Ko kapitalizem razpada, smrdi po fašizmu, je znana marksistična maksima. Zgodovina nas uči, da zmeraj, ko se izjalovi revolucija, pride do nasprotnega zasuka v desno, danes vidimo, da v skrajno desno. Pretnja radikalni spremembi razdiralne neoliberalne doktrine, ki so jo napovedovali pozitivni premiki v zadnjih letih (Bernie Sanders v ZDA, ki je odkrito govoril o socialni revoluciji, pa prebujanje pravih levih strank v Evropi, npr. grška Siriza, španski Podemos), se je hipoma razblinila ob naraščajoči begunski krizi, kar je izjemno dobro izkoristila skrajna desnica ter pridobila osupljiv politični vpliv v precejšnjem številu evropskih držav in v ZDA. Seveda ne gre spregledati tudi uspešnosti njene nove strategije prevzemanja političnih tem, ki so bile ves čas izključno domena levice (npr. nasprotovanje etabliranim političnim strankam, prednost nacionalnega interesa pred globalnim itd.). Gre seveda le za navidezen prelom z neoliberalnim gospostvom, saj je ekstremna desnica njegov integralni del.
A tisto, kar je res osupljivo je to, kako je uspelo tovrstnim nazadnjaškim, antihumanističnim vrednostim sistemom pritegniti tako široko ljudsko podporo. Razlogi so seveda večplastni, družboslovne študije navajajo zlasti demografske in sociološke faktorje (starost, geografsko poreklo, razredna pripadnost, socialna mobilnost…), a šele v zadnjem času so nekateri raziskovalci opozorili na tipično psihološke dimenzije ekstremno desnega volilnega telesa.
Zakaj torej ponovno dviga glavo ideologija, ki bi za vse večne čase morala ostati le v našem (grdem) kolektivnem spominu? Kako si razložiti to antidemokratično nočno moro? Podrobneje si kaže ogledati vzpon populističnih strank v nekaterih zahodnoevropskih državah in s tem povezana primera brexita, torej izstopa Velike Britanije iz Evropske unije ter fenomena Donalda Trumpa, za katerega kažejo ankete, da postaja najmanj priljubljeni ameriški predsednik vseh časov.
Temeljna osebnostna dispozicija, ki tiči za tovrstnim političnim vedenjem znatnega dela populacije, je t.i. avtoritarnost. V osnovi gre za netolerantno averzijo do vsakršne drugačnosti, ki se oklepa obstoječega družbenega reda in norm.
Avtoritarnost in vzpon desnega ekstremizma v Evropi
Nedavno sta raziskovalca Matthew C. MacWilliams in Erik R. Tillman z univerze v Massachusettsu na velikih vzorcih v Veliki Britaniji (N = 1661), Franciji (N = 1001), Nemčiji (N = 2125) in na Švedskem (N = 1007) opravila »on-line« raziskavo, kjer so ju zanimala stališča anketirancev do desnih ekstremističnih strank v teh državah. Pri tem sta za oceno avtoritarnosti uporabila vprašanja o vzgojni praksi otrok, ki so dokazano dobri prediktorji (napovedovalci) avtoritarnega političnega obnašanja.
V Veliki Britaniji je bilo skoraj 36% anketirancev predisponiranih za avtoritarno obnašanje (visoka stopnja avtoritarnosti pomeni oceno nad 0,75 na ocenjevalni lestvici). A že v letu 2015 so raziskovalci po nepričakovani močni podpori UKIP-a na volitvah, poleg avtoritarnosti, ugotavljali še vpliv ostalih spremenljivk, ki bi lahko bile pomembne (spol, starost, socialni status, višina prihodka, narodnost). Tedaj se je jasno pokazal najmočnejši vpliv prav variable avtoritarnosti pred vsemi drugimi. Britanski avtoritarneži so pokazali kar petkrat večjo podporo UKIP-u, kot pa neavtoritarni anketiranci. Spodnja slika prikazuje strankarsko podporo v odvisnosti od ocene avtoritarnosti v tem vzorcu iz Velike Britanije.
Vendar avtoritarna stališča ne vplivajo le na podporo populistični nacionalni stranki UKIP, ampak tudi dobro napovedujejo izstop Velike Britanije iz EU (brexit). V to so bili najbolj prepričani starejši, revnejši volilci in tisti z nižjim socialnim statusom, spet pa se je pokazalo, da je vpliv osebnostne predispozicije avtoritarnosti odločilen, saj presega ostale spremenljivke. Tako je bila verjetnost, da bo za brexit glasovalo 31% neavtoritarnih in kar 74% avtoritarnih volilcev.
V ostalih treh državah so rezultati precej podobni. V Franciji najdemo še več avtoritarnih volilcev (skoraj 39%), ki podpirajo tamkajšnjo skrajnodesničarsko Nacionalno fronto Marine Le Penove. Trend je še bolj izrazit, manj avtoritarni te stranke ne podpirajo toliko, kolikor ravno bolj avtoritarno predisponirani. V Nemčiji skoraj tretjina (slabih 32%) volilcev podpira proslulo Alternativo za Nemčijo ali Nacionalno demokratično stranko Nemčije (AFD, NPD). Tu so skoraj vse demografske spremenljivke pomembne, najbolj spet avtoritarnost. Verjetnost, da bo neavtoritarni volilec izbral skrajne populistične stranke je le nekaj več kot 5%, za razliko od avtoritarnih, ki skoraj v polovici primerov (dobrih 47%) podpirajo ravno te. Švedi pa so se izkazali za najmanj avtoritarne (nekaj več od 20%), kar gre najbrž pripisati dolgi tradiciji in vplivu socialne demokracije v tej državi. Pa vendar obstaja znatni avtoritarni potencial, saj bi nekaj več kot 40% takih volilcev izbralo spet skrajno desno opcijo.
Razširjena študija brexita – vključevanje drugih pojasnjevalnih variabel
Čisto sveža pa je študija mednarodnega tima raziskovalcev (Agnieszka Golec de Zavala, Rita Guerra, Claudia Simão), ki so razširile nabor spremenljivk (kolektivni narcisizem, avtoritarnost, orientacija k socialni dominantnosti), da bi pojasnile izbiro volilcev za Brexit. Spodnja slika prikazuje povezanost teh spremenljivk in njihov vpliv na volilni izid (november 2017).
Slika 1: zveze med variablami – koeficiente predstavljajo nestandardizirani regresijski ponderji (standardne napake ocene so v oklepajih)
Ugotovimo lahko, da so vse tri neodvisne spremenljivke signifikantno povezane z zaznano grožnjo pred migranti (razen nacionalne identifikacije!), kar potem pripelje do odločitve za podporo Brexitu. Pri tem kolektivni narcisizem vsebinsko pomeni sistematično zavračanje tujcev in manjšin nasploh ter mnenje, da resnična vrednost lastne nacije ni dovolj prepoznana od drugih in da si ta zasluži poseben tretman. V ozadju je trdno prepričanje, da tujci ogrožajo nacionalno varnost. Socialna dominantnost pa pomeni zavzemanje za neenakost in diskriminacijo. Temeljna vrednota tukaj je hierarhija v družbi in izpostavljanje dominantnosti ter superiornosti pred drugimi skupinami. Potezo avtoritarnosti smo bežno omenili prej, naj tukaj pojasnilo razširimo le na njene tri temeljne značilnosti: a) avtoritarna submisivnost, torej nekritična poslušnost in podrejanje etabliranim, družbeno priznanim avtoritetam, b) avtoritarna agresivnost do vseh tistih (zlasti do rasnih, etničnih in religioznih manjšin, do ljudi z drugačnim življenjskim stilom, npr. homoseksualcev in nasploh drugače mislečih), če to etablirane avtoritete eksplicitno odobravajo in opravičujejo, c) konvencionalnost ali konformizem do socialno sprejetih norm, vedenja, vrednostne orientacije. Torej so opisane tri neodvisne spremenljivke (kolektivni narcisizem, avtoritnarnost, socialna dominantnost), ne pa toliko kakšne druge značilnosti populacije (npr. nacionalna pripadnost, nacionalna identifikacija) tiste, ki spodkopujejo temelje širše skupnosti, torej EU.
Ameriški avtoritarneži volijo Trumpa
Ameriški primer je nekoliko drugačen. Za razliko od dolge socialnodemokratske tradicije in vpliva socialističnih strank v razvitih državah Zahodne Evrope vse od konca II. svetovne vojne pa do osemdesetih let prejšnjega stoletja, kar je pripeljalo do kompromisa med delom in kapitalom v obliki instituta socialne države, je ameriška politika že od 60-ih let prejšnjega stoletja vpeta v politično debato, ki je poglobila prepad med avtoritarnim in neavtoritarnim vrednostnim sistemom. Seveda gre za večno konfrontacijo med republikanci in demokrati, avtorja Hetherington in Weiler pa govorita celo o evoluciji svetovnega nazora, kjer politiko označuje polarizacija in diametralno nasprotujoče si preference, katere strukturira ravno avtoritarnost (teme, kot npr. rasna emancipacija, pravice istospolnih, abortus, vprašanje nacionalne varnosti, zajezitve kriminala itd).
Jasno je razvidna paralela med evropskimi podporniki populizma in ameriškimi alt-right privrženci Donalda Trumpa. Tudi v ameriškem primeru gre za povsem očiten vpliv lastnosti avtoritarnosti. To je ena od le dveh pomembnih variabel, ki so bistveno vplivale na odločitve volilcev. Druga je strah pred terorizmom. Zanimivo, da je do Trumpovega vzpona veljala velika napovedna vrednost političnega vedenja pri mnogih drugih demografskih in socialnih variablah (npr. spol, izobrazba, rasa, starost, obiskovanje cerkve, pripadnost ideologiji, dohodek), a poslej vse to ni nič več pomembno. Trumpovi podporniki so od privržencev ostalih kandidatov (Ted Cruz, Ben Carson, Jeb Bush…) odstopali, uganili boste, ravno v lastnosti avtoritarnosti. Očitno je, da prestrašeni in podredljivi posamezniki ostajajo Trumpova ključna volilna baza.
Spodnja slika prikazuje stopnjo podpore v odvisnosti od izražene avtoritarnosti. Vzorec je na moč podoben tistemu iz prej omenjenih evropskih držav, s to pomembno razliko, da gre tukaj za bistveno bolj izraženo stopnjo podpore (blizu 50%).
Kaj je torej naplavilo Trumpa in brexit? Kot smo ravnokar videli, dispozicije, globoko vsajene v jedro same osebnosti, katere pa znajo zelo spretno izkoriščati različni populisti. Da bi bolje razumeli izjemen pomen, ki ga je vselej imela (v današnjem času pa sploh) predvsem lastnost avtoritarnosti, si jo kaže ogledati podrobneje – njene izvore, razvoj, vsebino, povezanost z drugimi osebnostnimi značilnostmi, družbene posledice in možnosti spreminjanja. V nadaljevanju torej več o tem poglavitnem vzroku sovraštva do svobode…