Pisma bralcev
Rad bi napisal nekaj vrstic bodočim poslancem novega sklica parlamenta. Upam, da jih bodo prebrali prav vsi. Naivna misel, vem. Ali pa morda prevzetna. Ampak kot je Emile Zola čutil potrebo, da spregovori, jo čutim tudi jaz.
Torej, stranko volim, ker njen program vsaj delno zajame moj svetovni nazor in se lahko najlažje poistovetim z njenim političnim, družbenim in ekonomskim konceptom. Volim tudi na podlagi trenutnega dela stranke in izkušenj z njenim delovanjem v preteklosti. Ob tem se pri mojem razumevanju politične, družbene in ekonomske stvarnosti kaže pomembna razlika nasproti prevladujočemu prepričanju politikov in zdi se, kar je še posebej skrb zbujajoče, tudi mojih sodržavljanov.
Prepričan sem namreč, da je moj svetovnonazorski pogled, s katerim se poskušam lotevati zapletenih družbenih, političnih in gospodarskih problemov, samo eden od možnih. Poslanci, ki jih izvolim, pa tega, kot kaže, ne vidijo tako. S svojim delovanjem kažejo prepričanje, da so za reševanje danega problema prava le njihova načela in pristop. Sklepam, da so v stranki prepričani, da na tak način izpolnjujejo svojo dolžnost do mene, njihovega volivca (namerno ignoriram možnost, da so samo tako osebnostno nezreli). A se motijo. Kar zahtevam od njih, je, da skušajo svoj prav (in torej moj, če sem njihov volivec) čim bolje zagovarjati v parlamentu in njegovih delovnih telesih, a da to prenehajo, takoj ko ugotovijo, da imajo drugi, nasprotno misleči, boljše argumente. Ne razumete? Se vam zdi, da sem z drugega planeta? Pa dajmo takole: da bi demokracija bila še kaj več kot štiriletna menjava diktature ene stranke (oziroma koalicije) z drugo, predlagam, da poslanci razmislijo o sledečem: kot volivec pričakujem, da bodo po svojih najboljših močeh in s kar najbolj prepričljivimi argumenti zagovarjali našo (torej tudi mojo) rešitev danega problema. S tem izpolnijo svojo odgovornost do mene, njihovega volivca. Kadar pa se zgodi, da politični nasprotniki (ne sovražniki!) predlagajo rešitev, ki se skozi argumentirano razpravo izkaže kot boljša, pričakujem, da bodo glasovali zanjo! Kajti v tem primeru mora postati tista rešitev naša (da, tudi moja), saj se je izkazala za boljšo. Naredijo mi namreč medvedjo uslugo, če v imenu pravovernosti in servilnosti do svojega strankarskega šefa glasujejo za rešitev, ki je slabša. Potem ko so po svojih najboljših močeh zagovarjali našo rešitev, jih odrešujem odgovornosti do sebe, njihovega volivca, in sem pripravljen sprejeti, da je rešitev, ki sicer ni v skladu z mojim svetovnim nazorom, v tistem primeru pač boljša. Zato od svojih predstavnikov zahtevam, da za boljšo rešitev tudi glasujejo.
Iz tega je moč speljati še bolj pesimističen sklep: obstoječi sistem sklepanj koalicijskih pogodb izkrivlja demokracijo, ki bi morala biti iskanje najboljše rešitve skozi odprto in transparentno razpravo, ne pa zgolj potrjevanje naše rešitve z vedno enako, našo večino. Ki traja, kolikor pač traja, potem pa hajd po enakem vzorcu v drugo smer z drugo koalicijo. Torej: v zreli demokraciji (s prav takšnimi politiki) koalicije ne samo da niso potrebne, ampak so v nasprotju z bistvom demokracije, ki pač ni samo to, da zmaga večinska rešitev, ampak da je ta rešitev najprej najboljša in šele potem in zato postane večinska.
To, kar zahtevam kot volivec in zaskrbljeni državljan, so intelektualno dorasli in čustveno zreli poslanci, ki razumejo, da biti poslušni vernik vodjem strank ne pomeni nič drugega kot legitimacijo diktature strank (kar ni demokracija, tudi če so te stranke zmagale na demokratičnih volitvah) in spregled resničnega interesa skupnosti.
Toni Klis, Maribor