Na podoben način kot mora družba prevzeti odgovornost za to, da otroci znajo pisati in brati, mora prevzeti tudi odgovornost, da jih nauči razumeti filme. Ne samo zato, ker bi bili na ta način tehnično bolje podkovani, kar je danes praktično že eksistenčno nujno, ampak preprosto zato, da na ta način postanejo pismeni tudi kulturno. Film je mogočno izobraževalno orodje. Približa nam prostorsko in časovno oddaljene zgodbe, še pomembneje pa je, da nas danes verjetno lažje kot katerikoli drugi medij, prisili v mišljenje. Kje so otroci še sposobni sedeti pri miru in osredotočeni za polni dve uri? Zaradi svoje specifičnosti pa film v izobraževanje prinaša tudi povsem svoje izzive in odgovornost. Nesporno je, da je od vseh umetnosti film v slovenski šoli danes najbolj zapostavljen. Slovenska filmska pedagoginja Mirjana Borčić v svoji knjigi »Filmska vzgoja na Slovenskem« (2007) ugotavlja, da so bila za filmsko vzgojo v Sloveniji najbolj plodna šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Danes pa lahko ugotovimo, da na tem področju, kljub prizadevanjem posameznih pedagogov, ni bilo realiziranega veliko oziroma da film, za razliko od večine drugih umetnosti, nima enakovrednega mesta. To seveda pomeni, da današnji šolar, ki se ne posveti specifično filmu ali medijem, o tej tematiki skozi proces osnovnega izobraževanja ne izve pravzaprav ničesar. V reviji Dialogi smo že leta 2005 na Zavod Republike Slovenije za šolstvo (ZRSŠ) naslovili nekaj vprašanj: »Kje tičijo razlogi za stanje, v katerem večina šolske mladine o filmu v Sloveniji ne izve skoraj ničesar; kakšni so cilji filmske vzgoje in izobraževanja in ali so le-ti realizirani; ter ali ima država kakšno vizijo razvoja tega področja? Odgovori Matjaža Varšeka, takratnega višjega svetovalca za področje učil iz oddelka za izobraževalno tehnologijo na ZRSŠ, so razorožujoče soglašali z našimi uvodnimi ugotovitvami: »Film ni le najbolj zapostavljen od vseh lepih umetnosti v slovenskih šolah, ampak ga preprosto ni več. Ne najdemo ga v učnih načrtih, kjer je nekoč že bil – celo v tistih svinčenih časih usmerjenega izobraževanja – ni ga med izbirnimi predmeti, sicer se ga omenja tam, kjer se naštevajo lepe umetnosti, npr. pri dnevih dejavnosti, to pa je tudi vse.« Država se v zadnjem času, tudi pod pritiskom navedenih ugotovitev, vse bolj zaveda moči vpliva avdiovizualnih medijev oziroma potrebe po učenju kritičnega branja le-teh, kar je nenazadnje dokazala že z uvedbo izbirnega predmeta »Vzgoja za medije«, ki pa se skoraj izključno ukvarja s televizijo, radiem in tiskom. Kaže se torej potreba, če ne celo nuja po intenzivnem in vseprisotnem filmskem programu, ki bi na zadovoljivi način izobrazil in povečal filmsko pismenost slovenskega učenca. Pristojne institucije, med njimi tudi ZRSŠ, že dalj časa iščejo ustrezne načine za primerno umestitev filmske vzgoje v učne načrte. Prizadevanja potekajo na več ravneh in v več projektih. Prvi veliki projekt, ki ga pod vodstvom ministrstev za kulturo in šolstvo in v sodelovanju s predstavniki univerz, učitelji in umetniškimi ustanovami izvaja ZRSŠ in vključuje tudi filmsko umetnost in njeno implementacijo v slovensko šolstvo, nosi naslov »Nacionalne smernice za kulturno-umetnostno vzgojo«. Umetnost je v tem primeru operativno razdeljena na 8 področij. Eno od teh področij pa je tudi film in avdiovizualna kultura. Drugi veliki projekt je stekel v okviru dolgoročnega razvojnega projekta »Posodobitev gimnazije« in bi lahko v bližji prihodnosti v naših (srednjih) šolah dvignili nivo poučevanja o filmu. Eden od načinov za dosego tega cilja je razvijanje filmske pismenosti v okviru programa filmske kulture. Trenutno je v pilotski program uvajanja filmske kulture intenzivno vključenih štirinajst slovenski srednjih šol, med njimi tudi II. gimnazija v Mariboru. O poteku projekta in o njegovih vmesnih rezultatih smo se pogovarjali s koordinatorjem projekta na II. gimnaziji v Mariboru, profesorjem Tonijem Klisom.
Lahko na kratko predstavite program filmske kulture, kot ga je zastavil ZRSŠ in pri katerem II. gimnazija trenutno pilotsko sodeluje in zakaj ste se na šoli odločili za sodelovanje?
»Projekt je namenjen raziskavi vprašanj in izzivov v zvezi z uporabo filma pri pouku oz. nasploh v izobraževalnem procesu. Cilj je nabiranje izkušenj in tudi že ustvarjanje smernic za nadaljnje delo, ki jih lahko uporabijo tudi druge šole. Na II. gimnaziji smo se za sodelovanje odločili, ker smo na šoli že pred uvedbo tega projekta prirejali filmske večere za dijake z našimi profesorji in tudi zunanjimi izvajalci. Projekt je torej ponujal priložnost za nadgradnjo našega dela in mu tudi ponudil nek širši okvir in namen.«
Koliko ste na šoli filmu posvečali pozornosti pred tem projektom in kako?
»Kot že rečeno pri prejšnjem odgovoru, smo, ker imam pač sam rad filme, prirejali neobvezne filmske večere kot obšolsko dejavnost, seveda pa je vsak profesor po svoji presoji pri svojem predmetu kdaj uporabljal film.«
Predstavite nam dejavnosti, ki trenutno potekajo v sklopu programa filmske kulture? Kako potekajo ure in kako pogosto se dogajajo?
»V okviru projekta raziskujemo možnosti medpredmetnega povezovanja in sodelovanja z istočasno uporabo filma. Nekaj profesorjev (najpogosteje štirje, ki smo del projektnega tima) iz različnih predmetnih področij uporabi enak film, ki ga raziščemo in obdelamo pri pouku skozi prizmo naših predmetov, ki jih tudi sicer poučujemo. Ogled filma je ponavadi zvečer dan prej v šolski dvorani (amfiteatru), naslednji dan pa imajo profesorji v projektu z dijaki pouk v povezavi z ogledanim filmom. Ker takšnih specifičnih projektnih dni v času rednega pouka seveda ne more biti veliko, smo jih do zdaj v projektu izvedli dvakrat, v načrtu je še tretji v pomladnih mesecih. Nekaj povsem drugega pa je seveda individualna uporaba filma pri posameznih urah, ko filmski prizori služijo kot ilustracija snovi ali pa kot vir, iz katerega se lahko črpa snov za novo znanje. Tega pa je seveda veliko in o tem ne vodimo posebne evidence ali statistike, saj takšne ure niso vključene v projekt na naši šoli.«
Kdo ste učitelji filmske kulture in kako poučujete omenjeni predmet? Katero strokovno literaturo uporabljate kot predlogo za poučevanje? Katere filme predstavljate in kako?
»V projektu sodelujemo štirje učitelji na zgoraj omenjen način. Ne gre torej (še) za poseben predmet. Učitelji, ki sodelujemo v projektu, sicer poučujemo zgodovino, filozofijo, sociologijo, psihologijo in angleščino. Bržkone je naključje, da gre prav za te predmete, čeprav je res, da s(m)o morda družboslovci bolj naklonjeni uporabi filma pri pouku, zagotovo tudi zato, ker je film pač bolj uporaben pri družboslovnih predmetih. Konkretno pri tem projektu ne gre za namerno razporeditev med te predmete. Zgolj naš entuziazem je tudi razlog, zakaj sodelujemo samo omenjeni štirje, saj zadevo šele raziskujemo in vpeljujemo. Res pa je, da bo že omenjeni prihodnji filmski projektni dan na šoli vključeval bistveno več razredov in tudi učiteljev. Zadeva torej raste in se postopoma razvija.
Filme analiziramo s pomočjo strokovnega znanja z naših predmetnih področij, glede razumevanja filmske tehnike in teorije pa nam ogromno pomagajo seminarji, ki jih pripravlja ZRSŠ. Film izbere naša skupina glede na to, v kolikšni meri lahko iz njega zajamemo vsebino iz naših predmetnih področij, posegamo pa raje po sodobnejših filmih (za zdaj), ki so dijakom verjetno bližje (nazadnje npr. »Generacija X«, (American history X, 1998): zgodovinski vidiki nacionalizmov in rasizma, predsodki in stereotipi s psihološkega in sociološkega vidika, ameriška ulična govorica ipd…).«
Kdo se udeležuje teh ur in kakšne motive za sodelovanje navajajo dijaki?
»V projektu uporabimo cel razred, za katerega se vnaprej dogovorimo in seveda povprašamo dijake tega razreda, če so za. Težav ni, dijaki so za.«
Kako so dijaki sprejeli ta izziv, kakšne so njihove reakcije? Lahko s filmsko vzgojo na kak način pri dijakih dvignemo tudi raven kritičnega razmišljanja ali je filmska vzgoja namenjena (in uporabna) zgolj za seznanjanje s filmom?
»Dijakom so glede na evalvacijo, ki jo izvedemo po vsakem projektnem dnevu, ti zelo všeč. Edine kritike, ki nam jih namenjajo, so usmerjene k temu, da v eni uri, ki je namenjena enemu predmetu, ne moremo zadovoljivo obdelati vseh problemov, ki jih ponuja film na tem področju. Želijo si, da bi takšen projektni dan v celoti trajal dlje. To verjetno pove vse o tem, kako nam uspeva. Filmska vzgoja je namenjena obojemu, tako seznanjanju s filmsko govorico kot tudi razvijanju kritičnega mišljenja in mislim, da oba cilja tudi dosega, sicer za začetek v skromnem obsegu, ampak začetek je. Saj gre konec koncev za pilotski projekt.«
Kako sami gledate na ta pilotski projekt? Je to prava smer uvajanja filmske kulture v slovenske šole ali vendarle še kaj pogrešate?
»Pilotski projekt je korak v pravo smer, saj šolam pušča svobodo pri izbiri raziskovalnega vprašanja, torej lahko vsaka šola res dela tisto, kar ji je najbližje in jo najbolj zanima. Za prvi korak v tej smeri boljšega koncepta ne vidim.«
Kako sodelujete z Zavod Republike Slovenije za šolstvo? Kdaj in kako bo potekala implementacija programa v redno šolsko prakso in ali bo pri tem šlo za obvezno izbirno vsebino ali bo izbira vendarle prepuščena odločitvi posamezne šole?
»Z Zavodom odlično sodelujemo in se dobivamo na rednih srečanjih, tako vsebinsko – izobraževalnih kot tudi tistih, ki so namenjeni bolj organizacijskim vprašanjem. Obveza šol v tem projektu je ponuditi material, ki ga bodo lahko druge šole praktično uporabile že od prihodnjega šolskega leta, seveda neobvezujoče po svoji presoji in izbiri, tako vsebinski kot organizacijski.«
Kako gledate na filmsko izobraževanje v slovenskih šolah? Opazite pri dijakih, ki so sicer verjetno redni uporabniki filmskega medija, pomanjkljivo percepcijo in znanje? Menite, da se ustrezne institucije na pravi način lotevajo te vsebine ali bi morale v splošnem morda še bolj intenzivirati medijski aspekt izobraževanja, posebej glede na okoliščine v katerih živimo?
»Dijaki so redni uporabniki filmskega medija, vendar šokira, na kako površinski in, če se tako izrazim, lahkomiselni ravni. Dijaki vpijajo vizualno komponento, vtkane pomene ali večplastno branje določenih prizorov pa jim je tuje. Gotovo je za to krivo tudi to, da filme gledajo na računalniškem monitorju, s slabo kvaliteto slike in zvoka, brez podnapisov, da veliko ne razumejo (znati pogovorno angleško ni enako kot spremljati dramski prizor v angleščini), poleg tega film gledajo z odmori in prekinitvami več dni, če malo karikiram, ker gredo vmes malo na »messenger« ali »facebook« in temu potem res ne moremo več reči »ogled filma«. To se še najbolje vidi, ko jim pri uri pokažeš kakšen odlomek iz filma, ki so ga prej gledali zviška, npr. z danes zelo modnim in pavšalnim pristopom o hollywoodskih neumnostih, potem pa odkrijejo, kaj vse se da brati v nekem prizoru, če to seveda želiš in se potrudiš. Nek prizor in dialog iz filma »Troja« (Troy, 2004) Wolfganga Petersena z Bradom Pittom v vlogi Ahila npr. ponuja odličen vpogled v Nietzschejansko filozofijo, če seveda to vidiš in ga ne zavračaš samo zato, ker Brad Pitt pač po naključju velja tudi za lepotca, film pa je pač videlo veliko ljudi in je dosegel neko popularnost. Takrat res gledajo in poslušajo s skoraj odprtimi usti.
Za bolj kvalitetno gledanje filmov bi se dalo veliko storiti že znotraj družin, z vzgojo in pogovorom. Potem bi institucije imele veliko manj dela in projektov, ne samo na filmskem področju.«
Ste seznanjeni še s kakšnimi podobnimi projekti v smeri dviga kvalitete in kvantitete filmskega izobraževanja v Sloveniji? Spodbujate dijake, da se udeležujejo tudi filmskih prireditev zunaj šole in kako? Morda učenci sami izpostavljajo kakšne program, ki jim pomagajo pri razumevanju filma? Pomagajo morda vpleteni učitelji in učenci pri dvigovanju filmske kulture v lokalni skupnosti (kako) ali je to usmerjeno zgolj na šolo? Rekli ste, da je pomanjkljiva filmska vzgoja vidna že v družinah, poskušate morda na kak način v filmsko vzgojo vključiti tudi njihove starše?
»Poznam trud kinoteke pa filmskega dela Zofijinih ljubimcev… Dijake sicer spodbujamo, da hodijo na filmske predstave v kinematografe ne samo zaradi zabave, ampak tudi iz kulturno-umetniškega vidika, ampak je težko. Večinoma filme dijaki vidijo samo kot sredstvo zabave in nič drugega. Tu zagotovo nosi svoj del krivde tudi Hollywood. Zato tudi začenjamo počasi in previdno: če bi dijakom takoj začeli kazati vrhunske umetniške filme npr. evropske produkcije, bi dosegli nasproten učinek, zato najprej iščemo možnosti v popularnih (a seveda dovolj dobrih) filmih. To je verjetno tako, kot če bi hotel osnovnošolce motivirat za branje kvalitetne literature tako, da bi jim v šestem razredu dal brati Zločin in kazen, če malo karikiram. Glede ostalega, kar me sprašujete, se vam morda lahko zahvalim za idejo in izziv.«
Ali že in na kak način lahko zaznate, da so dijaki spremenili svoj odnos do filma? Kakšne pozitivne in negativne posledice lahko ima po vašem mnenju boljša filmska izobraženost učečih na družbo in kulturo na splošno?
»Glede na to, s kakšnim zanimanjem dijaki spremljajo analizo filmov ali prizorov, bi si upal trditi, da se nekaj premika. Kaj bi pa naj to pomenilo širše, pa je zelo kompleksna reč. Gotovo na dolgi rok kulturo, ki ne vidi vrednosti življenja samo v površni konzumaciji užitka, ampak še v čem drugem. Morda v družbi, »ki je raje nezadovoljen Sokrat kot zadovoljen prašič«. Res pa vam ne znam odgovoriti, ali je to dobro samo po sebi…«
Objavljeno v reviji DIALOGI letnik 46, številka 1 – 2, 2010