Hegel se je motil
Eden najbolj znanih filozofov, G.W.F.Hegel (1770 – 1831), čigar misli so neposredno in posredno krepko vplivale na filozofijo naslednikov, je živel v času nastajanja države kot pravne institucije. Razumljivo, da je kot zagovornik procesov, razumljenih kot napredek, zlasti v svojem delu “Osnovne črte filozofije prava” (1820) zagovarjal prednost državnega prava v primerjavi z do tedaj prevladujočim družinskim ali tradicionalnim pravom.
V zvezi s tem se je, med drugim, lotil analize Sofoklejeve “Antigone” (ca – 442) in se izrecno postavil v bran tedaj porajajočemu se državnemu pravu, kot ga je razumel on.
Temu je, med mnogimi, oporekal slovenski filozof Tine Hribar, zlasti v knjigi Tragična etika svetosti (1996).
Zelo poenostavljeno bi to dilemo lahko predstavili kot postavljanje vprašanja, kaj je pravzaprav pravilno, pravično? Ali je pravilno to, kar je uzakonjeno, kot to zlasti v sedanjih razmerah (pogosto povsem samovoljno) določajo pooblaščeni predstavniki ljudstva, izvoljeni v parlamente, ali pa je to še vedno predvsem to, kar je duhovnik in humanist Anton Trstenjak imenoval “poštenje”?
Če se ozremo na nekatere odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu lahko ugotovimo, da je kljub drugačnemu mnenju zlasti ozkogledih pravnikov in politikov tudi zakonitost in zakone mogoče razumeti na Trstenjakov, torej “pošten” način.
Tudi tako, da na ravneh, ki presegajo raven odvetnikov v kazenskih procesih, ampak segajo na področje občečloveških in meddržavnih odnosov ne upoštevamo zgolj “črke zakona” ampak se potrudimo poiskati njihov smisel. In, če ga ne najdemo, tako rekoč sprejmemo ugotovitev, da tak zakon pač ni v redu in ga je potrebno takoj uskladiti s temeljnimi načeli humanizma.
Tega bi se morda vsaj odslej lahko aktivno lotili nekdanji ustavni sodniki, verjetno najbolj usposobljeni za tovrstno razmišljanje in razsojanje. Seveda ne bi bilo prav nič narobe, če bi z njimi dejavno sodelovali drugi pravniki, pa tudi družboslovci na sploh in filozofi posebej.
Omenimo, recimo, odločitev tega Evropskega sodišča v zvezi z “izbrisanimi”.
Čeprav je že slovensko Ustavno sodišče večkrat odločilo, da je pojav „izbrisanih“ v vseh ozirih ne le družbeno in politično, ampak tudi pravno nedopustno, skrajno zavrženo dejanje, je šele to evropsko sodišče pokazalo ta pojav v vsej njegovi negativni dimenziji.
In kljub temu se niti sedanji slovenski vladi na odhodu, priči tega dokončnega sodnega sklepa z mednarodno veljavo ni zdelo vredno vsaj nekoliko izbrisati madež, ki ga je s tem dejanjem utrpela slovenska čast.
Tudi na način, da bi priznali Mirovnemu institutu in nekaterim, žal res maloštevilnim pravnikom (pravzaprav je verjetno v tej smeri resno deloval zgolj nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic) v tej državi njihove zasluge, usmerjene v vsaj delno povrnitev slovenske časti in bi prenehali, tako kot še vedno (pre)mnogi politiki in (pre)mnogi uradniki trditi, da njihova prizadevanja “sramotijo slovensko državo”. Če že odločitve slovenskega ustavnega sodišča niso bile dovolj bi, vsaj upati bi veljalo tako, morala zadostovati odločitev evropskega sodišča.
Da je bila, torej, “sramotitev slovenske države” odločitev o “izbrisu” in izvedba te odločitve.
Nasprotno: pomembni deli te še vedno vlade, zlasti še vedno notranji minister, iščejo vse mogoče in predvsem nemogoče načine, kako bi ta madež še povečali.
Naslednja odločitev tega sodišča je med odločujočimi Slovenci povzročila pravo čustveno opustošenje.
Sodišče v Strasbourgu je namreč, končno! odločilo, da osebnih in državnih zadev ne gre medsebojno mešati. Da, torej, obveznosti neke banke, ki jih ima le-ta do svojih vlagateljev, ne gre kar tako, meni vse – tebi nič, prekvalificirati v meddržavne obveznosti. Ki z ljudmi, pa četudi se strinjamo z mnenjem, da smo država mi (vsi, ne vsak zase) nimajo nič skupnega.
V zvezi s tem velja opozoriti na še eno pomembno reakcijo slovenskih ultra pametnih in nadvse sposobnih odgovornežev brez odgovornosti: na ogorčenje nad dejstvom, da ta sodba bremeni državo Slovenijo (in Srbijo), med tem ko je isto sodišče v primeru Islandije odločilo drugače, da namreč Islandija kot država ni dolžna poravnavati obveznosti islandskih bank.
Več kot očitno je, da ti naši veleumi nimajo niti temeljnih pojmov o tem, kaj je pravzaprav lastnina in še manj o tem, da je lastnina predvsem odgovornost.
V primeru islandskih bank je namreč šlo za zasebno lastnino in ne za lastnino države Islandije. Torej so za obveznosti teh zasebnih bank odgovorni njihovi lastniki. Zasebniki.
V primeru Ljubljanske banke (in podobno velja tudi za enako prizadeto srbsko banko oziroma Srbijo, deležno enake sodbe) pa je bila lastnica te banke država Slovenija. In zato je, povsem razumljivo, v celoti odgovorna za obveznosti, ki jih je ta njena imovina prevzela.
Nemara ne bi bilo pretirano narobe, če bi vsaj v teh dveh primerih, tako glede “izbrisanih” kot glede vračila prihrankov hrvaškim in bosanskim varčevalcem poklicali na odgovornost vse dejavnike tako iz vrst politikov kot “gospodarstvenikov”, ki so zakuhali to godljo.
Zlasti, ker nanjo niso pravočasno opozarjali le nekateri, ampak, v primeru Ljubljanske banke, tudi mnogi eminentni misleci, kakršen je bil, recimo, Aleksander Bajt, ki mu zanesljivo ni mogoče prilepiti oznake “levičar”.
Ves niz nekdanjih in sedanjih politikov ter raznih drugih v ta dva in podobne posle vpetih pooblaščencev do recimo Janka Medje, ki sedaj nenadoma ne ve več ničesar o povezavi NLB z nekdanjo LB, bi pristojno sodišče za začetek moralo prisiliti, da se naučijo (na pamet, seveda) standard ISO26000. Standard, ki dokaj dobro opredeljuje in določa odgovornost, predvsem družbeno odgovornost.
In nato preveriti, ali ga samo znajo ali tudi razumejo.
Branko Gerlič
Maribor