM, s tem pa tudi vseh ostalih, ki razmišljajo enako.
Kljub neprijetnemu ozračju sindikat na UM ves čas opravlja svojo osnovno nalogo: prizadeva si za izboljšanje položaja zaposlenih na UM in spoštovanje pravic, ki so nekaterim kratene že leta. Žal tovrstna prizadevanja pogosto naletijo na gluha ušesa ali pa se vodstvo univerze z različnimi manevri izvija, si kupuje čas in reševanje kroničnih in akutnih težav potiska v nedoločno prihodnost. Prav to je razlog, da je bilo v minulem obdobju proti univerzi vloženih več sodnih sporov in sproženih več inšpekcijskih prijav. Kot se vedno bolj kaže, so bile te upravičene. Prav letos je univerza prejela močno zaušnico, saj je vrhovno sodišče razveljavilo 9. člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih UM v plačne razrede, ki je številne zaposlene več let nezakonito zadrževal na neustreznih delovnih mestih in so neupravičeno prejemali prenizko plačilo za opravljeno delo. S tem se za univerzo potencialno odpira nevarnost, da bo morala oškodovanim izplačati dolg, ki bi jo utegnil finančno zelo prizadeti; žal pa se zdi, da to vodstva UM ne skrbi preveč. Podobno velja za problem sistemizacije, kjer se reševanje problematike odlaga iz meseca v mesec.
Kot lahko ugotavljamo, se namesto tega rektor raje posveča abstraktnim lestvicam in rangiranju univerz, ki bolj kot odličnost UM na nezavedni ravni razkrivajo hudo pomanjkanje samozavesti, negotovost in krizo identitete. Univerza namreč svoje kakovosti ne dokaže s pomilovanja vrednimi zastavami (kot je ta za mojim hrbtom), temveč tako, da študentom in učiteljem zagotovi še boljše pogoje za delo in ustvarjanje. Kot smo lahko prebrali pred dnevi, so nam po besedah rektorja poleg notranjih zdaj začeli groziti tudi zunanji sovražniki, ki hodijo duševni mir mariborske univerze kaliti iz Ljubljane. Ni treba posebej poudarjati, kako žaljivo je to do študentov in zaposlenih na Univerzi v Mariboru, ki razmišljamo drugače.
Vse našteto je tudi razlog, da je Sindikat Univerze v Mariboru podprl današnji protestni shod. Posebej nas veseli, da je pobuda zanj prišla iz vrst študentov, saj to kaže, da niste ravnodušni do dogajanja, ki bo navsezadnje najbolj prizadelo vas in generacije za vami. Predvsem pa kaže, da vas ni strah.
Očitno je, da je Univerza v Mariboru kot ustanova zabredla v globoko krizo. Kako se bo iz nje izvila, še ni jasno. Zanesljivo pa drži, da ne z avtokratskim vodenjem, uporabo argumenta moči, z opozorili in zastraševanjem zaposlenih in študentov ter prepovedovanjem okroglih miz o neprijetnih temah.
Spoštovani rektor,
kljub vašemu drugačnemu prepričanju univerza ni korporacija, katere edini cilj so vsakoletni visoki kazalniki pri številu objav, citatov in projektov, stvari torej, ki so preštevne in merljive (čeprav so tudi te pomembni, da ne bo nesporazuma!), predvsem pa cilj univerze ne smeta biti komercializacija in materialni dobiček. Univerza je v svoji biti skupnost učiteljev in študentov, kjer je rektor samo prvi med enakimi, na prvem mestu pa bi morali biti dobri medčloveški odnosi in medsebojno spoštovanje – tega sicer ni mogoče ovrednotiti s točkami, je pa to tisto, kar dela akademsko skupnost akademsko. Veličina univerze pa se kaže prav v tem, da ne le dopušča drugačne poglede in mnenja, temveč jih tudi spodbuja.
Ob koncu se zahvaljujem organizatorjem za organizacijo dostojanstvenega in mirnega protesta, zbranim pa za podporo in pogum, da ste se ga udeležili.
Sindikat Univerze v Mariboru, zanj dr. Simon Zupan
“Ne bom pustil, da ulica vlada univerzi …”
“Ne bom pustil, da ulica vlada univerzi” je bila izjava rektorja Univerze v Mariboru, Igorja Tičarja, s katero je poskušal diskreditirati današnji protest in stališča tistih, ki se ne strinjamo z njegovim delovanjem.
Kot vemo, se je neprimerno ravnanje rektorja pričelo takrat, ko se je ta odločil ignorirati žensko polovico komisije, ki je v primeru spolnega nadlegovanja predlagala izredno odpoved delovnega razmerja storilcu, takratnemu tajniku Teodorju Lorenčiču. Rektor je raje arbitrarno sledil predlogu moške polovice komisije, ki se je odločila, da se Lorenčiču izreče zgolj pisno opozorilo.
A to še zdaleč ni bilo vse. Zadnja rektorjeva poteza je še posebej alarmantna. V okviru t. i. sistemizacije delovnih mest je rektor žrtvi spolnega nadlegovanja degradiral za 11 plačnih mest, medtem ko Teodor Lorenčič brez primernih sankcij ostaja na enem od vodilnih mest na rektoratu.
Rektor sicer res vodi univerzo, a kot sam očitno rad pozablja, ni njen edini član. Univerzo sestavljamo predvsem študentke in študentje ter profesorice in profesorji, ki smo se odločili zoperstaviti se rektorjevim odločitvam, saj se čutimo dolžne ukrepati v primerih zagovarjanja seksističnega in drugega diskriminatornega delovanja znotraj univerze. Univerza je namreč prostor, ki ustvarja in posreduje vednost, tudi vednost o družbi in neenakostih, ki znotraj nje obstajajo. In zato mora biti univerza prostor, kjer sta kakršnokoli nasilje in diskriminacija najostreje obsojena.
Tičar je današnji protest komentiral z besedami, citiram: “če želijo ljubljanske organizacije uprizoriti šov, naj ga”. Iz te izjave lahko razberemo, da rektor legitimnost protesta postavlja pod vprašaj zato, ker v njem sodelujemo tudi organizacije in posamezniki, ki nismo iz Maribora. Ampak opozarjanje na mobing in spolno nadlegovanje ter vsesplošno diskriminacijo ni geografsko omejeno. Vsi si moramo prizadevati, da bi bilo na mariborski, ljubljanski, primorski univerzi oziroma na vseh izobraževalnih in drugih državnih ustanovah diskriminatorno vedenje sankcionirano, ne pa podprto.
Nadalje, pobuda za organizacijo protesta ni prišla iz Ljubljane, kot trdi Tičar, ampak jo je podal mariborski kolektiv, ki ga sestavljajo mariborske študentke in študentje, ostali tukaj prisotni pa smo jih v njihovih prizadevanjih podprli. Veliko podpore so prejeli tudi s strani profesoric in profesorjev na mariborski univerzi. A zakaj ta podpora ni bolj vidna in množična, kot bi pričakovali glede na resnost problematike? Verjetno bi znal rektor to sam najbolje razložiti. Razlog ne tiči v tem, da se profesoricam in profesorjem, kot se spreneveda Tičar, prav nič ne zdi problematično, ampak ker se bojijo povračilnih ukrepov. Tičar je s svojimi dejanji pokazal, da se je postavil na stran storilca in dal vedeti, da opozarjanje na nepravilnosti znotraj akademske sfere ni zaželeno, še več, ima lahko resne posledice.
To zelo dobro prikazuje tudi zasebna tožba uperjena proti predsednici Visokošolskega sindikata UM, Mariji Javornik Krečič, v kateri ji rektor očita, da ga je v izjavi za časnik Večer označila za seksista in mu s tem, citiram “prizadejala hude duševne posledice”.
Od rektorja bi pričakovali malo več samorefleksije, ne pa površnega čustvenega odziva, kaj šele na njem temelječo tožbo. Naj se rektor za trenutek vpraša, zakaj je takšno oznako sploh prejel in kako hude duševne in materialne posledice pušča osebam, na katere ima njegovo delovanje največji vpliv. Rektor bi se moral zavedati, da je kot delodajalec dolžan svojim zaposlenim zagotoviti varno delovno okolje, kjer je delovno-pravna zakonodaja dosledno upoštevana, kršitelji pa ustrezno sankcionirani.
Študentsko društvo Iskra, zanj Aicha Boughazi
Kdo, če ne mi, kdaj, če ne zdaj!
V zadnjih treh letih, odkar sem študentka Univerze v Mariboru, me pričenja resno skrbeti kaj se dogaja ali žal bolje ne dogaja s slovenskimi študenti. V teh treh letih smo doživeli mnogo afer, ki so tako ali drugače upravičeno očrnili »najboljšo slovensko univerzo leta 2015 in 2016«. V letu 2015, ko smo bili priča razkritju Logožarja, ki je leta 2008 zlorabil svoj profesorski položaj s prepisovanjem diplomskega dela študentke, za kar mu je Dars plačal 24.000 evrov, in kršil materialne in moralne avtorske pravice svoje študentke, veliko študentov o tem ni vedelo ničesar. Ali pa jih preprosto ni zanimalo, v smislu, dokler se kaj takega ne zgodi meni, lahko doma gledam serije. Pa temu ni tako. Potrebno je stati za vsakim študentom, ki se mu je zgodila krivica. In se boriti za zaščito njegovih oziroma naših pravic. Tega študenti, z izjemo redkih posameznikov, nismo naredili. Tega ne počnemo niti, čeprav upam, da še bomo, ko nov predsednik ŠOU-a postane oseba, ki je nedavno koordinirala antipropagandno volilno komisijo in je oziroma je bila povezana s politično stranko SD. Zato pozdravljam današnji protest in trdim, da z upiranjem spolnemu nadlegovanju, mobingu in drugim spornim stvarem na naši univerzi, zgolj izpolnjujemo našo dolžnost. Oškodovanim delavcem univerze v Mariboru je potrebno prisluhniti in obsoditi kakšno koli nadlegovanje in izvajanje kaznivih dejanj, našim profesorjem, ki rektorju nastavljajo ogledalo, pa omogočiti prostor, da še naprej dobro opravljajo svoje delo. Razrešitev teh težav bo definitivno tudi v našo korist. Naj zaključim z mislijo, da bi bilo v našo korist prav tako razreševanje drugih: družbenih, gospodarskih in ekonomskih problemov. Pozivam nas, opozarjajmo. Poskrbimo, da kaj takega kot je pasivni študent, ne bo več, zatopimo se v družbeno kritičnost in pomagajmo pri artikuliranju alternativne misli. Pravim vam, kdo če ne mi, študenti, kdaj če ne zdaj!
Društvo Zofijini ljubimci, zanj Neja Kaiser