1. 8. 2005 Filmsko

Don’t Worry, Be Happy

Avtor:

DIAGONALE, festival avstrijskega filma

Odlična retrospektiva češkega režiserja Gustava Machatyja na čelu z Erotikonom in Ekstazo – velik poudarek na socialni problematiki

Festivali so odlična priložnost, da spoznamo režiserje, ki jih je zgodovina spregledala. Med te vsekakor spada češki režiser Gustav Machaty, ki je med drugim populariziral tudi edino slovensko filmsko zvezdo Ito Rino z nemim filmom Erotikon (1929), ki je bil hkrati tudi njegov najuspešnejši film v Ameriki. Med obsežnim in zelo raznolikim programom so Diagonale, predvsem z dokumentarno produkcijo, osredotočene na socialno problematiko skozi filme, ki prikazujejo različne nivoje revščine širom po svetu.

Gustav Machaty, pojem avtorskega režiserja (»Filmski režiser ne potrebuje scenaristov«), skandalozneš, melodramatik, velik estet in raziskovalec novih vizualnih kreacij, je režiral 13 filmov, med katerimi sta doživela največji odmev Erotikon in Ekstaza. Njegovi filmi so bili med drugim zanimivi tudi zaradi izredno modernega prikaza ženske. Eden izmed razlogov, da so to retrospektivo uvrstili na festival avstrijskega filma, je tudi v tem, da je leta 1934 posnel v Avstriji Nocturno, melodramo o izgubljeni in ponovno najdeni ljubezni. Po tem, ko Maria zapusti svojega moža Karla in njunega otroka, da bi uživala v mondenosti Monte Carla, prične za Karla življenje izgubljati pomen. Toda po policijski raciji se v njegovem stanovanju skrije prostitutka, v katero se pozneje zaljubi. Maria se poskusi vrniti, a konča tragično, saj jo ubije njen razočarani ljubimec.

Njegov nemi film iz leta 1929 Erotikon, klasična melodrama o strasti, ljubosumju, izkoriščanju in smrti, je populariziral našo edino pravo filmsko zvezdo, Ito Rino. Ita Rina, rojena Kravina, je igrala v 27-ih filmih in je postala filmska zvezda še preden smo imeli nacionalno kinematografijo. Prvič je igrala kot dvajsetletna v nemškem nemem filmu Naj otroci prikrivajo staršem iz leta 1929. Erotikon, kjer je Ita prepričala s svojim igralskim talentom in lepoto (bila je tudi na tekmovanju za mis Jugoslavije), spada med njene življenjske vloge.

Antropološko raziskovanje raznih narodov je ena izmed glavnih tem letošnjih Diagonal, predvsem socialne problematike. Navdušili so številni filmi, med drugim ganljiva portreta bede prebivalcev iz Tanzanije (Darwinova nočna mora) in Sofije (Tri centi), nasmejala (!) pa nas je simpatična pripoved o Litvanskem podeželju, ki so zapadli iz nekdanjega sistema kolhozov v nemilost novih družbenih razmer (Kolektivne sanje).

Darwinova nočna mora je krut prikaz bede tanzanijskih prebivalcev, živečih ob jezeru Viktorija. Krut predvsem zato, ker jasno pokaže na negativne posledice globalizacije. Domačini, ki se soočajo z zastrašujočo lakoto, revščino, naraščajočo prostitucijo, otroško narkomanijo in aidsom, skratka z brezizhodnostjo, so del velikanskega biznisa, ki se je zgodil zaradi nekega eksperimenta izpred tridesetih let, ko so v jezero vrgli ostriž, ribo roparico, zaradi česar so izumrle vse ostale sorte. Od takrat dalje so ribji fileji te roparice največji izvozni artikel Tanzanije (500 ton dnevno). In kaj ostane domačinom? Le ribje glave! Bizarnost stopnjuje scena, ko direktor Tanzanijske predelovalne industrije rib požene maketo ribe, ki ji na vklop prične utripati rep, zraven pa se sliši znani hit Don´t worry, be happy.

Tri centi je odličen in ganljiv antropološki portret revežev iz Sofije, ki se preživljajo na najbolj nezavidljive načine: iz kant pobirajo hrano, papir, ki ga prodajajo za tri cente po kilogramu, ali pa čistijo avtomobilska stekla. Zgodbe revežev se te dotaknejo, kar je nedvomno zasluga odličnega dela režiserke Ulli Gladik, po izobrazbi fotografinje, ki je prepričljivo portretirala posamezne akterje, tudi tako, da je na koncu posameznega dela izključila ton in za nekaj trenutkov ustavila gibanje. Kolektivne sanje so simpatičen prikaz nekdanjih prebivalcev tipičnega kolhoza in njihove samokritične, a duhovite refleksije novonastale situacije, ko se zdi, da za mnoge prebivalce iz deleže ni več prave perspektive. Toda v tem primeru ne gre za absolutno revščino.