Zakaj še zmeraj tabuizirana téma?
Številni raziskovalci so že od samega začetka testiranja inteligentnosti pred skoraj 100 leti, merili to individualno psihološko značilnost pri celem spektru zelo različnih spremenljivk: spolu, razvojnih obdobjih, poklicni orientaciji, socialno-ekonomskem statusu, nacionalni in verski pripadnosti ter seveda, kot sem podrobneje pokazal v prejšnjem prispevku, še pri rasi. Videli smo, kako gre pri slednji še dandanes za zelo spolitizirano vprašanje, ki služi predvsem ideološkim razlogom, konkretno justifikaciji oz. opravičevanju rasizma in diskriminacije predvsem za namene vzdrževanja socialnega vpliva in dominacije vladajočega razreda.
Drugače pa je merjenje inteligentnosti za namene družbene selekcije nujno potrebno. Vsi se moramo strinjati, da ni vseeno, kako različno mentalno sposobni posamezniki zasedajo določene pozicije v družbeni hierarhiji. Od tega zavisi ne le uspešnost, ampak sploh obstoj same družbe. Skratka, merjenje inteligentnosti je vselej bilo neproblematizirano in sprejemljivo, da, šlo je za nekakšen splošen družbeni konsenz. Razen pri eni spremenljivki – ideološki orientaciji, torej politični deklariranosti za „desničarsko“ oz. „levičarsko“ ideologijo. Zakaj?
Z veliko verjetnostjo lahko domnevamo, da bi znanstveni dokazi (če bi obstajali seveda) o višji povprečni inteligentnosti nasprotnega ideološkega pola, pri vladajočem družbenem razredu in njihovih zagovornikih, povzročili neznosno nelagodje. Kako bi torej neoliberalna družbena nadgradnja, ki je imanentno desničarsko, konservativno orientirana, sprejela dejstvo, da so pripadniki leve politične opcije v povprečju inteligentnejši od pripadnikov desne? In kakšne posledice bi imelo to za nadaljnji družbeni razvoj? V vrsticah ki sledijo, bo govora ravno o tem…
„Izvirni greh“ je v raziskovanju nedemokratične orientacije
Naše intelektualno „potovanje“ se pričenja pred skoraj 70. leti, ko je skupina raziskovalcev z univerze v Berkeleyu (Adorno, Frenkel – Brunswick, Sanford, Levinson), objavila pionirsko delo s področja politične psihologije, „Avtoritarno osebnost“ (The Authoritarian Personality). O ključnih izsledkih cele vrste obsežnih študij, ki jih je vseboval ta ambiciozni raziskovalni projekt, sem podrobneje pisal v prejšnjih člankih na tem portalu, zato nas bodo na tem mestu zanimale zgolj tiste ugotovitve, ki se nanašajo na zveze med inteligentnostjo in politično orientacijo.
Najprej so ti raziskovalci postali pozorni na sicer nizke, a konsistentno negativne korelacije med etnocentričnostjo in inteligentnostjo, kar se je lepo pokazalo pri aplikaciji za tiste čase relevantnih merskih instrumentov za merjenje mentalnih sposobnosti (Army General Classification Test; Mechanical, Reading and Arithmetical Comprehension Tests). Zlasti pomembni so podatki za testiranje s še danes uporabljanim testom Wechsler-Bellevue: obstajajo sicer spet nizke, a negativne korelacije med obema spremenljivkama, kar pomeni, da so v povprečju najbolj etnocentrični posamezniki tudi najmanj inteligentni, najmanj etnocentrični pa najbolj. Ta konsistentna serija negativnih korelacij, dobljena na različnih vzorcih in z različnimi merskimi instrumenti, je pomemben znanstveni dokaz, saj gre za signifikantno zvezo med etnocentrizmom in IQ.
Še višje vrednosti, kot pri etnocentrizmu, pa so opazili pri spremenljivki, ki bi jo lahko poimenovali kar „fašistična orientacija“, katero sicer meri t.i. F-skala (avtoritarna submisivnost, avtoritarna agresivnost, vraževerje in stereotipnost, težnja k moči in osebna trdota, konvencionalnost, destruktivnost in cinizem, nezanimanje za notranji svet, projekcija impulzov navzven in preokupiranost s seksualnimi temami). Tako Levinson, eden od avtorjev v tej raziskovalni skupini, poroča o upoštevanja vredni negativni korelaciji med to F-skalo in Stanford Binetovim testom inteligentnosti: – 0,48.
Razen tega so osebe z izrazitimi ekonomsko konservativnimi stališči (danes bi morda rekli, da gre za naklonjenost doktrini neoliberalizma!), kar se pokaže na t.i. PEC skali, zopet nekoliko manj inteligentne od manj konservativnih. Liberalci pa so se izkazali še kot bolje izobraženi in intelektualno radovedni, več berejo ter dobivajo boljše ocene pri študiju.
Če povzamemo: že rezultati teh začetnih raziskav res potrjujejo hipotezo o nižji povprečni inteligentnosti in izobraženosti desničarjev (konservativcev) v primerjavi z bolj svobodomiselno usmerjenimi levičarji (liberalcev). Temu pionirskemu raziskovalnemu podvigu pa so kmalu sledila dodatna preverjanja. In res, številni drugi raziskovalci, npr. Davids, Cohn, Gough, Jacobson, Rettig, so vsi po vrsti potrdili tesno povezanost med „fašistično orientacijo“ in nižjo inteligentnostjo, mnogo višjo stopnjo korelacije, kot bi lahko domnevali. Celo slavni socialni psiholog Gordon Allport je bil prepričan, da obstaja negativna korelacija med predsodki do drugačnih in inteligentnostjo, kar pomeni, da so v splošnem tisti z izrazitejšimi predsodki tudi manj inteligentni in obratno. Eden redkih avtorjev, ki ni našel omembe vrednih razlik v inteligentnosti izmerjenimi z Wonderlichovim testom, je bil kanadski psiholog Bob Altemeyer. Primerjal je bolj in manj avtoritarne študente.
Od nedemokratične orientacije h konservativnosti
V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja so številne avtorje bržkone ravno nepojmljive grozote II. svetovne vojne spodbudile k raziskovanju t.i. nedemokratične orientacije, torej osebnostnih dispozicij, ki so izrazito protidružbeno naravnane, npr. avtoritarnosti (Adorno et al.), dogmatizma (Rokeach), makjavelizma (Christie). Vendar so vsi ti konstrukti dokaj partikularni, saj upoštevajo le stališča, ne pa tudi drugih etioloških dejavnikov. Zadostno širino je kasneje dosegel Wilson s svojo dinamično teorijo konservativnosti. Govori o tem, da je skupni temelj za različne komponente konservativnega sindroma generalizirana dispozicija doživljanja ogroženosti ali anksioznosti v negotovih oz. nejasnih situacijah. Ta občutja negotovosti in pomanjkanja varnosti povzročajo mnogi dejavniki: dedni (nizke kognitivne sposobnosti, anksioznost kot poteza, averzija do določenih dražljajev, fizična neprivlačnost) in okoljski (družbeni razred, vzgoja staršev, predvsem kaznovalnost in čustvena hladnost). Kot bomo videli kmalu, so Wilsonovo teorijo potrdile mnoge sodobnejše raziskave.
Problematiko konservativnosti, kot eno od temeljnih psiholoških dimenzij, je v zadnjem času temeljito raziskal Lazar Stankov in to na individualnem nivoju in širše, v medkulturnih primerjavah. Še posebej opozarja, da je za razumevanje konservativnega sindroma nujno potrebno upoštevati ravno inteligentnost. Precejšnje negativne korelacije je našel najprej pri besednjaku, analogijah in preizkusu usposobljenosti, nedavno pa sicer nekoliko nižje še pri t.i. fluidni inteligentnosti, ki je vrojena in zato najboljša mera najsplošnejšega (g) faktorja inteligentnosti, saj se kaže pri vseh človekovih dejavnostih.
Sicer pa konservativni sindrom sestavljajo trije neodvisni faktorji: religioznost, socialna dominantnost in moralnost. Zveze med njimi so mnogokrat kompleksne. Tako bo npr. neka religiozna oseba lahko do drugih izražala zelo nestrpna stališča, obenem pa se sklicevala na visoke moralne principe. Nižje mentalne sposobnosti so povezane tudi z bolj amoralnimi socialnimi stališči – osebnostno trdoto, zlobnostjo, opravičevanjem lastnega interesa, izključujočim patriotizmom, neoliberalno usmerjenostjo.
Zakaj bistri otroci postanejo razsvetljeni odrasli?
V zadnjih desetih, petnajstih letih se je morda ravno zaradi preteče kataklizme desničarskega populizma, ki nas vrača nazaj v 30. leta prejšnjega stoletja, interes svetovne znanstvene skupnosti za raziskovanje zveze med ideološko orientacijo („levo“, „desno“) in mentalnimi sposobnostmi, močno okrepil. Belgijska raziskovalka Emma Onraet zato upravičeno protestira proti donedavni družbeni amneziji, malodane ignorantskemu odnosu pomembnih družbenih odločevalcev do teh pomembnih spoznanj. Celo v strokovni literaturi je dokazana nižja inteligentnost desničarjev ostajala predolgo časa zatajevana. Zato je skrajni čas, da ta spoznanja prodrejo do najširše javnosti.
In če smo se pred desetletji še lahko sklicevali na metodološke zadržke (majhni raziskovalni vzorci, merski instrumenti z vprašljivo zanesljivostjo in veljavnostjo), je danes popolnoma drugače. Vedeti moramo namreč, da t.i. meta-analize ob podpori najsodobnejših IT tehnologij omogočajo vpogled v veliko število preteklih referenčnih raziskav, kamor je vključenih dobesedno na desettisoče respondentov iz visoko kvalitetnih podatkovnih baz. V takšnih obsežnih raziskovalnih projektih sodelujejo množice raziskovalcev s celega sveta. Skratka, znanost je že dolgo časa globalizirana!
Prej omenjena avtorica je s številnimi sodelavci našla zmerno negativno korelacijo med desničarsko ideološko orientacijo in inteligentnostjo: r = – 0,20, kar pomeni, da bolj kot je izražena tovrstna ideologija, nižja stopnja inteligentnosti obstaja in obratno. Vključenih je bilo čez 80.000 poskusnih oseb iz 67 neodvisnih študij! Le kdo upa podvomiti v relevantnost izsledkov? Od vseh izmerjenih različnih specifičnih sposobnosti gre največji efekt pripisati verbalnemu področju razumevanja – poznavanja (r = – 0,23). Ta vključuje komunikacijske sposobnosti, slovnično senzitivnost, razvoj jezika, splošne verbalne informacije itd. Gre za pričakovane rezultate, ki so jih potrdile še druge študije (npr. Heaven et al.), saj se ideologija transponira skozi verbalno naracijo, argumentacijo in nazorsko formulacijo. Ideologija je tako naučena struktura znanja. Ravno zato druge vrste sposobnosti, npr. numerične ali spominske, pri ideološki indoktrinaciji niso toliko relevantne.
Zelo podobne rezultate je dobila raziskovalna skupina, ki jo je vodil Ian Deary. Preučevali so možne zveze med splošno inteligentnostjo (t.i. g-faktor) izmerjeno pri starosti 10 let in kasnejšimi socialnimi stališči istih respondentov, starih 30 let. Šlo je za reprezentativen britanski vzorec, vse vključene poskusne osebe so bile rojene leta 1970. Rezultati so bili nedvoumni: ugotovljena je bila močna povezanost med visokim IQ v otroški dobi in kasnejšimi liberalnimi in anti-tradicionalističnimi stališči (r = 0,46 pri moških, r = 0,45 pri ženskah). Prav tako tudi McCourt s sodelavci potrjuje zgornje ugotovitve: zveza med IQ in desničarsko avtoritarnostjo (RWA) je pomembno negativna (r = – 0,37). Tudi Van Hiel je iz 50 neodvisnih študij pridobil podobne rezultate: povprečno negativno korelacijo (r = – 0,26) med IQ in različnimi indikatorji desničarske, nedemokratične orientacije (konservativnostjo, avtoritarnostjo, dogmatizmom).
Po drugi strani je z inteligentnostjo pozitivno povezana še osebnostna poteza „odprtosti za izkušnje“. Celo višji nivo moralnega rezoniranja (t.i. avtonomna moralnost), kakor jo pojmuje Kohlberg, je zelo verjetno povezana z višjo inteligentnostjo. Nenazadnje je na mestu tudi McCourtova posplošitev, da je namreč inteligentnost odgovorna za oblikovanje socialnih stališč. Zato se bodo posamezniki z višjimi intelektualnimi sposobnostmi v situacijah, ki terjajo moralno, politično ali nasploh večje socialno angažiranje, usmerjali k bolj avtonomnemu (torej anti-avtoritarnemu) in odprtemu (open-minded) delovanju, kot pa tisti z nižjimi sposobnostmi.
Pa vendarle se kaže vprašati, zakaj se tisti z nižjimi kognitivnimi sposobnostmi v večji meri oklepajo desničarske, konservativne ideologije? Možna razlaga bi bila, da gre za poskus povečanja kontrole nad svojim okoljem, socialnim kontekstom. Psihološki smisel tiči v iskanju stabilnosti in reda. Mnogi drugi raziskovalci (Eidelman, Heaven, Hodson, Busseri, Keiller itd.) so res pred nekaj leti dokazali, da soočanje teh oseb s kompleksnimi situacijami, ki zahtevajo intenziven intelektualni napor, privede do preprostega hevrističnega in socialnega razsojanja, to pa potem vodi do simplificiranih ter popačenih stališč glede predstavnikov drugačnih skupin.
Ugotavljanje vzročno-posledičnih odnosov med indikatorji ideološke orientacije, mentalnimi sposobnostmi in stališči (predsodki)
V zadnjem času se kopičijo evidence o globljem, osebnostno determiniranem dejavniku, o katerem so mnogo govorili pionirji tega raziskovalnega polja, npr. prej omenjena berkeleyska skupina (Adorno et al., pozneje Altemeyer). Izkaže se, da je ravno desničarska avtoritarnost (RWA – right-wing authoritarianism), tisti ključni pogoj, pravzaprav neke vrste mehanizem, ki je odgovoren za omenjeno povezavo. Kavzalni model mediacije prikazuje negativen odnos med kognitivnimi sposobnostmi in RWA, pozitiven odnos med RWA in predsodki ter negativen odnos med sposobnostmi in predsodki. Nižje kognitivne sposobnosti povzročajo izrazitejšo desničarsko avtoritarnost (a), ta pa bolj izražene predsodke do vseh drugačnih (b). Če izločimo (kontroliramo vpliv!) RWA, ostane sicer še direkten, a precej manjši negativni efekt nižjih kognitivnih sposobnosti na povečano stopnjo predsodkov (c). To pomeni, da ravno RWA bistveno ojačuje to direktno zvezo, saj pojasni več kot 90% variance med obema variablama. Ti efekti so neodvisni od socio-ekonomskega statusa in izobrazbe, kar je prav tako pomemben podatek. A velja tudi obratno: bolj inteligentni posamezniki bodo iskali več kontaktov z deprivilegiranimi skupinami, pridobivali bodo več informacij v zvezi z njimi, vse to pa bistveno zmanjšuje pojavljanje predsodkov. Zelo shematsko prikažeta te odnose avtorja Hodson in Busseri na spodnji sliki:
Slika 1: Hipotetični mediacijski model prikazuje odnos med kognitivno sposobnostjo in predsodki, ki ga posreduje desničarska ideologija (Vir: Hodson, G., Busseri, M.A. Bright Minds and Dark Attitudes, 2012)
Nekateri drugi avtorji pa dodatno razširjajo pravkar opisani model in sicer tako, da poleg RWA vpeljujejo kot pojasnjevalni princip za zvezo med inteligentnostjo in ideološko obarvanimi stališči še t.i. orientacijo socialne dominantnosti (SDO), o kateri sta sicer prva govorila Sidanius in Pratto. Če RWA pomeni podrejanje vsemogočni percipirani avtoriteti, nestrpnost ali celo agresivnost do vsega, kar je drugačno in konvencionalen, konformističen stil življenja z mnogimi ponotranjenimi rigidnimi socialnimi normami ter pravili, potem je SDO nekaj povsem drugačnega. Gre za preferenco do hierarhično strukturiranih socialnih relacij, nadvladovanjem šibkejših in poudarjanjem neenakosti različnih socialnih skupin. Razlika je podobna tisti v znani prispodobi o hlapcu (RWA) in gospodarju (SDO).
Tako sta Choma in Hanoch v času predvolilne kampanje Donalda Trumpa ugotavljala kavzalne zveze s posebno vrsto multiple regresije (path analysis) in ugotovila, da je kavzalna relacija v smeri od mentalnih sposobnosti do RWA bistveno močnejša, kot pa tista od mentalnih sposobnosti do SDO. Ta izsledek je v skladu s prejšnjimi ugotovitvami, da je namreč RWA močneje genetsko determinirana, kot pa SDO, kjer gre bolj za vpliv zgodnje socializacije. Na kratko: nižja inteligentnost precej močno vpliva na RWA (-0,26) in nekoliko manj na SDO (-0,16), oboje pa v enaki meri na pozitivna stališča do Donalda Trumpa (0,34).
Spodnja slika prikazuje omenjene relacije:
Slika 2: Analiza poti (path analysis) s kognitivno sposobnostjo in ideologijo napoveduje stališča do Trumpa (* p < 0,001) (Vir: Choma, B.L., Hanoch, Y. Cognitive ability and authoritarianism, 2016)
Nadalje, pri RWA govorimo o socialnem konservativizmu, pri SDO pa o ekonomskem. Ravno zato se v zadnjem času pojavljajo navidez kontradiktorni rezultati študij, saj je RWA povezana z nižjim IQ, SDO pa z višjim. Tako je Noah Carl našel nekoliko višjo verbalno inteligentnost pri pripadnikih republikanske, v primerjavi s pripadniki demokratske stranke v ZDA. Vendar so inteligentnejši desničarski republikanci vendarle s svojo stališčno strukturo bližje liberalnejši demokratski poziciji, kot pa manj inteligentni, ki so tipično socialno konservativni. Med najbolj svežimi študijami je še tista, avtorjev Lewisa in Batesa, ki sta v longitudinalni študiji, utemeljeni na velikih britanskih vzorcih, res našla potrditev te hipoteze, da je namreč zgolj ekonomski konservativizem, tipičen za neoliberalna politična stališča, povezan z višjim IQ.
S čim je Kanazawa razburil strokovno in širšo javnost?
Že na začetku tega prispevka sem omenil nelagodje, ki ga konservativno predisponiranim posameznikom povzročajo sodobne ugotovitve predvsem iz domen socialne, politične in evolucijske psihologije, v zadnjem času pa celo genetike. Morda nikomur to ni uspelo bolje kot japonskemu raziskovalcu Satoshi Kanazawi, ki izhaja iz podmene o specifičnih psiholoških mehanizmih, ki so se izoblikovali v dolgih tisočletjih razvoja človeške vrste, da bi se njeni pripadniki lahko učinkoviteje spoprijemali z adaptacijskimi zahtevami, predvsem z reprodukcijskimi in preživetvenimi. Pionirji evolucijske psihologije, Crawford, Symons, Tooby in Cosmides razen čisto fizične, upoštevajo tudi psihološko adaptacijo. V slednjo sodi funkcija splošne inteligence, ki omogoča našim možganom, da se uspešneje kosajo z evolucijsko novimi, drugačnimi situacijami od tistih, ki so jih naši predniki poznali in jih bili vajeni v sivi davnini. Zato je inteligentnost v današnjem času tako zelo pomembna, saj je današnje okolje popolnoma različno od tistega v pleistocenu. Že prej smo omenili, da je osebnostna lastnost „odprtost za izkušnje“ pomembno povezana z visoko inteligentnostjo, kar govori v prid tej hipotezi.
Za evolucijsko novejše situacije bi lahko imeli recimo monogamijo, za razliko od poliginije, ki jo je prakticirala velika večina tradicionalnih kultur. Prav tako tudi liberalizem namesto konservativizma, saj ta temelji na vrednostnem sistemu, ki zagovarja delitev dobrin med genetsko različnimi pripadniki neke družbe. Vemo pa, da je človek evolucijsko opremljen za altruizem izključno znotraj ožjih skupin, ki jih sestavlja sorodstvo ali kvečjemu etnija, kar predstavlja evolucijski oz. genetski izvor konservativizma. In nenazadnje ima tudi religioznost evolucijske korenine, Guthrie jo npr. ima za nekakšen stranski produkt človeku imanentnih animističnih tendenc. Ker so slednje univerzalen pojav, je težko najti v celotnem naboru vseh znanih človeških kultur (antropologija jih je naštela več kot 1500!) takšne, ki ne bi verjele v takšna ali drugačna božanstva. Zato je ateizem nekaj popolnoma evolucijsko novega.
Kanazawa je za vse tri spremenljivke iskal povezanosti z inteligentnostjo v dveh zaporednih študijah in to na zelo obširnih vzorcih iz ZDA (več deset tisoč respondentov) iz dveh visoko kvalitetnih podatkovnih baz (General Social Surveys, National Longitudinal Study of Adolescent Health). Kot mero inteligentnosti v prvi študiji je uporabil rezultate na verbalnem testu PPVT (Peabody Picture Vocabulary Test), ki je dovolj veljaven, saj visoko korelira s splošno inteligentnostjo. Spodnja slika prikazuje le rezultate za spremenljivko politične ideologije (liberalizem, konservativizem), ki je ključna za pričujočo razpravo.
Graf 1: Povprečna inteligentnost adolescentov glede politične ideologije (2001 – 2002) (Vir: Kanazawa, S. Why Liberals and Atheists Are More Intelligent, 2010)
Rezultati so povsem nedvoumni. Višja kot je izmerjena inteligentnost respondentov iz srednjih šol, bolj liberalna stališča bodo ti isti imeli kasneje, v obdobju zgodnje odraslosti. Razlike v povprečnem IQ so glede na različne kategorije politične ideologije visoko statistično signifikantne (p < 0,00001), kar pomeni, da obstaja manj od tisočinke odstotka možnosti, da so te razlike nastale slučajno – očitno torej niso, na ideološko orientacijo je deloval sistematični faktor, torej inteligentnost.
Pričakovano je Kanazawova raziskava dvignila veliko prahu, tako v strokovnih krogih, še bolj v laični javnosti in medijih. Politični konservativci so bili na nogah. Očitali so ji vse mogoče, še posebej uporabljeno metodologijo za merjenje inteligentnosti, čeprav je ta preverjeno zanesljiva in veljavna ter se na široko uporablja v podobnih raziskovalnih projektih.
Geni, kot determinante ideološke orientacije
Kot nepogrešljiv prispevek k znanstveni verifikaciji pričujoče problematike, velja omeniti še tistega, s področja genetskih raziskav. Te se standardno izvajajo s pomočjo enojajčnih in dvojajčnih dvojčkov, kjer razlike v variablah, ki nas zanimajo, lahko nedvoumno pripišemo genetskim ali okoljskim vplivom. Mešana raziskovalna skupina s Švedske in ZDA, pod vodstvom raziskovalca Svena Oskarssona, je iz največjega registra o dvojčkih na svetu (Swedish Twin Registry), sestavila vzorec skoraj 1000 parov dvojčkov moškega spola. Na razpolago so bili že prej pridobljeni podatki o njihovi politični orientaciji in ocene kognitivnih sposobnosti.
Najpomembnejša ugotovitev raziskave je bila, da skupni genetski izvor bistveno determinira tako kognitivne sposobnosti, kot tudi politične preference, saj pojasni med 60 in 97% vseh korelacij. Kognitivne sposobnosti same pa pojasnijo od 10 – 14% genetske variance v različnih variablah politične orientacije. Pri tem so ravno kognitivne sposobnosti tisti kavzalni mehanizem, ki povezuje gene s politično orientacijo. Avtorji so pri večini indikatorjev politične orientacije (npr. ekonomska politika, ekonomska redistribucija, stališča do ekologije, imigrantska in zunanja politika) ugotovili znaten vpliv hereditarnosti: 0,31.
Poleg tega rezultati indicirajo še na to, da je relacija med sposobnostmi in ideološko orientacijo kontekstualno občutljiva, kar pomeni, da je recimo v primeru Švedske, ki velja za bolj egalitarno družbo, na levičarska stališča (npr. odpor do privatizacije, podpora višjim davkom in redistribuciji bogastva itd.) treba gledati kot na resistentnost do sprememb, to pa je nedvomno konservativna lastnost. Obratno bi veljalo za bolj neegalitarne, tipično neoliberalne družbe, npr. ZDA ali Veliko Britanijo. V tamkajšnjem kontekstu enaka levičarska stališča pomenijo nekaj popolnoma drugega. Zato je še kako na mestu opozorilo mnogih sodobnih avtorjev, da je pri raziskovanju te problematike potrebno upoštevati tako specifično vsebino vrednostnega sistema, kot tudi kontekst, znotraj katerega se ta pojavlja!
„Levo“ ali „desno“: ali je danes to še sploh dilema?
Zgornje vrstice so postregle z znanstvenimi dokazi, pridobljenimi v dolgem časovnem obdobju in iz zelo različnih vidikov (socialna, politična, evolucijska psihologija, kognitivne znanosti, genetika). Seveda nikakor ni mogoče trditi, da so vsi levičarji (liberalci) inteligentnejši od desničarjev (konservativcev); mnogi med slednjimi so nedvomno inteligentnejši od prvih. A nedvomno velja, da so levičarji v povprečju bolj inteligentni od desničarjev. Obstajajo torej pomembne razlike v porazdeljenosti indikatorjev inteligentnosti (testnih rezultatov). V zvezi s tem je indikativna izjava Johna Stuarta Milla iz 19. stoletja, ko je v parlamentarni debati zabrusil svojemu oponentu, da nima konservativcev (kot pripadnikov politične stranke, moja opomba!) na splošno za neumne, ampak da so neumne osebe v splošnem konservativne!
Tako neizogibno trčimo na naslednja vprašanja: Kakšen bi bil svet, če ga ne bi obvladoval neoliberalizem, kot prevladujoči konservativni politično-ekonomski model? Kakšen, če bi bil t.i. socialni konservativizem za zmeraj presežen? Kakšen preobrat je nujen za naše preživetje? Kam torej, „levo“ ali „desno“? Če upoštevamo samó inteligentnost, kot odločilni mehanizem za prilagajanje človeške vrste na nepredvidljive zahteve okolja, je odgovor na dlani. Ko imamo v mislih zagatne ekološke probleme na planetarnem nivoju, pa nevzdržno neenakost in razpadanje celotnih družbenih sistemov, ki so donedavna zagotavljali vsaj minimum socialne pravičnosti, je vztrajanje na starem, etabliranem družbenem redu naravnost samomorilno.
A stopimo še korak naprej, od individualnega nivoja, k širšemu, družbenemu. Kako desničarska ideologija (konservativizem) učinkuje na najpomembnejše indikatorje družbenega razvoja, recimo na zdravje populacije, smrtnost, kriminaliteto, družbeno blagostanje (well-being), socialno patologijo (korupcijo, nepotizem, mobing na delovnem mestu), celo na BDP itd. Vse to v članku, ki sledi…