Izobraževalni filmski program za srednje šole
Šolsko leto 2007/2008
Ena izmed pomembnih ugotovitev Filmskega sklada Republike Slovenije je ta, da sta distribucija in prikazovanje filmskega programa prepuščeni ekonomskim zakonitostim. Tudi mariborska kinematografija pri tem ni nikakršna izjema. Razen običajno komercialno naravnanega filmskega programa, ki ga ponujata Kolosej in Tuš, Maribor – če odštejemo ilegalne in tehnično pomanjkljive projekcije raznih entuziastov, ne premore prostora, ki bi gledalcem ponudil kaj drugačnega. Poskusi z umetniškim filmom so v mestu po pravilu dokaj hitro usahnili, v veliki meri tudi zaradi pomanjkanja zanimanja filmsko neizobraženega občinstva. Zato je nujno, da pričnemo v Mariboru razmišljati v smeri ohranjanja in vzpodbujanja bolj pestrega filmskega programa tudi na nivoju vzgojno-izobraževalnega sistema.
Ob tem se v Mariboru le redki zavedajo, da bi drugo največje slovensko mesto in drugo univerzitetno mesto, moralo na področju filma nuditi tudi kaj bolj intelektualno stimulativnega. V mislih imamo seveda razna filmska predavanja, okrogle mize in diskusije, ki so nujni pogoj za bolj poglobljeno poznavanja sedme umetnosti in ki bi dodatno nadgradilo pomanjkljivo, tržno usmerjeno in nereprezentativno prikazovanje filmov. Smo v času, ko smo priča »bombardiranju« s spektakularnimi in predvsem predvidljivimi tržno usmerjenimi produkcijami, ki se globoko zajedajo v naše vsakodnevno dojemanje sveta. Zato je toliko manj razumljivo, da v Sloveniji filmu trenutno praktično ne posvečamo pozornosti.
Zadnji poudarek ne bi imel posebne veljave, če bi vzgojno-izobraževalni sistem RS povprečnemu osnovnošolcu in srednješolcu omogočal kontinuirano in poglobljeno spoznavanje filmskega jezika. Priznana filmska pedagoginja ga. Mirjana Borčič v svoji knjigi »Z glavo ob zid« – naslov knjige, ki se ukvarja z analizo stanja filmskega izobraževanja v Sloveniji, pove dovolj – ugotavlja, da so že davno mimo zlata leta filmskega izobraževanja v Sloveniji, torej čas, ko so delovali številni filmski klubi, ki niso ponujali le filmskih projekcij, ampak tudi izobraževanje oziroma čas, ko je bilo filmsko izobraževanje del splošnih učnih načrtov. Podobno ugotavlja tudi g. Matjaž Varšek, višji svetovalec za področje učil iz oddelka za izobraževalno tehnologijo Zavoda RS za šolstvo in sicer, da film ni le najbolj zapostavljen od vseh lepih umetnosti v slovenskih šolah, ampak ga preprosto ni več. Ne najdemo ga v učnih načrtih, kjer je nekoč že bil, niti med izbirnimi predmeti.