Jerry Fielding je bil v Hollywoodskem filmskem sistemu eden tistih skritih draguljev, na katere je potrebno vedno znova opozarjati. Njegove tri nominacije za Oskarja, so samo vrh ledene gore enega najbolj briljantnih filmskih skladateljev, ki jih je filmski svet poznal. Bil je med najbolj drznimi in inovativnimi Hollywoodskimi filmskimi skladatelji. Njegova značilnost so bogate disonantne orkestracije, pogosto podkrepljene z ščepcem jazzovskega melosa. Njegova glasbena kariera je bila zaznamovana z sodelovanje z tremi velikimi režiserji: Samom Peckinpahom, Michaelom Winnerjem in Clintom Eastwoodom.
Kot potomec ruskih emigrantov, je do svoje glasbene izobrazbe prišel predvsem posredno ob poslušanju radijskih oddaj znamenitega Orsona Wellesa, ki jih je spremljala glasba neponovljivega Bernarda Herrmanna. Orkestracije, ki so svoj navdih iskale v klasični glasbi, so mladega Fieldinga pritegnile v svet zabave.
Po tem, ko se je priučil glasbene umetnosti, je bil v štiridesetih pogosto na poti z številnimi najboljšimi ameriškimi plesnimi ansambli. Slednjič ga je to potovanje širom kontinenta pripeljalo tudi do Hollywooda, kjer je začel kot skladatelj za radio in televizijo. Med drugim je v tem času glasbeno opremil tudi številne šove Groucha Marxa.
To je bilo obdobje, ko se je po Ameriki pasla pošast, ki ga je kmalu za nekaj časa oddaljila od Hollywooda. Imenovala se je »McCarthyism« – gonja proti komunistom, obračunavanje z nasprotniki politične večine, ki ni poznalo milosti. Fielding je zaradi svojih pogosto izraženih liberalnih prepričanj hitro padel v nemilost sistema in bil iz Hollywooda izgnan.
Preselil se je v mesto zabave Las Vegas, kjer je deloval kot glasbeni direktor številnim glasbenim zvezdam, kot so recimo duo Abbott in Costello, Debbie Reynolds in Eddie Fisher. V tem času se je pričel ukvarjati tudi s popularno glasbo in swing standardi, ki jih je izdal na dveh posebnih ploščah.
Po umiritvi protikomunistične gonje, se je vrnil k filmu in televiziji in za svoj filmski prvenec izbral film Otta Premingerja »Advise and Consent« iz leta 1962. Zgodba o političnih intrigah v Washingtonu, mu je prinesla prvo priznanje in ponudbe za nadaljnje delo. Sprva sicer ponovno zgolj za televizijo, recimo za serije »Mission: Impossible« in »Star Trek«. Leta 1967 je Fielding uglasbil televizijski vestern »Noon Wine«, ki ga je režiral Sam Peckinpah. To je bilo prvo sodelovanje enega najbolj legendarnih glasbeno režijskih dvojcev v zgodovini Hollywooda. Že leta 1969 je prišla uglasbitev enega najboljših filmov vseh časov »The Wild Bunch«, katerega glasbi bomo v počastitev ustvarjalnost Jerrya Fieldinga prisluhnili tudi v današnji oddaji. Ta prelomen vestern je za oba vpletena pomenil preboj med elito. Za film je Fielding prejel tudi svojo prvo oskarjevsko nominacijo. Druga je prišla že za njun naslednji skupen film – »Straw Dogs« iz leta 1971. Ta kontroverzna pripoved o intelektualcu, ki se na podeželju sooča z nasilnimi in primitivnimi domačini, je z svojo prefinjenostjo popeljala Fieldingovo glasbo na novo raven. Sledila je glasba za film »Junior Bonner« iz leta 1972. Nekatere njegove glasbene predloge je Peckinpah tudi zavrnil, recimo za film »The Getaway« iz leta 1972, kar pa ni skrhalo njunega sodelovanja, ki se je nadaljevalo že v naslednjem Peckinpahovem filmu »Pat Garret and Billy the Kid« iz leta 1973, v katerem je Fielding združil moči z Bobom Dylanom. V tem sodelovanju se je rodila tudi znamenita pesem »Knockin’ On Heaven’s Door«. Sledila je glasba za film »Bring Me the Head of Alfredo Garcia« iz leta 1974, ter slednjič še »The Killer Elite« iz leta 1975, ki že pomeni Peckinpahov ustvarjalni zaton, hkrati pa tudi konec njunega kreativnega sodelovanja.
Njegovo drugo večje sodelovanje je bilo z režiserjem Michael Winnerjem, za katerega je uglasbil filme »Lawman« iz leta 1971, »Chato’s Land« iz istega leta, »The Mechanic« iz leta 1972 in kultni »Scorpio« iz leta 1973. Najbolj velja izpostaviti glasbo za Winnerjev film »The Nightcomers« iz leta 1972, ki jo je Fielding začinil z svojo ljubeznijo do baročne glasbe. Zadnje sodelovanje z Winnerjem je zabeleženo v nepotrebni predelavi klasike »The Big Sleep« iz leta 1978.
Za Clinta Eastwooda je Fielding uglasbil filme »The Enforcer« iz leta 1976, »The Gauntlet« iz leta 1977 in »The Outlaw Josey Wales« iz leta 1976, za katerega je prejel še svojo zadnjo oskarjevsko nominacijo. Med ostalimi sodelovanji je morda vredno izpostaviti še glasbo za prepogosto prezrti film »Demon Seed« britanskega čudežnega, a ravno toliko težavnega dečka, Donalda Cammella.
Jerry Fielding je bil v svoji glasbi brezkompromisen inovator, ki je v Hollywood vpeljal disharmonično simfonijo obogateno s primesmi novih glasbenih slogov. Mnogo tega je mogoče slišati tudi v njegovem morda najboljšem »soundtracku« za Pachkenpahov film »Divja horda«, ki ji bomo prisluhnili v današnji oddaji. Kot je značilno bolj ali manj za vse njegove glasbene izdelke, tudi tega odlikuje humani pristop do filmske vsebine, ki glasbeno ne sledi slepo vsakemu prizoru posebej, ampak je od filma neodvisna umetnina, ki črta in riše samosvoje zvočne poteze. Glasba je tako zrcalo, v katerem se »slišijo« predvsem notranje motivacije in življenja glavnih junakov.
Fieldingu je v »Wild Bunch«, kot bomo lahko slišali, skozi glasbo uspelo ujeti vso zmedenost, umazanijo in kri počasi izginjajočega divjega zahoda. Ob bogatih orkestracijah je velik del glasbe za film naslonjen na značilno mehiško ljudsko glasbo, ampak kot vedno, je ob ščepcih nostalgije, glasba nabita tudi z neogibno Fieldingovo ironijo.