V trenutku, ko leve in desne stranke v Sloveniji zavzeto vsakodnevno kombinirajo znanje človekovih pravic in volilnega probabilizma, se zdi že skorajda naivno znova zastaviti naslednje vprašanje: je katastrofalen porast ksenofobije in nestrpnosti pri nas te mesece naključen ali ne? Lahko njegove heterogene pojavne oblike beremo skupaj, ali celo več, dovolj upravičeno sklepamo na to, da je njihovo časovno sovpadanje razložljivo s političnimi, psihološkimi ali kakšnimi drugimi hipotezami?
Začnimo pri začetku: uhajanje »duha iz steklenice«, »razvnete strasti«, »ustavljanje jezu sovražnosti«, »gonja in hujskanje«, »ustavljanje konj«… so le nekatere pogosto zapisane deskripcije, ki jih te mesece srečamo na repertoarju politične in posledično novinarske retorike. Prvi, že dobro prežvečeni vatel razlage bi bil naslednji: sprožene negativne emocije v zadevi izbrisanih so postale prozorni predmet političnih igric v predvolilni tekmi med strankami in nedavni rezultati javnomnenjskih raziskav to nedvomno potrjujejo. Nato so se istega, očitno vročega kostanja uspešnega žgečkanja volivcev na točki iracionalnosti spomnili še drugi ter zagrabili naslednjo žgočo in manipulabilno temo: izgradnjo džamije in skrite ksenofobne strasti do islama, ki očitno še tlijo v jedru slovenstva. Enako se je zgodilo z homoseksualci, ki so morali predsednika SLS, stranke z močnimi pomisleki glede istospolnih porok in bujno imaginacijo glede tega, kaj bi geji smeli in kaj ne, počastiti s koromačem: gomoljiko, s pomočjo katere so v času inkvizicije dušili ogenj na grmadi, da bi homoseksualci umirajo počasneje in imeli zato več časa, da se pokesajo svojih spolnih pregreh.
To je torej prvo možno branje: (a) mizerno primitivne strasti pri volilnem telesu na hrbtih tistih, ki se jim godi kratenje pravic, interesno povzročajo politiki. Drugo branje bi lahko bilo (spet skorajda poljudno) psihološko: (b) razvnete emocije se prebujajo zaradi zakonitosti kolektivnega ravnanja ljudi, kot nas uči psihologija množic. Iracionalnost potlačenih vsebin in nezavednega (ali kakorkoli že na hitro opišemo psihične procese) je mogoče preprosto obuditi z neko precej poljubno in partikularno vsebinsko gesto, nato pa zavestno vzpodbujati njihov pohod z novimi manipulativnimi impulzi usmerjanja sovraštva in nestrpnosti. Tako da smo deležni učinka domine: enkrat prebujene zato takšne emocije res učinkujejo, kot da bi ušle iz steklenice nezavednega, so neobvladljive in se kot virus širijo na vsa področja našega žitja, če le imajo količkaj fantazmatske opore v realnosti in s tem svoj razlog-biti za preživetje. Stigmatizacija izbrisanih, muslimanov in homoseksualcev se zato ne pojavlja naključno v isti vrsti, temveč je rezultat kontinuiranega dogajanja v psihološki podstati ljudskih množic.
Če pristanemo le na prvo izhodišče, po katerem smo priča režiranim hajkam naših politikov, ki so si za pridobivanje volilnih glasov izbrali nespodobne cilje zanikanja ustavnih in človekovih pravic, medtem ko se levica s spretno ustavno, parlamentarno in politično kombinatoriko (vsaj) v primeru izbrisanih izmika odgovornosti in poskuša graditi na izgubljenem imidžu, še vedno nismo nujno izključili druge, psihološke interpretativne možnosti. Težko si namreč predstavljamo, da bi politiki pri sebi zelo razsodno sklepali volilne kupčije in hkrati povsem trezno vedeli, kakšno zlo počnejo: kaj pa, če obstaja točka samoslepote, v kateri kar sledijo lastnim prevaram in političnim lažem, ne da bi se od njih intimno distancirali? In kaj, če dogajanje v podstati množic, ki so ga sami povzročili, nehote jemljejo za svojo novo motivacijo? Toda: reči, da so prve žrtve svoje lastne samoprevare, lahko pomeni upravičevati jih.
Ne glede na obe branji lahko ugotovimo nekaj (skupnih) zakonitosti: iracionalizem ksenofobije v čisti obliki redno prihaja s strani desnih in konzervativnih strank (SDS, NSi, SLS) in samozvanih civilnodružbenih pobud kot njihovih satelitov. Tisti iz nacionalističnih predsodkov (SNS) ali ti, ki jih zagovarja slovenska Cerkev, so bolj instrumentalne in principielne narave. Obramba pred levimi očitki o predsodkih in zlorabah s strani desnih političnih veljakov zato ponavadi vsebuje freudovski »Verneinung«: »Ni res, da smo proti, da smo ksenofobni, da kratimo človekove pravice…«. Večkrat je groteskno očitek kar vrnjen, je torej nekredibilen in za lase privlečen protiočitek: »V resnici je ksenofobna levica, namreč do slovenstva, je nestrpna do osamosvojitve« (Janez Janša), ali celo v primeru Cerkve: »Levica podpira džamijo iz antikatoliške motivacije« (dr. Ivan Štuhec)«. Argumentacije tipa »Ksenofobni nismo mi, temveč vi.«, »Vam sploh ne gre za človekove pravice, vam gre za kupovanje volilcev.« (Janša), »Ne kršimo človekovih pravic mi, temveč džamija.« (Civilna družba za demokracijo in pravno državo), pričajo o tem, da velja v politični konstelaciji, ko je analiza argumentov resno mazohistično početje, že takšne obrambne reakcije razumeti kot simptomalne in s tem razodevajoče svoje pravo netolerantno bistvo.
Druga značilnost zaslepljenosti čustev je zanikanje in blokada kakršnekoli razumne presoje, ki se odeva v raznobarvne obleke skrbi za slovenstvo, slovensko krajino, slovensko varnost in slovensko pravo vero. Glede džamije smo tako morali poslušati nesmisle, za katere je težko verjeti, da so jih izrekli ljudje pri pameti: »Z izgradnjo džamije bi namreč Ljubljana vede ali nevede tudi širila infrastrukturo Al Kaide«. Nadalje bi »o gradnji lahko znova razmišljali po dokončni zmagi nad islamskim fundamentalizmom in terorizmom«. Ali: »Zakaj sedaj takšna naglica pri tem projektu, ki sicer traja že 35 let?« Kajti džamija bi »v prestolnico pripeljala drugo vero, oslabila moč katoliške cerkve, vendar se glede tega moti.« Razen tega pa »velika džamija, kot je načrtovana, tudi ni bila želja pripadnikov islamske skupnosti v Sloveniji.«
Tretja značilnost zaslepljenih čustev je grotesknost protislovja stališč, v katerega se njih protagonisti prekomerno zapletajo. Tistega, ki ohranja količkaj razuma, lahko zaradi teh smešnih kontradikcij upravičeno boli glava. Tako je recimo »Civilna družba za demokracijo in pravno državo« 2.9.2003 sklicala tiskovno konferenco zaradi »stalnega kršenja temeljnih človekovih pravic vernikov in medijske nestrpnosti do vernih in verskih vrednot”. Odločno je protestirala proti podpiranju verske nestrpnosti s strani medijev (RTV Slovenija, Delo, Dnevnik) in od državne oblasti zato zahtevala, da »spoštuje pravice vernih in upošteva njihove potrebe«.
Mediji so nastopu te iniciative namenili kar nekaj prostora, enako pa tudi 21.2.2004, ko se je oglasila znova in zatrdila, da “džamija krši človekove pravice vsem ostalim državljanom, ki imajo pravico do ustreznega in neobremenjenega okolja.« Njen predstavnik Vinko Vodopivec je bil lahko znova zadovoljen s količino medijske prezence o njegovem poročanju o »tujku v slovenskem narodnem, kulturnem in urbanem okolju« in »možnosti zametka muslimanskega geta, ki bi izjemno razdiralno vplival na sožitje z drugimi državljani in bi bil stalno žarišče nasprotovanja evropski kulturi in narodnemu okolju.« Težko si je predstavljati večji absurd: nekdo se najprej postavi v bran kršenja človekovih pravic vernikov, nato pa proti tem istim pravicam vernikov v imenu nekakšne človekove pravice do »ustreznega in neobremenjenega okolja«, ki ga džamija ne bo dopustila. Taista civilna družba, skrivajoča se za tako obetavnim imenom, naprej protestira proti verski nestrpnosti medijev, potem pa prek istih medijev z njihovo pomočjo sama širi versko nestrpnost!
Četrta značilnost iracionalnega ravnanja ni v čustvih, prej v njegovi racionalizaciji. Z njo neverjetno širokogrudno postrežejo sovražniki izbrisanih, muslimanov in homoseksualcev, saj svoja mnenja skrivajo za domnevno strokovnimi stališči in argumenti, večkrat pa ob tem zapadejo še v paternalistično dušebrižništvo. V takšno pozo se še zlasti radi zatekajo desni intelektualci, ki se jim stereotipno slikanje figur pokvarjenega in prefriganega izbrisanca, ki strelja po Slovencih, teroristično razpoloženega muslima, ki preprodaja mamila, in užitkarskega homoseksualca, ki bi rad imel še pogodbo za svojo sprevrženo spolno prakso, zdi preveč profano. Dr. Boštjana Turka tako recimo silno skrbi, da bodo muslimani svoje mrtve pokopavali ob smeteh, saj »je postavljati džamijo z minaretom ob rob mestnega smetišča najprej žaljivo za vse tiste, ki bi se tam zbirali.« Prav tako mu je silno všeč ti. krajinski argument (mimogrede, sociolog dr. Srečo Dragoš je že pred več kot letom sestavil celotno tipologijo »slovenskih« argumentov proti džamiji), ker pravi, da bi »minaret pomenil precejšno provokacijo slovenske kulturne krajine«, medtem ko »mora vsaka zgradba odsevati duha prostora.« Kaj hočemo, Slovenci so se nenadoma (ne zaradi zaskrbljenosti, temveč ker so tako dobrega srca!) rekrutirali v strokovnjake vseh področij, od arhitekture do islamskih študijev. Voljni pomagati, kakopak!
Toda kaj bi z omračitvijo slovenskega uma, ko pa ta nekomu koristi. Politična resnica hajke in gonje proti tujkom, izmečkom, tistim skratka, ki jih želimo izključiti iz občestva le zato, da bi skozi negacijo potrjevali lastno identiteto, se brez sramu razbira v javnomnenjskih raziskavah. In le za to gre: politične točke. Gibanja teh z natančnostjo tehtnice kažejo, da je stopnja omračitve kritična, povrhu pa še v porastu. Trenutno je, žal, strankarska in parlamentarna demokracija v Sloveniji uporabna le za te namene: da ob volilnih rezultatih merimo, koliko pameti nam je še ostalo.