Javni apel
Študentsko filozofsko društvo že vrsto let prireja tradicionalni »Filozofski maraton«, teden trajajočo serijo celodnevnih predavanj, ki spremlja Unescov svetovni dan filozofije. Maraton poteka kot nepretrgana tedenska serija predavanj in se odvija v prostorih Filozofske fakultete. V letu 2019 se bo odvijal med 18. in 22. novembrom. Letošnja tema je »Telo in filozofija«. Filozofska misel tekom svoje zgodovine sicer često zadane ob telo, se vanj zatika in spotika, vendar pa si redko kdaj vzame čas, da ga premeri od glave do peta oz. se mu popolnoma posveti.
Študentsko filozofsko društvo zatorej poziva predvsem filozofske raziskovalce ter študente in študentke različnih stopenj študija filozofije, naj se s svojim prispevkom predstavijo širši zainteresirani javnosti. Prijave sprejemamo do 7. oktobra na naslov filozofskimaraton@gmail.com, prijavite pa se z 250 besed dolgim povzetkom vašega bodočega prispevka. Povzetki bodo zbrani in objavljeni v brošuri ter na spletni strani društva. Najboljši prispevki bodo objavljeni v znanstvenem zborniku, ki ga bo društvo izdalo v letu po izvedbi dogodka.
Opredelitev teme: telo in filozofija
V antični filozofiji je pojem telesa neločljivo povezan s pojmom duše kot počela (arché), ki oživlja telo. Življenje je namreč razumeto kot gibanje, ki ima počelo v samem sebi, to pa naj bi bila duša. Platon npr. v drugem delu Timaja poda natančno razlago telesnih funkcij in njihove zvezanosti s stanji duše, izhajajoč iz ideje sorazmerja med deli telesa in deli duše. Platonov učenec Aristotel pa v spisu O duši kritizira teorije svojih predhodnikov o duši in načinu njene zveze s telesom. V skladu s svojo metafizično teorijo možnosti in dejanskosti razlaga dušo kot prvo udejanjenje telesa, ki ima organe. S tako opredelitvijo si prizadeva jasno določiti, na kakšen način sta povezana duša in telo. Kako natanko gre pri Aristotelu razumeti to zvezo med dušo in telesom, pa vendar ostaja odprto za interpretacije. V poznoantični Plotinovi filozofiji to razmerje prav tako zavzema pomembno mesto v poskusu reinterpretacije Platona, ki hkrati služi tudi kot osnova krščanstvu. Plotin se sooči s peripatetičnim naukom o razmerju duše in telesa, njegova glavna skrb pa je razložiti, kako je lahko duša v enaki meri “povsod” v telesu. V platonski shematiki je to vprašanje analogno vprašanju o razmerju med Enim in umom, Enim in dušo, Eno samo pa je počelo telesnega sveta, kakor je počelo uma in duše
Ne glede na različne antične pristope zvezovanja duše s telesom, pa je v ospredje postavljen ratio, na kar npr. kaže Aristotelova opredelitev človeka kot zoon logon echon, ki pa jo je zgodovina radikalizirala v animal rationale. Spričo te zareze je bilo zahodni filozofiji od antike dalje velikokrat očitano, da človeka ne obravnava celostno, ampak pristransko, v tem ko promovira prvenstvo razumskega. Na drugi strani pa azijske filozofije skušajo človeka obravnavati celostno – npr. preko prikaza prepletanja mišljenja z meditacijo in neposrednim (mističnim) doživetjem. Pot do Resnice ne more biti dovršena, ne da bi na določeni točki mišljenje zavrgli in se prepustili golemu doživljanju. Posplošeno lahko razločimo dve metodi. Za »zahodno« filozofijo je značilna metoda zaprtega kroga: gre za diskurzivno-logično metodo, katere namen je obstoječe zaobseči v totalizirano celoto; za azijske filozofije je značilna metoda odprtega kroga: poslužuje se logičnega in racionalnega sklepanja, a na določeni točki to ovrže, saj je svet preveč kaotičen, da bi ga zajeli na logičen način. Na ta način je Resnica lahko samo in zgolj doživeta. Potreben je preplet uma in telesne neposrednosti, če želimo spoznati, v kakšnem odnosu je človek do Resnice oziroma kakšna je narava človeka nasploh. Prisotnost in vključenost telesa v filozofijo je za azijsko misel nujnost.
Vendar pa se novoveška filozofija ne meni za orient – ta postane zanimiva za evropske intelektualne kroge v večjem številu šele v obdobju romantike – in raje nadaljuje ter se vrne k eni izmed prej omenjenih Aristotelovih zagonetk odprtega vprašanja načina povezanosti med dušo in telesom, ki se v obdobju kartezijanske oz. novoveške filozofije strne v krovni termin ‘problema interakcije med dušo in telesom’. Razreševanje te problematike se preko odgovorov Descartesove teorije o češariki, Malebranchovega okazionalizma, Leibnizove predpostavljene harmonije med duhom in telesom ali pa npr. Spinozovega paralelnega pojmovanja odnosa med telesom in umom poglobi. S premikom iz ontologije na epistemologijo postane problematično tudi zaznavanje realnosti, ki je lahko v precejšnji meri odvisno od telesa, ki omogoča čutno zaznavo oz. je njen vir. Vprašanja in odgovori okrog izvora človeških idej oz. zaznavanja realnosti ne oblikujejo enotnega polja, ampak dobimo dva nova filozofska klana racionalistov in empiristov. Telo je v določeni meri zaposlovalo tudi mislece razsvetljenstva. Za najočitnejši primer bi lahko vzeli Diderotove D’Alembertove sanje, v katerih vročičen D’Alembert blodi o delovanju telesa, pri čemer razvija teorijo o materiji kot procesu evolucije. Zadnja postaja te evolucije je razvitje enotne zavesti vse materije.
Dobrih 100 let po Diderotu pa lahko beležimo povratek h kartezijanskim meditacijam in njihovo kritiko – v Husserlovi fenomenologiji postane tema telesnosti del problemskega sklopa t.i. ‘življenjskega sveta’. Telo se podvoji na telo kot biološko razumeti sistem in telo kot središče živetega, smiselnega izkustva in zaznavnega polja (Leib/Körper). V polju hermenevtične fenomenologije pa se tematika telesnosti kaže v zvezi s temo prostorskosti kot enega od konstitutivnih elementov biti-v-svetu. V Biti in času najdemo razlago, da je prostorskost tubiti (torej telo) sama časovno konstituirana, kakor je časovnost namreč razkrita kot temeljna struktura tubiti sploh. V sodobni fenomenologiji se je tematika razvijala predvsem v francoski fenomenologiji (Merleau-Ponty, Fenomenologija zaznave, Vidno in nevidno), na eni strani ob navezavi na poznejša Husserlova dela in na drugi na hermenevtično analizo biti-v-svetu. V sodobni literaturi (Pavel Kouba, Hans Reiner Sepp, Jeff Malpas) pa lahko najdemo argumentirane pomisleke proti stališčem Heideggrove Biti in Časa o zvajanju prostorskosti na časovnost in poskuse osamosvojitve prostorske oz. topološke problematike – tudi v navezavi na poznejša Heideggerjeva dela (od Prispevkov k filozofiji dalje).
Če lahko preko fenomenologije beležimo odmik od kartezijanskih stališč in nadaljevanja antične tradicije ustoličevanja ratia, pa psihoanaliza pomeni odločen presek s to tradicijo. Rojstvo psihoanalize je namreč tesno povezano s telesom. Prve Freudove pacientke so bile histeričarke, ki so trpele za telesnimi simptomi. Psihoanalitično zdravljenje teh simptomov je bilo za tiste čase nenavadno, saj je izvor bolezni iskala v njihovi duševnosti. Psihoanaliza očitno problema interakcije med duševnostjo in telesnostjo ni načenjala, ampak ga je nosila v izhodišču svoje klinične prakse – vendar ne kot problem, temveč kot zdravljenje. Simptome lahko spoznamo le preko izrekanja oz. jezika, kar postane ena izmed ključnih točk Lacanove vrnitve k Freudu. V Lacanovi različici sta telesno in človekov užitek (jouissance) predstavljena kot realno, ki pa se mu lahko približamo le preko jezika – t.j. v dimenziji simbolnega. S tem je jezik in z njim duševnost neposredno prepleten s telesom. Telesa ne moremo osamiti od jezika in ga obravnavati ločeno, kot tudi jezika ne moremo ločiti užitka na ravni telesa. Namen psihoanalize je subjekta soočiti z vplivom, ki ga ima jezik na njegovo telo.
Za razliko od Freudovega učitelja in predhodnika Charcota, ki je histerične simptome zadržal na ravni telesnosti, je Freud navkljub svojemu konzervativizmu ženskim pacientkam naklonil besedo in jih poslušal. Ženska pacientka je bila pri Charcotu tako samó telo, kar pa za filozofski kanon ni samo po sebi nič ekstravagantnega, saj kategorija duha pripada moškemu, telo pa ženski. Metafori moškosti in ženskosti sta pravzaprav celo eni izmed temeljnih v filozofiji: tekom zgodovine filozofije so se zvrstile metafore moškosti, duha, forme, razuma na eni strani in na drugi ženskosti telesa, materije, čustev, najpogostejša pa je vezanje aktivnosti na moškost in pasivnosti na ženskost. Metafore in analogije imajo v filozofiji razlagalno moč oz. pomenijo njen organski del. Dualizem duha in telesa se skozi feministične pristope kritizira kot spolni binarizem (duh/moški, telo/ženska), ki pa nima le močnih implikacij v filozofski metafiziki, ampak ga lahko opazujemo v vsakdanji praksi. Kaže se v discipliniranju ženskega telesa z namenom doseganja lepotnih idealov in regulaciji predvsem tistih bioloških lastnosti ženskega telesa, ki so tesno zvezane z reproduktivnostjo. Poskusi preseganja hierarhične razlike med duhom in telesom so seveda politična dejanja, pa naj se kažejo na cesti v obliki protestnih shodov proti prepovedi splava, ali pa v teoriji v vpisovanju izrinjene ženskosti nazaj v filozofijo.
Histeričarke 19. stoletja so bile zaprte v iste institucije kot epileptičarke in ostale duševne bolnice, zaprte pa so bile tudi skupaj z nezakonskimi materami ter starimi in revnimi brezdomnimi ženskami. ‘Veliko zapiranje’ in diferenciacija ter razvoj totalnih institucij (psihiatrija, bolnišnica, zapori itd.), na katerih sloni moderna država, pa je ena izmed vélikih tem Michela Foucaulta. Prek tovrstnih analiz Foucault razvije koncepte oblasti, discipline, nadzora. Med vsemi pojmi je z oblastjo neločljivo povezano tudi telo. V Zgodovini norosti tako lahko beremo o tem, kako se je še pred konceptom duševnega zdravja obravnavalo ljudi s psihičnimi težavami in kaj se je počelo z njihovimi telesi. V Nadzorovanju in kaznovanju, kjer je govora o mučenju in nastanku zapora, se telo vključi kot eden izmed osrednjih pojmov, ki so povezani z disciplino. Oblast, kot jo raziskuje in razkriva Foucault, nujno potrebuje telesa, krotka telesa, ki so ubogljiva in s katerimi lahko upravlja. Foucault nas s pomočjo zgodovinskih virov pelje vse od časov, ko je bila glavna “naloga” telesa to, da je služilo kot podlaga za najrazličnejše oblike prizadejanja bolečine, preko prvih vojaških vaj, ki so služile treniranju in ponavljanju določenih gibov pri uporabi orožja ali korakanju, pa vse do teles, ki so postala objekt in tarča discipline in preko katerih se nato ustvarjajo ubogljivi posamezniki. Zgodovina telesa kot predmeta obravnave je za Foucaulta neločljivo povezana tako s posameznikovo duševnostjo in načinom razmišljanja, kot tudi s povsem ne-telesnim konceptom oblasti, ki sama ni telo, je pa z njim neločljivo povezana.