Pred vami je še ena, že dokaj poletna edicija radijske – filmu posvečene serije – Filmsko vrtoglavo. In kakšen je menu za današnjo – zadnjo oddajo pred nastopom Marševe poletne programske sheme? Po seriji glasbenih izdelkov, ki so inspiracijo črpali pri filmu Pulp Fiction, se danes za finale skozi oddajo posvečamo ravno temu soundtracku, očetu in materi vseh sodobnih soundtrackov. Preostalo bo v duhu oddaje, zaznamovano s šundom. Tako bo izzvenela Kinoštanca, Edukacija, še posebej pa tokrat ekskluzivno razširjeni Filmočvek, v katerem poročamo o zanimivejših domačih in tujih filmskih novicah. Udobno se zleknite v naslonjač, vzemite »popkornavko« v roke, zaprite oči in uživajte!
GLASBA: Misirlou – Dick Dale & His Del-Tones
OZVOČENO
Pulp Fiction ali po naše Šund, je film iz leta 1994, ki ga je režiral in skupaj z Rogerjem Avaryem napisal scenarij, danes že legendarni Quentin Tarantino. Film je naletel na vsesplošno odobravanje in je pomenil tako v pripovedni strukturi kot formi pravo filmsko osvežitev. Še danes velja za prelomen film v sodobni filmski zgodovini in je pomagal pri razvoju neodvisne filmske scene v ZDA. Fragmentirana zgodba, eklektični dialogi, ironija, množica filmskih in pop-kulturnih referenc, neortodoksno gibanje kamere so zaznamovali devetdeseta in številne filme, ki so odtlej računali na odziv pri občinstvu.
Tarantino in Avary sta med drugim za scenarij prejela tudi nagrado Oskar, ob tem pa je bil film nominiran še v šestih drugih kategorijah, vključno za najboljši film. Prav tako pa je film usvojil Zlato palmo na festivalu v Cannesu.
V filmu so svojo že nekoliko zarjavelo slavo ponovno pognali k višku: John Travolta, Samuel L. Jackson, Uma Thurman, Harvey Keitel, Tim Roth, Amanda Plummer, Maria de Medeiros, Ving Rhames, Eric Stoltz, Rosanna Arquette, Christopher Walken in Bruce Willis.
Zgodba pa gre, v kolikor se jo seveda da ubesediti, nekako takole. Vincent Vega in Jules Winnfield sta plačana morilca na lovu za kovčkom, ki je bil ukraden njunemu šefu. Na poti do njega v bizarnih in nelinearno pripovedovanih zgodbah srečujeta različne ljudi, ki sestavljajo celotno pripoved v homogeno celoto. Recimo, šef za nekaj časa pusti samo svojo mlado ženo Mio in jo v varovanje zaupa Vincentu, ki jo odpelje na nepredvidljivo nočno potovanje. Butch Coolidge je boksar, ki mu šef naroči, da mora boj izgubiti, Butch pa ima drugačne načrte. Pumpkin in Honey Bunny sta zaljubljenca, ki ropata restavracijo, v kateri ravnokar po burnem iskanju kovčka, zajtrkujeta Vincent in Jules.
Uspeh filma je skoraj neprimerljiv z katerim koli drugim filmom v sodobni filmski zgodovini. Uspeh je požel tako med kritiki, ki so ga med najboljše filme postavili že ob stoletnici filma, kot med gledalci, ki ga konstantno uvrščajo na najvišja mesta lestvic popularnega javnega mnenja. To, da je film izdatno vplival na sodobno kulturo, je ob tem kar nekako samoumevno.
Nekonvencionalna filmska zgodba in še posebej njegova nestandardna nelinearna pripoved je filmske teoretike napeljevala k temu, da so film označili kot najčistejši primer postmodernističnega filma.
Film je seveda sprožil tudi serijo posnemovalcev in takšnih in drugačnih priredb, od katerih je bilo uspešnih le malo. Med uspešnejše tovrstne filme, seveda ob filmih samega Tarantina, tako recimo sodita tudi filma Guya Ritchia – Lock, Stock and Two Smoking Barrels in Snatch, ki smo ga obravnavali v eni preteklih oddaj.
Ko govorimo o glasbi za film, lahko brez kančka slabe vesti govorimo v podobnih superlativih kot smo jih uporabili za film. Tudi glasbeni pristop je bil za filmski svet nekaj popolnoma novega in potlej verno posneman skoraj v vsakem bolj urbanem filmskem delu. Quentin Tarantino je za film nadvse eklektično zbral kopico fantastičnih in našim ušesom ne ravno pogosto predstavljenih komadov. Prava umetnost tega soundtracka je v tem, da vsej različnosti in bizarnosti zvočnih bonbončkov navkljub, stvar z na platnu predstavljeno vizualno spremljavo deluje presenetljivo enotno in homogeno. Na albumu tako lahko slišimo tako različne izvajalce kot so Chuck Berry, Al Green, The Statler Brothers, Kool & the Gang, Urge Overkill, Ricky Nelson, Dusty Springfield itd. Pravi hit albuma je predelava klasike – Girl, You’ll Be A Woman Soon’ v izvedbi Urge Overkill, ki je skrbela za pojavnost filma tudi na glasbenih lesticah.
Že v prvencu Reservoir Dogs je Taranatino tako pripovedno kot v glasbi nakazal razvoj kot mu potem sledimo v nekakšnem vrhuncu, filmu Pulp Fiction. Nič manj uspešno pa je svoj recept uspešno nadaljeval tudi v filmih Jacky Brown in nazadnje Kill Bill.
Skoraj vsak od na albumu predstavljenih komadov je bil v svojem obdobju nekakšen hit. Slišimo lahko najboljše komade funka in soula sedemdesetih. V uvodu ste že lahko slišali poskočni Misirlou banda Dick Dale & His Del-Tones sledili pa bodo še Kool & The Gang z zabavljaškim “Jungle Boogie, melodramatični Al Green z “Let’s Stay Together, melanholični Ricky Nelson z komadom “Lonesome Town”, večna Dusty Springfield z “Son Of A Preacher Man”, zabavljaško »boogiaški« You Never Can Tell Chucka Berrya, že omenjena prvoborka za prepoznavnost filma “Girl, You’ll Be A Woman Soon” skupine Urge Overkill, v zaključku pa še dva zabavna glasbena prispevka – Comanche banda The Revels in Flowers On The Wall skupine The Statler Brothers. Vse to bo dodatno začinjeno z danes že klasičnimi dialogi iz filma, ki bodo dvigovali ritem današnje oddaje. Uživajte!
GLASBA: Jungle Boogie – Kool & The Gang
FILMOČVEK
Danes za spremembo začenjamo z nekaj slovenskimi filmskimi novicami. Od 1. do 8. julija bo v Piranu potekala delavnica namenjena vsem ki se želijo profesionalno, kreativno in intenzivno seznaniti s tehnologijo video in filmske kamere, lastnostmi nosilcev slike, tehnologijo snemanja, kreativno uporabo scenske in svetlobne tehnike itd. in imajo že določeno predznanje. Za vse podrobnejše informacije vas vabimo na spletno stran filmskega sklada.
—
Nezgrešljivo slovenska pa je gotovo naslednja cvetka iz slovenskega filmskega neba. Prikazovanje filma Jana Cvitkoviča Odgrobadogroba na filmskem festivalu v Sydneyu je očitno izbilo sodu dno in spodbudilo člane Avstralske slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa k protestu proti ekstremni naravi slovenskih filmov zadnjih dvajsetih let, ki naj bi uničevali podobo Slovenije in slovenske kulture.
V protestu predsednik ASK Florian Cvetko Falež čestita vsem, ki so se pripravljeni pridružiti “križarskemu pohodu proti potvarjanju Slovenije in slovenske kulture”, ki naj bi bila s pomočjo filmov “napačno uvrščena na Balkan, kar je ponižujoče, glede na vojne, ki so se dogajale na tem območju”, nakar sledi še politična izjava o bratomorni slovenski zgodovini po drugi svetovni vojni.
V nadaljevanju se Falež sprašuje tudi o upravičenosti “državnega sofinanciranja balkanske kulture v Sloveniji”, že kar malce žaljivo pa je sledeče vprašanje, “če je Jan Cvitkovič sploh Slovenec”, nakar znova sledi poduk o privilegiranosti nekdanjih komunistov s pomočjo ministrstva za kulturo, ki “zapravlja denar na tuji kulturi, ki degradira vsakega Slovenca”.
Protest, ki je med drugim romal tudi na slovensko zunanje ministrstvo in premiera Janeza Janšo, je pri organizaciji Sydneyskega festivala skoraj povzročil umik filma iz predvajanja, vendar se to po posredovanju Filmskega sklada Republike Slovenije ni zgodilo. Da imajo avstralski rojaki moderne slovenske filme zares v želodcu so dokazali že leta 1998, ko so protestirali proti predvajanju filma Outsider na avstralski javni televiziji SBS.
Morda bi lahko ti varuhi slovenske kulture tudi malce razmislili, v kolikšni meri, oziroma če sploh, takšna dejanja Sloveniji in našemu ugledu kakorkoli pomagajo, ali pa gre za stare zamere in politične spore, ali zgolj idealistična prepričanja ljudi, ki si Slovenijo še vedno predstavljajo kot deželo iz filmov o Kekcu!
A kot je postalo očitno že pri sporih glede Slovenske kinoteke, je na žalost tudi film postal politično bojno polje ljudi iz sončne strani Alp, ki se med sabo tako radi pričkajo. Morda pa bi morali posneti film na to temo, če se od filmov že zahteva, da prikažejo pristno slovensko “kulturo”!
—
Če ostanemo pri istem filmu, vendar obrnemo perspektivo, zvemo, da se je film Odgrobadogroba režiserja Jana Cvitkoviča predstavil na 22. filmskem festivalu Troia v Setubalu na Portugalskem, žirija pa mu je namenila posebno nagrado – srebrnega delfina, mednarodno združenje umetniških kinodvoran pa mu je podelilo še posebno nagrado CICAE. Film ima tako že 11 mednarodnih filmskih priznanj, poleg Slovencev pa so si ga v redni distribuciji lahko ogledali tudi v Španiji, Skandinaviji, Italiji in na Madžarskem.
Še bolj “vročo” lovoriko – glavno nagrado Vesuvio Award – je na 8. mednarodnem festivalu v Neaplju prejel film Igorja Šterka Uglaševanje, kar je po glavni nagradi na festivalu v Mannheimu drugo mednarodno priznanje za film, v katerem s karakterno študijo blestita predvsem igralca Peter Musevski in Nataša Burger.
GLASBA: Let’s Stay Together – Al Green
EDUKACIJA
V mesecu juniju v slovenski Kinoteki poteka ciklus japonskega filma. Redni obiskovalci Kinoteke bodo tako v teh dneh spoznali skoraj celoten razvoj japonske kinematografije, ki se začenja dve leti po prvi projekciji bratov Lumiere v Parizu. Japonska se je razvoja lotila precej drugače od Evrope ali ZDA, saj so bili že prvi izdelki razumljeni kot umetnost; za prvi japonski posnetek šteje na filmski trak ujeta predstava klasičnega japonskega gledališča »kabuki«. Zgodnji japonski film pa se od zahodnih loči še po tem, da nemih filmov niso spremljali orkester ali vsaj glasbenik, ki bi dajali podlago dogajanju na velikem platnu, ampak so zgodbo pojasnjevali t. i. pripovedovalci ali benšiji, ki so ob platnu komentirali dogajanje. Ti so bili tako priljubljeni, da so prav zaradi njih na Japonskem dalj kot drugje po svetu snemali neme filme, te pa je med drugim pokopala prav stavka pripovedovalcev, ki jo je vodil Heigo Kurosava, brat v svetu veliko bolj znanega Akire Kurosave. Po letu 1932 se je tudi Japonska začela intenzivneje ukvarjati z zvočnimi filmi, katerih prevladujoča tema pa je ostala bolj ali manj ista: Japonska.
Za zlato obdobje japonske kinematografije štejejo 50. in 60. leta 20. stoletja, ko so z režiserskih stolčkov dogajanje na filmskih prizoriščih nadzorovali Kenji Mizoguči, Jasujirō Ozu, Akira Kurosava, Mikio Naruse, Keisuke Kinošita in Kon Ičikava. Ko so v 70. in 80. letih začeli delovati Susumu Hani, Nagisa Ošima in Šōhej Imamura, pa je zanimanje za film že začelo upadati. Vse do leta 2004 je trajalo, da je število gledalcev spet doseglo tistega iz leta 1983. Zdaj si približno pol obiskovalcev ogleda hollywoodske izdelke, pol pa domačo produkcijo. Še vedno pa je na Japonskem mogoče zaznati obsesijo s tem, kako jo dojema svet; med bolj priljubljenimi filmi zadnjih let je tako Poslednji samuraj, hollywoodska interpretacija japonske zgodovine.
Tako kot za Slovenijo pa tudi za Japonsko velja, da so doma veliko bolj cenjeni tisti režiserji, katerih filme so tudi v tujini razglasili za kakovostne. Med njimi prednjači Kurosava, ki je leta 1989 celo prejel Oskarja za življenjsko delo. Sicer pa na Zahodu velja tudi dovolj zanimanja za dela sodobnih režiserjev, kot so Hirokazu Kore’eda, Šinji Aojama in Kijoši Kurosava, vedno pogosteje pa se med izvoznimi artikli ob animah znajdejo tudi trilerji in grozljivke, po katerih Hollywood, ki je običajno brez domišljije, snema ameriške priredbe.
Kako močno je japonska kultura navezana na tradicijo, nam bodo predstavili filmi Gospodična O-yuu, Upor samurajev, Kagemusha, Kaos in Balada o Narayami.
Socialno problematiko nam bodo približali filmi Slikanica za odrasle, Tihi dvoboj, Štiriindvajset oči, Ognjemet in Dersu Uzala.
Da je ljubezen univerzalen jezik, nas bodo skušali prepričati filmi Zgodba o zadnji krizantemi, Križana ljubimca in Cesarstvo Čutil.
Za nekoliko bolj moderno-umetniški pridih bodo poskrbeli filmi Hirošima ljubezen moja, Rashomon, Princesa Mononoke, Sanje in Čudežno potovanje.
Kako Japonsko vidi in občuti zahodni svet, bodo najbolje izpričali filmi Cesarstvo sonca, Vzhajajoče sonce, Yakuzza, Črni dež, Most na reki Kwai in Poslednji samuraj.
Vsekakor zanimivo koncipirana predstavitev japonske kulture, na katero ste ob morebitnem obisku Ljubljane, vljudno vabljeni!
GLASBA: Lonesome Town – Ricky Nelson
KINOŠTANCA
In kaj vam lahko v tem tednu obetamo ob pogledu na program mariborskega Koloseja? Po nekem čudežu, si je v industrijskem okolju mariborskega kinematografa že mogoče ogledati zadnji film Romana Polanskega, že v prejšnji oddaji napovedovano priredbo večne klasike Oliver Twist. Verjetno se ob kombinaciji imena režiserja in naslova filma vsak najprej vpraša, zakaj neki se danes ponovno lotiti tolikokrat uspešno predelane knjige Charlesa Dickensa. Polanski kot vedno ve več. Zgodba o upornem tatiču, ki mu usoda ni mila je toliko brezčasna in danes ponovno aktualna, da je vredna ponovnega – tokrat novodobnega – premisleka. Vsekakor priporočamo. In to bi bilo tudi vse, kar je v tem tednu vredno videti. Za kaj več bo potrebno stopiti do katerega drugega slovenskega mesta ali pa na kak filmski festival, ki jih v Sloveniji tudi v tem poletnem času ne bo manjkalo.
GLASBA: Son Of A Preacher Man – Dusty Springfield
Čeprav izgleda, da ima Steven Spielberg dela čez glavo – v izdelavi je četrti del Indiana Jonesa in biografija ameriškega predsednika Abrahama Lincolna, se je hiperaktivni režiser odločil posvetiti še enemu projektu in sicer znanstveno fantastičnemu filmu o črvinah.
Spielberg naj bi uporabil teorijo fizika Kipa Thorna in z njegovo pomočjo posnel avanturo o skupini vesoljskih raziskovalcev, ki bi s pomočjo črvin potovali na različne konce vesolja, kot tudi v različna časovna obdobja.
Črvine so hipotetični prehodi v času in prostoru, ki imajo dva konca, vmes pa je druga dimenzija, ki povezuje različne konce vesolja, kar bi pomenilo, da gre za nekakšno bližnjico v prostoru in s tem tudi času, saj bi se lahko s pomočjo črvin teoretično v skoraj istem trenutku pojavili na povsem drugem koncu vesolja.
—
V severozahodnem nemškem mestu Emden je med 7. in 14. junijem potekal 17. mednarodni filmski festival, na katerem je bilo prikazanih 102 filmov iz 19. držav, glavno nagrado pa je prejel film Pierrepoint režiserja Adriana Shergolda, resnična zgodba o zadnjem britanskem rablju.
Albert Pierrepoint je sledil družinski tradiciji in tako kot oče in stric pred njim, tudi sam postal izvrševalec smrtnih kazni. S svojim delom je pričel v začetku 30. let 20. stoletja, njegov veliki trenutek pa je prišel s koncem 2. svetovne vojne, ko je v Nemčiji usmrtil številne nacistične vojne zločince, s svojo natančnostjo pa je postal pravi morilski stroj, kar je počasi v njem prebudilo številne moralne dvome. Ko mora obesiti tudi nekdanjega prijatelja, spozna, da smrtna kazen ne prinaša želenega učinka ustrahovanja zločincev, zato leta 1956 še pred uradno upokojitvijo poda odpoved in se iz rablja spremeni v borca proti smrtni kazni.
Drugo nagrado je prejela komična kriminalka Verlengd Weekend režiserja Hansa Herbotsa, ki govori o nenavadnem dnevu Christiana, ki svojo družino pospremi na počitnice, med tem ko si sam obeta obisk njegove ljubice. Toda pred vrati ga čakata čudaška ugrabitelja, ki ga privežeta na stol in od njega zahtevata podpis, s katerim bi lahko izpraznila njegov bančni račun. Načrt zločincev se ponesreči zaradi mrka bančnega računalniškega sistema, Christian pa spozna, da ugrabitelja pravzaprav zahtevata odškodnino za propad podjetja, ki ga je Christian uničil s slabim vodstvom, v zgodbo pa se vmeša še Christianova ljubica, ki jo zelo dobro poznata tudi ugrabitelja.
Na tretjem mestu se je znašla še ena resnična zgodba Mrs. Henderson režiserja Stephena Frearsa, ki razkriva življenje Lare Henderson, nekoliko čudaško damo iz angleške visoke družbe, ki je ustanovila zgodovinsko gledališče Windmill. To je storila po smrti moža, saj ji vloga žalujoče vdove ni bila preveč po volji, na pomoč pri revolucionarnem projektu pa ji je priskočila Vivian Van Damm, ki je postala tudi vodja gledališča. Velika in za tisti čas v 30. letih prejšnjega stoletja zelo šokantna novost njunega teatra so bile gole igralke na odru, kar je dovoljevala luknja v zakonu, po kateri so igralke lahko nastopile v Evinem kostimu, če se pri tem niso premikale.
Posebno – častno – priznanje je letos prejel Maximilian Schell, sicer tudi dobitnik Oskarja za film Sojenje v Nürnbergu, prikazano pa je bilo tudi nekaj filmov iz njegovega bogatega opusa, kjer je še posebej izstopal dokumentarec Marlen, o življenju in delu nemške igralke Marlene Dietrich.
GLASBA: You Never Can Tell – Chuck Berry
Francoska zvezdnica Catherine Deneuve bo predsedovala letošnji žiriji, na 63. beneškem filmskem festivalu. 62-letna igralska ikona ima že dolgo zgodovino na beneškem festivalu. Ime si je naredil že leta 1967, ko je zaigrala v filmu Belle de jour, za katero je režiser Luis Bunuel prejel zlatega leva. Leta 1998, pa je prejela nagrado Coppa Volpi za vlogo Marianne Malivert v filmu Place Vendome Nicole Garcie. Ostale člane žirije zaenkrat še niso objavili. Na festivalu bodo tudi prvič predstavili Mozartovo Čarobno piščal, kakor jo vidi britanski režiser in igralec Kenneth Branagh. Obenem pa bodo zavrteli dela legendarnih italijanskih režiserjev kot so Roberto Rossellini, Lucino Visconti in Mario Soldati.
—-
V romantični akcijski avanturi avstralskega režiserja Baza Luhrmanna bo po kapricastem Russellu Croweu in neodločnemu Heathu Ledgerju zaigral igralec Hugh Jackman. Ta je poznan predvsem po trilogiji Možje X, njegova soigralka v novem filmu pa bo Nicole Kidman. Jackman bo zaigral kmeta, ki se zaplete v nenavaden odnos z angleško aristokratinjo, ki jo bo upodobila Kidmanova. V filmu nato skupaj čez avstralsko puščavo vodita njegovo dvatisočglavo čredo, v Darwin pa prispeta v času japonskega bombardiranja v času druge svetovne vojne. Predprodukcijo filma bodo pričeli letošnjo jesen, snemali pa bodo v Avstraliji prihodnje leto.
GLASBA: Girl, You’ll Be A Woman Soon – Urge Overkill
V kitajskem mestu Šanghaj, ki skuša tudi kulturno raven približati ekonomskemu razvoju, je bilo na odprtju festivala med drugim mogoče videti filmske zvezdnike, kot so Jackie Chan, Nicole Kidman, Luc Besson, Andie MacDowell in Liam Neeson. Seveda pa na prireditvi v šanghajski koncertni dvorani, zgrajeni v 30. letih, ni manjkala domača igralka Džou Šun, ki se je predstavila v filmih The Little Chinese Seamstress in The Banquet.
Uvodna prireditev festivala je ponudila na ogled projekcijo filma The White Countess, ljubezensko zgodbo o slepem ameriškem diplomatu in ruski begunki. Festival je tako odprla zgodba, ki se ne dogaja nikjer drugje kot v samem Šanghaju približno sedemdeset let nazaj. Scenarij za film je napisal Kazuo Išiguro, režiral pa ga je James Ivory.
Za zlato čašo, najvišjo nagrado festivala, se letos poteguje sedemnajst filmov, med nominiranci pa sta tudi dva kitajska prispevka – The Music Box šanghajskega režiserja Čen Jifeja in The Forest Ranger, ki ga je režiral Či Džian. Prvi ponuja ljubezensko zgodbo, postavljeno v čas japonske okupacije Kitajske v 30. letih preteklega stoletja, med brivcem, ki je ubil japonskega oficirja, in Džja Ji, ki si je izbrala pot konkubine. The Forest Ranger, ki je bil na študentskem filmskem festivalu v Pekingu nagrajen za najboljši film, se osredotoča na paznika, ki ga pošljejo v gozd, kjer naleti na tri brate, ki se nelegalno potikajo po območju.
Domači zvezdniki so gotovo posebej pozorni na nagrado, ki je namenjena novemu talentu v Aziji. Za priznanje se poteguje deset filmov, med katerimi so trije kitajski in dva japonska. Med filmi, ki skušajo zablesteti doma, je tudi International Military Tribunal Far East kitajskega režiserja Ga Čunšuja. Gre za zgodbo o kitajskem sodniku, ki ga nacionalistična vlada pošlje na Japonsko. Zgodba filma The Silent Holy Stones se dogaja v Tibetu, med desetimi filmi pa je še Trouble Makers, film o boju nekaj kitajskih vasi, ki skušajo premagati družino, ki jih izkorišča.
Kot so poudarili kitajski mediji, sovpada letošnji festival s 85-letnico ustanovitve Kitajske komunistične partije, katere začetki segajo v leto 1921, ustanovni sestanek pa je potekal nekaj minut hoje od dvorane, kjer je potekalo slovesno odprtje festivala.
V režimu Mao Cetunga je veličastna podoba Šanghaja kot bisera Vzhoda ugasnila, filmsko industrijo pa je preplavil ideološki duh, ki je v filmih poudarjal socialistični vidik. In čeprav je po koncu vladavine Mao Cetunga kitajska kinematografija doživela preporod, vlada še vedno strogo nadzira vsebino domače produkcije in budno pazi tudi na vse tuje filme, odobrene za predvajanje v kitajskih kinematografih.
GLASBA: Comanche – The Revels
In smo spet na koncu. Med poletnimi počitnicami boste imeli privilegij slišati ponovitve nekaterih starejših oddaj Filmsko vrtoglavo, od časa do časa pa boste deležni tudi te časti, da se vam bomo javili iz kakšnega filmskega festivala ali pa bomo v program posegli z kakšno poletno verzijo te naše enkratne filmske oddaje. Vsekakor takrat ponovno vabljeni pred radijske sprejemnike. Neizbežno pa ponovno jeseni, ko bomo nabiti z energijo, v Mariboru znova poskušali spreobrniti pot filma v greznico. Že sedaj ste se nam vabljeni pridružiti. Želimo vam toplo filmsko poletje!
GLASBA: Flowers On The Wall – The Statler Brothers