Hongkong je nadvse nenavadno mesto, ne le v pogledu kinematografije, ki slovi po poceni pretepaških filmih, pač pa predvsem zaradi svoje usode, ki se med drugim razgrne tudi v teh majhnih samozadovoljnih filmih, ki ne premorejo niti toliko samodostojanstva in ambicije, da bi jih hotelo vzeti v obzir kakšno kritiško oko. A nam, ki živimo skrajno oddaljeni od te točke na zemljevidu, se razkrije vse kaj drugačna resnica, pogosto prikrita zavoljo kulturološke, filozofske kot tudi ideološke različnosti. Filmi so postali globalni veliko prej kot družba, zato včasih na nam znanem teritoriju marsikoga z izvirno idejo proglasimo za genija, brez vednosti, da je to nekje drugje vsakodnevna praksa. Hollywood je več ali manj odraz naše zahodne civilizacije in pogosto se sprašujemo, kje se lahko vidi preostanek sveta, kje so podobe, s katerimi se identificira velika večina preostalega planeta. Naletimo na Indijo, ki je samosvoja in ogromna v svoji pripadnosti filmski fantazmi, a je njena produkcija komaj primerna definiciji filmska, zato pa lahko ob boku Hollywoodu najdemo Hongkonško produkcijo, ki praktično iz enega mesta razširja vizijo nad celotnim daljnim vzhodom. Ta vizija ima več kot z vzhodom povezave z agonijo lastnega obstoja in borbo za lasten obstanek. Kot Angleška kolonija je bila neizogibno pod vplivom zahoda, a hkrati je velika večina njenih prebivalcev Kitajcev, ki prakticira svojo tradicionalno filozofijo. Ko to nasprotje trči v Hongkongu skupaj, je rezultat nikoli nič drugačen kot akcija. V prevodu v podobo, postane akcija prevod frustracij mesta in njegovih prebivalcev, metoda pa predvsem temelji na iskanju skupne točke, ki bi poenotila vse v eno, ker je ne odkrijejo, se tako na platnu kot med ljudmi izoblikuje točka, ki jo je potrebno čimprej zapolniti, praznina, ki mora hkrati ostati vidna, po drugi strani pa čim prej zapolnjena. Film nam nudi tako najbolj udobno okno, v ta, danes že fizično in časovno oddaljen svet. Dandanes smo priča trenutku, ko tudi zahod podlega podobnim simptomom, kot jim je nedolgo ob koncu prejšnjega stoletja podlegel tudi Hongkong, kot multinacionalna in globalna entiteta. Pozicija nas, kot opazovalcev iz daljnega zahoda, je nesporno podvržena predsodkom, mišljenju, ki ima povsem drugačne korenine, kot objekt opazovanja sam, zato je treba razumeti, da gre predvsem za znanstveno interpretacijo nekega fenomena in ne za njegovo dokončno razrešitev. Usojeno nam je, da je pogled, ki ga uperjamo na vzhod, pogled zahoda, kar pa zavoljo nečesa androgenega, svetu pripadajočega na Hongkongu samem, niti ni tako narobe.
Smo v letu, ko je prvemu Hongkonškemu filmu uspelo priti do priznanja za njegovo kvaliteto in uspeh. Nikakor se ne moremo znebiti občutka, da gre za posmrtno odlikovanje in za kompromis, ki ga diktira predvsem logika tržnega gospodarstva, ki v tem vidi priložnost, da se približa z svojim vplivom novemu gospodarskemu velikanu Kitajski. Ta pogrebni nagovor zahoda Hongkongu, je v skladu z njegovim življenjem kot finančnega giganta, azijskega tigra, ki je samega sebe izgradil iz nič in se slednjič zopet v nič povrnil. Hkrati pa je to zgodba o kapitalizmu in njegovih podložnikih in vplivu na ljudi, ki jim ne uspe najti miru in identifikacije in zato vedno znova zapadajo fantaziji in destruktivni želji brez razloga. Vse to in še kaj bolj osebnega je vidno na filmu, ki ga je Hongkong tako brezkompromisno barval v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko je bil vsesplošni razvoj najbolj na udaru in katerega estetika je postala prevod akcijskega filma, z težnjo dekonstrukcije novega reda in ponovne vzpostavitve prejšnjega stanja.
Film je medij, ki presodno vpliva na življenja ljudi, kjerkoli po svetu. Na platnu se zrcalijo hrepenenja, želje, usode, zgodovina. Vzroki, zakaj smo se lotili tega projekta na ta način, so tako zlahka očitljivi. Svet je postal precej podoben hongkonški obsodbi na smrt, podreditvi neki globalni shemi, ki četudi iz perspektive kapitala predstavlja nek korak naprej, je hkrati tudi korak nazaj, posledično se tovrstna estetika, ki ima svoje korenine na daljnem vzhodu, vse bolj sidra in postaja domača tudi zahodu.
Pomembno je poudariti, da v pričujoči nalogi ne bomo težili k kakšni rekonstrukciji azijskih filozofij, kot bi morebiti kdo utegnil pomisliti, le te so gotovo prisotne, nikakor pa bistvene. Edinstvenost in zavoljo tega primerni objekt razprave je Hongkong ravno zaradi svoje multikulturalnosti in v veliki meri, četudi ob razumljivo prisotni tradiciji, načelni a- ali poli- religioznosti. Samo jedro je kljub vsemu v sami podobi, ki se giblje, njen razvoj, prepoznanje in povezovanje nečesa posebnega, kot je Hongkong na prelomu z univerzalnim filmskim jezikom in slednjič akcijo, kot fatalnim sporočilom Hongkonga svetu. Poseben problem lahko morda bralcu zavoljo posebnosti izvirnega jezika predstavljajo naslovi filmov in imena avtorjev, zavoljo preglednosti smo v tekstu uporabljali originalne angleške naslove filmov, kot tudi angleška imena oseb, ki so tudi sicer v Hongkongu najpogosteje v uporabi, za lažjo orientacijo smo na koncu naloge sestavili seznam vseh omenjenih filmov, ki vsebuje nekaj več podatkov. Naloga je v bistvu razdeljena po principu časovne lestvice, ki se povzpenaja od začetka h koncu, z klasičnim filmskim tvistom na začetku, ki daje bralcu možnost, da bere zgodbo Hongkonga iz perspektive njegovega konca. V prvem delu naloge se ukvarjamo z teorijo estetike Hongkonškega filma in filma kot kreativnega in filozofskega orodja, v drugem, da sama naloga ne izzveni v povsem prazni teoretični maniri, temveč, da za povedano ponudi tudi pripadajoče ji dokaze, pa se pobliže seznanimo z posameznimi pomembnejšimi točkami v razvoju estetike hongkonškega akcijskega filma.